Jej, moli, ljubi ali izpoved veganke

Sem najbolj osovražena vrsta, najbolj ortodoksna na prehranjevalni verigi, sem vegan, kar pri večini ljudi pomeni, da sem strašno dolgočasna, zakomplicirana, da namesto seksa prakticiram jogo, sem založena s parolami in nasveti, da sem tudi sredi poletja v volnenem puloverju, kosmata pod pazduho in na skrivaj sanjarim, kako se mi topi košček pršuta v ustih.

URŠA JERKIČ

Jej, moli, ljubi  ali izpoved veganke - Foto: Fotografija promocijsko gradivo New Yorker

Pri drugih ljudeh to pomeni, da sem razvajena, vzvišena, žrtev življenjskega sloga, hranofob in, spet, da je moj tip pornografije Pršut, pršut, kjer me ne rajca Javier Bardem, temveč, no, jamón. Torej si mislijo vse tisto, kar sem tudi sama mislila in večino časa še mislim o veganih, včasih tudi o vegetarijancih, o katerih znam pripomniti, da so mevže, ker si ne upajo iti do konca in se cele dneve bašejo z ogljikovimi hidrati.

Vsi moji prijatelji so vsejedi, razen partnerja ne poznam soveganov, najbrž zato, ker se mi zdijo strašno dolgočasni, zakomplicirani … Pravzaprav mi gredo na živce ljudje, ki s svojo 'čistostjo' drugim vzbujajo občutek nižjega bitja, in prva bom, ki bo koga z ekovrtičkom, biošamponom in ločevanjem organskih odpadkov poslala k mesarju.

Naročilo, da te kap

Ko kdo sliši, da ne jem mesa – in, da ne bo pomote, ribe, rakci, školjke, še ježki so meso – niti mlečnih izdelkov, da so jajca v kakršnikoli obliki veliki ne-ne, se me prestraši. Če je to natakar v restavraciji, ponavadi zbeži in mizo preda kolegu (res, prav to se mi je zgodilo prejšnji teden in čeprav sem povedala, česa ne jem, so se s kamutovo solato stiskali koščki mocarele).

Da, tudi kuharja restavracije L'Obé v razvpitem pariškem hotelu Crillon sem v maniri Victorie Beckham pripravila do tega, da mi je postregel z dušeno zelenjavo. Aja, medu tudi ne jem, hvala. Na kratko: ne jem hrane, ki je živalskega izvora in, ja, večina hrane je prej ali slej bila del živali. Odkar sem odložila pribor in stopila korak stran od sočnega srednje zapečenega biftka, je minilo štiri leta oziroma osem kolekcij Stelle McCartney (mimogrede, Stella je 'samo' vegetarijanka), veliko, skratka.

Vmes nisem imela krize, ki bi vključevala sanje o pečenih ovčkah, večino časa se ne počutim kot zdravljeni alkoholik, čeprav se ljudje tako začnejo vesti v moji bližini. Res je, da sem nagnjena k ekstremom in da je zame prehod s 100-odstotkov na nič nekaj najlažjega. Dobesedno včeraj sem še zmazala odojka, naslednji dan pa se že trudila, kako spraviti dol skodelico leče.

Zakaj že?

To ni dieta, z dietami je konec. Ne zvenijo seksi, pa tudi posebej pametno ne. So polne slabe vesti, odrekanj, tožarjenj, številk, nezadovoljstva in, no ja, slabega okusa. Na dietah so bajse iz zadnjih klopi. Veganka nisem postala zato, da bi se mi, medtem ko rešujem živali, stopil celulit, kar se, mimogrede, ni zgodilo, niti ne vem, ali je vse skupaj imelo toliko opravka z živalmi, bil je bolj občutek, da to potrebujem, da je to zame prav. Morda sem na začetku na to gledala kot na detoks terapijo, ki mi bo očistila kožo, a dlje ko si režeš sojin sir, težja se ti zdi vrnitev.

