Elle mačo: Vprašaj mamo

5. 6. 2008
Tadej Golob nosi srajco Armani Jeans, suknjič Prada, kavbojke Hugo Boss in čevlje Stiefelkoening. (foto: Fotografija Aleksander Štokelj)
Fotografija Aleksander Štokelj

Ko se je rodila hči, sva nekje staknila knjigo o otrocih in v njej pameten nasvet.

Ne govorite z dojenčki po dojenčkasto. Se pravi, ne »ajs«, ampak »vroče«, ne »bos papico«, ampak »ali boš jedel« in podobno. To sva upoštevala in sta ta mala dva (dve leti pozneje je dobila brata) normalno spregovorila, govorita zelo lepo, uporabljata dvojino, ločita med drugim in četrtim sklonom, le z razliko med glagoloma moči in morati so težave, česar pa jima ne zamerim. (Če kakšna bralka morda pozna kogarkoli v naših vzgojno-izobraževalnih ustanovah, ki ve, da je mogla največkrat pravzaprav morala, naj mi to, prosim, sporoči.)

To priporočilo sem razširil, pa sem se jima trudil razlagati stvari, tudi ko so mi vsi govo­rili, da je brezzvezno, da tako majhni otroci tega itak ne morejo razumeti. Zanimivo, opazil sem, da večine odgovorov ne poznamo in ne razumemo niti odrasli. Recimo:

»Tati, kaj je to elektrika? «

»Elektrika? «

»Ja, elektrika.«

»Elektrika je . . Se pravi, je valovanje . . elektromagnetno . . «

Kupil sem si tehnični leksikon, ker je tudi mene začelo zanimati, kaj pravzaprav naj bi bila ta elektrika.

Mnogo bolje mi gredo od rok teme, kot je tale:

»Tati, a je zdaj jutri? «

To je vprašanje, ki ga enkrat na teden zastavi Lovro.

»Ne, danes je jutri od včeraj.«

In jutri je včeraj od pojutrišnjem in podobno. (To pa napravijo družboslovne šole, taka koristna znanja.)

Zato nikoli nisem razumel staršev, ki svojim otrokom kaj prikrivajo, jim olepšujejo, jih podcenjujejo z odgovori, češ ti pa tega še ne moreš razumeti, tebi pa tega še ni treba vedeti. Ali celo preprostim: »Daj mi mir.« (Čeprav sem bil pri tem zadnjem tudi sam nekajkrat, o, nekajkrat – precejkrat, v skušnjavi.)

Zadnjič sva se peljala s ta malo, ki je medtem zrasla do osnovne šole, sama v avtomobilu, ker je imel bratec bolniški dopust in z njim tudi mama. Ravno okrog velike noči je bilo, pa je Brino zanimalo.

»A tista jajca, ki jih pojemo . . A so v njih piščanci? «

»Ne, « sem rekel, »niso, ker niso oplojena.«

Nisem še dokončal stavka, že sem vedel, da sem v težavah. Tako je to, če je jezik hitrejši od pameti.

»Tati, kaj je to oplojena? «

Pogledal sem okrog obvoznice, po kateri sva plula, ali je kje na barju kakšna srnica. Nobene, ko jih človek potrebuje.

»Kokoš da jajce, ampak če petelin . . nekako, eee, če ga ni zraven, potem je samo jajce . . «

»Ja, ampak kaj je to oplojeno? «

Zavzdihnil sem. Globoko. Navsezadnje pa, čas je že, da izve nekatere reči.

»Oplojeno je, kadar petelin prispeva semenčice, ki se ugnezdi v to jajce (študentje na agroživilski, ne se smejat, prosim), in potem se to jajce in semenčica združita in nastane piščanec.«

Nekaj časa je bila v avtu tišina. Prebavljala je povedano. Do Ljubljana zahod je bilo še kar nekaj, prometni znaki pa so napovedovali zoženje ceste in zastoje.

»Ampak, tati, kako pa . . «

»To je pri vseh živalih in ljudeh isto. Ženska prispeva jajčece, moški semenčico in nastane dojenček, in to je to.«

»A ženska ima jajce? Kje pa? «

»Jajčece. V trebuhu.«

»V trebuhu? «

»No, ne v trebuhu. V maternici . . v jajcevodih ali tam nekje.«

Zapeljala sva v mirujočo kolono. Spet bomo zamudili . .

»In to jajce potem čepi notri? «

»Jajčece. Ne, ne. Enkrat mesečno pride ven in nastane novo.«

»Kako ven? «

»Glej, Brina! Srnica.«

»Kje? «

»Tam, v tistem grmovju.«

»Kje? Ne vidim je.«

»Ko pa ne gledaš. Če bi pozorno gledala ven, bi jo gotovo videla.«

Nekaj časa je pozorno gledala in iskala srnico. Po polžje smo se premikali mimo bencinske črpalke na Barju. Ljubljana zahod 800 m.

»Tati . . «

»Ja? «

»Kako gre jajčece ven? «

Skoraj ustavili smo se. Ni šans, da pridem pravočasno do šole. In če ji zdaj povem, kje gre jajčece ven, ima še celo Tržaško za vprašanje, kje in kako to jajčece sreča semenčice. Saj, enkrat bo treba, ampak ne še danes.

»Glej, še ena sr . . Eh . . «

»Kaj? «

»Kako naj jaz to vem, Brina? Vprašaj mamo.«

Tadej Golob

Fotografija Aleksander Štokelj

ELLE junij 2008

Novo na Metroplay: Vloga sodobne ženske | Urška Draž in Sonja Šmuc