Iskrena izpoved: »Ljubica, deliti je dobro, toda ohrani še kaj zase.«

Ženske si rade zaupamo intimne skrivnosti. Včasih je to tisto, kar potrebujemo, včasih pa razkritje naredi več škode kot koristi.

Iskrena izpoved: »Ljubica, deliti je dobro, toda ohrani še kaj zase.«

Počutim se, kot bi bila stara pet let in bi se igrala zdravnike. Pri večerji ob nekaj kozarcih vina se relativno nova prijateljica nagne čez mizo in mi pove, da se je naveličala svojega moža. Ob zvenu njegovega glasu ohromi in se izmika njegovim nerodnim prstom.

Prikimavam ji, medtem ko opisuje vse njegove navade, ki ji gredo na živce. Seznam je dolg. Ko konča in dvigne svoje vilice, sem za izpoved na vrsti jaz. Vem, da je pogovor o moji novi torbici YSL ne bo zanimal. Ta ženska pričakuje, da bom osebni problem izvlekla kot iz žepa in se izpostavila. Kristalno jasno je, da sem zdaj jaz na vrsti, da se ji razkrijem. V preteklosti bi zgrabila mikrofon in začela svoj monolog negodovanja ...

Še pred letom dni ali nekaj takega sem z vsemi delila svojo intimo. Ko se je pogovor vrtel okoli službe, sem pripovedovala o vseh podrobnosti prepira s svojim šefom. Ko je kdo na dan privlekel seks, sem bila prva, ki je priznala, da morava z možem še popraviti škodo poporodne suše. Na dobrodelnem kosilu sem damam za mizo povedala, kako sem za hčerkin prvi rojstni dan pomotoma vzela prevelik odmerek sirupa za kašelj in potem halucinirala. Sem povedala preveč, mislite? Strinjam se.

Toda pri meni alarmni zvonec sploh ni zazvonil, bila sem kot omotična, ko sem o službenih težavah jokala v naročju napačne ženske. Rada sem bila v središču pozornosti in sem dramatične podrobnosti delila z vsemi, ki so se znašli v bližini, pri tem pa nisem niti pomislila, da sem nepremišljena – kot bi stala pred odprtim hladilnikom in segala za ostanki včerajšnje morske večerje.

Seveda je zaupanje intimnih življenjskih dogodkov že od nekdaj bistvo ženskih odnosov. V prazgodovini smo se stiskale v jamskih kuhinjah in na veliko razpravljale, medtem ko so naši možje lovili večerjo. Nedavne znanstvene raziskave kažejo, da zaupanje ni le osnova za zabavo ženskega spola, temveč nas tudi združuje in nam pomaga vzdrževati vezi.

Zdi se, kot bi šlo za zasvojenost, kot bi požirale tiste nezdrave čokoladne bombone, ki močno vplivajo na naše počutje. »Če s svojimi težavami planemo k svojim prijateljem, ima to dobesedno pomirjujoč učinek na telo,« pravijo strokovnjaki za družbene raziskave. »Intuitivno vemo, da se bomo počutili bolje, če to storimo.« In kaj ženske privede do tega, da si med seboj zaupajo prav vse težave?

Raziskovalci pravijo, da so bolj nagnjene k samorazkritju kot moški zaradi višje ravni progesterona, ki ga označujejo kot spolni hormon, saj maternico pripravi za oploditev, sprosti pa tudi materinska čustva in navezanost na ljudi ter pomaga zmanjševati stres in tesnobo. Odkrili so še, da izpoved dejansko poveča raven tega hormona.

V raziskavi, ki so jo opravili leta 2009, so v pare razvrstili dve skupini študentk. Prva skupina si je lahko med seboj izmenjala osebne podatke, žalostne dogodke ali srečne spomine. Drugi skupini parov pa so zapovedali zgolj akademski odnos. Teden dni pozneje so ugotovili, da so imele študentke, ki so si delile intimnosti, v svojih hormonskih sistemih več progesterona.