Dobro se počutiš, najbrž tako, kot se počuti steklenička lahke kokakole med samimi pravimi kokakolami. Ja, včasih spijem kokakolo, pa kaj, včasih grem ob sumljivih urah tudi na pomfrit. Nisem svetnica, samo veganka. Nimam oblikovanega stališča do mesojedcev, z lahkoto sem z njimi za isto mizo, še vedno strastno prebiram izdaje revije New Yorker, posvečene hrani, kuhanju, restavracijam. Obožujem kuhanje, obožujem pa tudi tofu, medtem ko me sejtan kdaj preveč spomni na meso.

Biti vegan v Sloveniji ni najlaže, pozabiš lahko na to, da ti bodo v restavraciji postregli s čim drugim kot z veliko mešano solato ali bučkami na žaru, toda, hej, saj je v Sloveniji tudi težko kupiti par lepih čevljev in kdaj nas je takšna malenkost že ustavila? Pravzaprav, če dobro pomislim, je laže priti do veganskih kot modnih priboljškov. Čeprav te kuharica-priročnik Mrha suha tud' kuha spravi v slabo voljo, ker pri nas pač ne dobiš veganske perut­nine in lažne svinjine; da bi lahko naredila 'mesno štruco' iz sejtana, sem vrečo glutena naročila na eBayu.

Tudi zelenjavo ubijajo, mar ne?

Seveda gre pri moji izbiri za kombinacijo hipi fufice, kakršnih vse polno srečaš v New Yorku ali Berlinu (zelo malo pa recimo v Parizu, kjer je živeti brez sira svojevrsten tabu), ko ob sojinih latte macchiatih zobamo svoje goji jagode, a ob nakupu Easyjet karte vseeno ne dodamo tista dva evra za ublažitev ogljikovih izpustov.

Biti vegan je paradoks na dveh nogah in vsi te hočejo ujeti, da ne živiš strogo po pravilih, da si fejk, ker ni čisto vse, kar daš v usta, ekološko pridelano, ker še vedno kupuješ 'navadno', lepo zapakirano kozmetiko, ker ješ sojo in ker – nosiš usnje. Nisem nedolžna, v štirih letih sem potrošila nekaj živali. Koliko jih je v šestih parih čevljev, eni torbi in usnjeni jakni? In če priznam, da nosim vintidž titovko iz astrahana, kaj to pove o moji veganski karmi? Če je tako narobe nositi vintidž krzno, kaj naj torej z njim naredimo: zažgemo kot zablodo civilizacije? Pojma nimam, nimam odgovorov.

Čeprav z vilico ne pikam v kos mesa, to še ne pomeni, da se lahko pogovarjam z živalmi, pravzaprav odnosa do njih v teh letih nisem spremenila, še naprej nimamo stika, še naprej so to zame lahko vijoličasta bitja, ki zavijajo čokolado, ki je, oprostite, mlečna in je ne jem. Zemlje nisem odkrila na novo in nisem dojela svoje skromne vloge v velikem vesolju, morda sem za odtenek manj objestna, manj zapravljam za to, kar dam nase, kot za tisto, kar dam vase, in se ob tem zavedam, da je biti vegan še ena tržna niša (kako ne bi bila, če stanejo živalim prijazne hrenovke trikrat več? ).

Vsem tistim, ki mi pravijo, kaj vse zamujam, po njihovo predvsem noči s pršutom, lahko rečem samo, ali so se kdaj vprašali, kaj zamujajo sami. Prehranjevati se drugače, kakorkoli že, je svojevrsten izlet v neznano, kar naenkrat zasrbijo brbončice, vonj se izostri in kljub temu da ješ po pravilih, nekako odkriješ svobodo v tem, da si izbral drugače. Hočeš-nočeš postaneš bolj prijazen, morda ne do planeta, temveč do sebe, in to je kar dober začetek.

Najbolj brano

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri