O golih prsih, prevelikih spodnjicah in mamah, ki imajo vedno prav.
Da je treba nositi spodnjice vsak ljubi dan, me čisto potre. Nisem nudistka – lahko gola ležim na plaži, a ko se odpravim v vodo, si nujno navlečem spodnji del kopalk, ker se mi pri mojih triintridesetih še vedno zdi popolnoma verjetno, da mi kaj zleze notri, magari voda –, ampak z naraščanjem let kosi oblačil letijo z mene. Kratke hlače se vsako sezono končajo malo višje, gumbki na srajci malo nižje, na perilo pa gledam kot na nepotrebni kič. Seveda to lahko pomeni samo eno: počasi, a zagotovo, se spreminjam v svojo mamo.
Na mojo otroško grozo ni moja mati v predal s perilom stlačila enega samega modrca, le kup bombažnih gatk. Kakšna ženska pa sploh je moja mama, če ji naramnica nikoli ne spolzi po rami navzdol, če delikatnih čipkastih modrčkov ne pere na roke in razobeša po kopalnici, kot so to počele lepotice v italijanskih ali pač jugoslovanskih filmih? Prav tako zjutraj na sebi ni imela ne kombineže, ne navijalk v laseh, ne razmazanega črnila okrog oči od prejšnje noči, še prvo cigareto si je prižgala šele zvečer. Za vse to lišpanje je bila preveč naravna, prevelika hipurka, njene bradavičke pa so vselej radovedno štrlele v svet. Bila sem prepričana, da se meni kaj takšnega že ne bo pripetilo; moj predal s perilom bo glamurozen, saten in svila se bosta tako bleščala, da bo moja hči morala zamižati, ko ga bo odprla samo za milimeter; tudi perje ni bilo izključeno, in na bradavičke bi si prej nalepila cofke, kot da bi v javnost šla zgoraj brez. Če nisi ženstvena tam spodaj, tudi po ulici ne migaš s ta zadnjo, in zakaj bi potem sploh bila ženska?
Dobro desetletje pozneje sedim na kavi z osebo, ki sem jo do tistega trenutka imela za podobno mislečo, ko kar tako mimogrede, brez opozorila, omeni, da nosi tangice. Moj obraz je šel v vse smeri, nisem zbrala poguma, da bi jo vprašala, ali tudi zdaj, ta hip. Pojma nisem imela, da leta 2014 to ženske še vedno počnejo, medtem ko se mi je zdelo popolnoma primerno, da moje rožnate bradavičke prosto (ja, brez modrca) poskakujejo pod majico, ker, hm, so to naše mame počele že v sedemdesetih. Le nekaj mesecev prej me prodajalka v veleblagovnici pospremi v kotiček, ki ga navadno opišemo kot 'za stare mame'. Mimo vseh seksi košaric, najbrž tudi tangic, zadaj, čisto zadaj, tik pred zasilnim izhodom, kjer se nahaja majhen otok stoodstotno bombažnih spodnjic in spodnjih majic, znan tudi kot vogal, kjer kakršnekoli umazane misli v trenutku zamrejo. V tej hard-core kategoriji je glavna znamka Galeb iz Omiša, kar je tako zelo retro, da mi začne skupaj vleči stegna. Vseeno vzamem ene. Vem, bilo bi zelo v maniri Bridget Jones, če ta v resnici, nasprotno z urbano legendo, ne bi pred kamero kot z belo zastavo mahala s korekcijskimi spodnjimi hlačami, kar je nekaj čisto drugega kot velike bombažne gate, ki prav ničesar optično ne sploščijo, zgladijo ali privzdignejo, samo so in ti prekrijejo pol telesa. Iskala sem nekaj bolj v smeri rožnatih navadk Scarlett Johansson v začetni sekvenci Izgubljeno s prevodom. Nekaj, kar je sicer videti dolgočasno, navadno in zdravo, a je hkrati dovolj prosojno, da se vidi tista veličastna črta, zaradi katere je zadnjica sploh tako ljubka.
Še vedno iščem prave, najbližje so prišle gatke Petit Bateau in American Apparel, tudi kriterij sem spustila, ni treba, da so iz čistega bombaža in nedrček brez kosti je za kakšen sestanek prav dobrodošel. Newyorčanka Daphne Javitch je okoli te iste frustracije – prej je svojo zalogo kupovala na otroškem oddelku – razvila znamko perila TEN, navdahnjeno z damami šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja, kot so Diane Keaton, Jane Birkin, Goldie Hawn ter bržkone moja mama, z ženskami, torej, ki so ledvičke rade imele na toplem, prsi pa na prepihu. Katerekoli naročiš, klasične bikini, boksarice ali z visokim pasom tja do popka, vselej pridejo v kuverti, kot da ti jih je poslal ljubimec z drugega konca sveta, ne da bi se karkoli izgubilo v prevodu. Kar je, ja, mama, prav imaš, presneto seksi.
Urša Jerkič
