Jonas Žnidaršič

22. 11. 2010
Jonas Žnidaršič (foto: Fotografija Bor Dobrin)
Fotografija Bor Dobrin

Morda je vse tisto, kar si o njem mislite, in najverjetneje nič, kar o njem preberete, če tega ni napisal sam. Je pameten, občutljiv in nezaupljiv, prostranega duha, ki se mu na lepem ostro zarišejo robovi, pa spet izginejo kot izmuzljiva fatamorgana. Osamljen, kot so lahko le veliki, čeprav gre za preblisk opazovalke. En in edini, Jonas za zmeraj.

Zakaj ste nadaljevanko naslovili Prepisani?

Zato ker je bil to moj prvi scenarij v življenju. Najprej je nastal sinopsis, ki je veliko obljubljal, zato so bila pričakovanja okoli scenarija velika. Spominjam se, da sem odkrito navijal in upal, da ne bodo sprejeli, ker mi je bilo jasno, da bom potem moral res delati.

In koliko dela vas je čakalo?

Jah, treba se je bilo naučiti, prej še nikoli nisem napisal kakšnega dialoga. Prva stvar, ki sem jo naredil, je bila, da sem deset svetovnih filmskih prizorov, ki jih občudujem, znam na pamet in imam v glavi, zapisal na papir v slovenščini. Tako sem videl, kako to delajo najbolj kakovostni pisci scenarijev. Potem ko to začneš zapisovati, ti hitro postaja jasna struktura, začutiš tekst, si v čevljih tistega, ki to piše. To mi je dalo veliko samozavesti in poguma, da sem napisal svoje, potem sem pa vključil še teh deset prizorov, ki sem jih popisal na začetku – kot citat, kot homage filmskim mojstrom. Navsezadnje se nadaljevanka ves čas vrti okoli filma.

Imate kritika, nekoga, ki bi mu sproti ponudili svoje delo v oceno?

Ne, ne, ne …

Ste na snemanju improvizirali glede teksta?

Prav nič.

O, to pa ni prav vsakdanje.

Raje smo imeli, da igralec tekst bere, kot da bi ga poskušal približno obnoviti, kot se velikokrat dogaja v slovenskih nadaljevankah ali filmih: igralci ne znajo teksta, zato povedo malce po svoje, kaj izpustijo in kaj obrnejo na glavo, na koncu pa tako tudi ostane. Tega pri Prepisanih ni bilo, zelo natančni smo bili, razen v redkih primerih.

Prepisani – Odpisani, ste jugonostalgik?

Ne.

Se ukvarjate s svojo javno podobo?

Ne zelo veliko.

Pogosto namreč v očeh javnosti še vedno veljate za nekoga, ki zna pokati vice, igrati poker, biljard …?

To je več kot grozno. Če bi bilo po moje, bi bila moja podoba drugačna, bolj mistična … Če bi lahko to nadziral, bi hotel dajati vtis mističnega, nedostopnega intelektualca.

Če se spomnim Videošpona, je bil tisti del, v katerem ste bili samo tiho in ste ganljivo jokali, popolnoma mističen.

Joj, tisto je bila samo stava! Tiho sem bil, dokler me gledalci niso začeli tolažiti, potem sem pač začel neutolažljivo jokati. Super vaja za igro.

Pravzaprav se kot diplomirani igralec malo pojavljate v igralskem poklicu. Ga pogrešate?

Pogrešam le kot del ustvarjanja, ne nastopanja.

Kot televizijski voditelj ste v srca ljudi zapisani kot najboljši, nedosegljivi. Spremljate kdaj delo generacij, ki vam sledijo, vidite v Zrnecu, Bizovičarju, Polesu in drugih verodostojne 'naslednike'?

Pri svojih letih so tam, kot sem bil jaz pri njihovih, podobno se obnašajo, delajo iste napake … Mislim, da gredo čisto legitimno po svoji poti uspeha.

Kako doživljate svet ta hip, stanje duha v svetu?

Svet? Premajhen sem, da bi ga zaobjel, samo čudiš se lahko …

Je to že ta čas, ko se začne jamranje, kam gre vse skupaj?

Ne, ne, prav je, da gre, fascinantno je. Ne bi hotel živeti v nobenem drugem času kot današnjem, kljub temu da jih danes toliko prisega na neočiščeno naravo in preteklost. Naj se kar vrnejo tja in živijo le nekaj desetletij. Ta romantika je nesmiselna, naša doba je krasna in postalo bo še bolj zanimivo, mene to navdušuje.

Ali kot oče bedite nad vstopom svojih otrok v internetne svetove ali imata hčerki popolnoma proste roke pri raziskovanju spleta?

Bedim. Toliko, da med brskanjem ne padejo ven spletne porno strani, že. Drugače pa … Ni me strah, tudi če bo otrok kdaj naletel na kakšen penis v nožnici. Gotovo se bo čudil in zamislil, ampak uničilo ga to ne bo.

Pred leti ste napovedali, da bo računalnik nekoč kot list papirja, ki ga boš prepognil in zložil v žep, danes je resnica neverjetno blizu, tukaj. Mislite, da je tudi čip na klitorisu, kot ga ima Barbra Zidar v Prepisanih, ključ do prihodnosti ženskega orgazma?

Zakaj pa ne, če bi vam koristilo in bi v tem uživale? Tako kot nimam nič proti estetskim operacijam, vendar ne razumem, zakaj si nekatere z njimi škodijo. Dokler dosežejo namen in polepšajo, seveda, in enako velja za čip – kjerkoli.

Novo na Metroplay: Vloga sodobne ženske | Urška Draž in Sonja Šmuc