Zadnje čase je tudi vrednost ženskega prijateljstva med živalskimi vrstami vroča tema. Danes vemo, da samice pavijanov, ki ustvarjajo tesne vezi s svojimi plemenskimi sestrami, doživijo manj stresa in živijo dlje. Tudi slonice na Šrilanki so pozorne na svoje najboljše prijateljice, ko zmanjkuje bistvenih virov, kot je voda. In ko se razburi samica prerijskega volka, ji druga samica lahko pomaga, da se pomiri in sprosti.

Torej, zakaj sem nehala deliti osebne skrivnosti? Sem rada pod stresom, ga dobro prenašam? Ne, le ugotovila sem, da sem se izpovedovala preveč in prepogosto. Bila sem pavijanka, ki nikoli ne neha blebetati. Ko sem se o tem pogovarjala s svojo psihologinjo, mi je povedala o svoji nedavni študiji, v kateri je raziskovala zaupanje med mladimi dekleti v primerjavi z dečki.

Ugotovila je, da je med mladimi dekleti preveč obsesivnega vedenja. »Vedno so nam govorili, naj o nečem govorimo, če se želimo počutiti bolje. Češ, potožite se komu,« je rekla in nadaljevala: »Toda to, da ure in ure govorimo o isti težavi, le potrdi njen pomen. In ko jo razstavimo na delce in analiziramo, se nam zdi vse večja in večja.« Treba je torej postaviti meje.

Seveda, tema pogovorov številka ena med dekleti je fant oziroma partner. Pred leti, ko sem ugotovila, da je moj fant podlasica, sem se za čustveno pomoč angažirala bolj kot Rdeči križ. Vse, po čemer sem hrepenela, je bil pogovor  o tistem, ki vara (recimo mu Robi), in nikomur nisem prihranila niti najmanjše podrobnosti.

Ko sem temeljito izčrpala krog svojih zaupnic, sem začela intimne podrobnosti deliti s kolegi v pisarni, nato z znanci, nato z vsakim, ki je pokazal kanček zanimanja. Sram me je priznati, da sem postala panična, ko mi je prijateljica nekoč med kosilom povedala, da je končno noseča. Na vse, kar sem lahko mislila, medtem ko mi je govorila o preiskavah in kako bo otroku ime, je bilo to, kako speljati vodo na svoj mlin. »Saj veš, da ga ne moreš poimenovati Robert,« sem zahrbtno bleknila in upala, da bom lahko začela pogovor o svojem prevarantskem fantu.

Vse te številne osebne izpovedi bi morale moj progesteron dvigniti na zavidljivo raven, a se to ni zgodilo. Trajalo je skoraj leto dni, da sem prebolela beden šestmesečni odnos. In tu se znanost o izpovedovanju zaplete. Raziskave kažejo, da pretiran pogovor o določeni težavi dolgoročno povzroča depresijo in tesnobo. Ko se razkriješ preveč, si torej spet v začaranem krogu stresnega stanja, ki te je na začetku spodbudilo, da se sploh izpoveš prijateljici.

Na žalost se naše hrepenenje po razkrivanju težav začne, še preden lahko določimo zmernost. Ena izmed novejših študij kaže tudi, da imajo že dekleta, stara sedem let, veliko potrebo, da o svojih težavah govorijo s svojimi tesnimi prijateljicami. »Tudi med dekleti v osnovnih šolah opažajo željo, da bi sodelovale v pogovoru na štiri oči; pri tem pričakujejo, da se bodo počutile razumljene in varne. Fantje iste starosti pa nasprotno nimajo želje deliti svojih težave z vrstniki; ne zato, ker bi se jim zdelo, da bi bili zaradi tega premalo možati, temveč preprosto mislijo, da je to izguba časa.

Tudi sama se spomnim svoje prve velike izpovedi v petem razredu. Moj oče se je izselil iz naše velike hiše v ceneni motel; šlo je za preizkusno ločitev mojih staršev. Brat, sestra in jaz smo jima obljubili, da o tem ne bomo nikomur povedali. A ker sem želela nekaj sočutja in topel prijateljski objem, sem vse povedala svoji najboljši prijateljici, dekletu, ki je bilo poznano po precej nihajočem razpoloženju.

Sprva me je obravnavala bolj nežno in z mano delila svojo malico, takoj ko sva se sporekli, pa je mojo skrivnost uporabila kot močan protiudarec. »Moj oče vsaj ne živi v poceni motelu,« me je zbadala. Več kot tri desetletja pozneje me to izdajalstvo še vedno boli. Bilo je prvič, da se je skrivnost, ki sem jo delila, kot bumerang vrnila k meni, ni pa bilo zadnjič. Izmenjava zaupnih informacij je kot nastavljanje mehke, nežne in mlečne kože vročemu in nevarnemu soncu.

Toplota je prijetna in izpostavljaš se, dokler se ne opečeš. In zame je bilo delovno mesto v povezavi s tem vedno plaža! Večino časa v svojih poznih dvajsetih in tridesetih letih sem delala z ženskami, najprej kot stilistka pri modnih revijah, nato pa za ženski časopis. Tedenski uredniški sestanki so se pogosto prevesili v osebno klepetanje. V dolgih popoldnevih smo skrivaj obiskovale druga drugo in naše pisarne so se spremenile v elegantne spovednice, kjer smo se popolnoma sprostile.

S kolegico, recimo ji Ana, sem delila vse, od drobnih dragocenih uhanov do zelenjavnih sendvičev. Ko se je Ana mazala z bleščilom, je mokro paličico brez pomisleka ponudila še meni. Svetovala sem ji in ji bila v podporo, medtem ko se je prebijala skozi travmatično odtujitev s svojim očetom alkoholikom, ona pa mi je pomagala zgraditi dovolj čustvene rezerve, da sem prekinila neplodovito zaroko. In ko me je nekega dne mimogrede vprašala, koliko zaslužim, sem ji razkrila celotno zgodovino svoje plače pri reviji ...

Zamom­ljala je nekaj o tem, da si obe zasluživa več, mesec dni pozneje pa sem ugotovila, da je Ana moj zaslužek uporabila kot izgovor za njeno povišico in splošno sliko njenega celoletnega dela. Kot zvesta zaupnica mi je celo povedala, da je to naredila. Moja šefinja mi tega ni nikoli pomolila pod nos, vendar sem čutila njeno neodobravanje.

Od takrat sem previdnejša, kaj govorim in komu se izpovedujem o stvareh, ki me lahko naredijo ranljivo. Intimnost lahko postane močno orožje, čeprav ne verjamem, da nas jo večina uporablja kot strelivo. Prav tako ne verjamem, da razkrivanje, ta edinstvena vrednost ženskih odnosov, prinaša na dan najslabše pri ženskah. Le sama sem zamočila, ker sem razkrivala preveč in kar vsepovprek.

Računala sem na to, da bodo moje težave vsaj deloma vsrkali drugi, saj je bilo to lažje kot to, da jih ozavestim in ponotranjim. Nisem še našla zlatega povprečja izpovedovanja, vendar so zdaj dobile prvo besedo druge pavijanke. In ko sem pred kratkim gledala svojo dveletno hčerko, ki se je igrala z drugimi deklicami, sem jo opozorila, naj ne razda vseh svojih piškotkov. »Ljubica, deliti je dobro,« sem rekla, »toda ohrani še kaj zase.«

Prevedla Jana Kralj

Preberite še: "Mislite, da jo je kdo podprl, pa čeprav smo jo leta in leta videvali z modricami na obrazu?"

Najbolj brano

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri