Kdaj odnehati? Ne pustite se zadušiti na mestu.

So tudi vas učili, da ne smete nikoli odstopiti od svojih ciljev? Ker bi bil to poraz? A pravočasen umik je lahko zmaga!

Kdaj odnehati? Ne pustite se zadušiti na mestu. - Foto: shutterstock

Najsrečnejši ljudje na svetu so zanesenjaki. Tako danes trdi psihologija, ki na podlagi razi­skav ugotavlja, da je bistvo človekovega zadovoljstva prav v zanesenosti. Madžarsko-ameriški psiholog Mihaly Csikszentmihalyi se je namreč proslavil s svojo teorijo o nečem, čemur sam reče flow, v prevodu tok, v ameriški pop kulturi se pogosto uporablja besedna zveza in the groove, ki pomeni isto: tisto stanje, ki bi ga na primer pripisali džezovskemu glasbeniku, popolnoma predanemu glasbi. Odnesel ga je tok. V slovenščini bi temu rekli zanos, vznesenost, morda celo ekstaza oziroma zamaknjenost.

Vas je že kdaj kaj tako prevzelo, da ste dobesedno pozabili nase, na svoj obstoj, hkrati pa ste bili povsem prisotni v trenutku, popolnoma posvečeni tistemu, kar počnete, pravzaprav stoodstotno združeni s tistim, kar delate? Iz vas so energija, ideje, volja kar vrele (to je ta tok!), bili ste v harmoničnem miru s samim seboj in s svetom.

David Gelb je posnel dokumentarni film Jiro Dreams of Sushi (Jiro sanja o sušiju) o japonskem mojstru sušija, lastniku suši restavracije s tremi Michelinovimi zvezdicami. 85 let star mojster v njem govori prav o tem zanosu, čeprav ni nikoli bral Csikszentmihalyija: ko pripravlja suši, ne obstaja nič drugega, vse skrbi izginejo, njegova energija se vrača in čuti je vse več, osredotočen je, miren, posvečen. Resnično je navdihnjen, in to mu prinaša tudi popolno zbranost. Tako so se verjetno počutili vsi geniji, ko so ustvarjali: Mozart, Picasso, Coltrane, Chaplin ... A ne gre le za genije, dejstvo je, da lahko in mora vsak od nas kdaj začutiti takšno vnemo: ko pečete pecivo, plešete, se družite, pripravljate nov projekt, delate karkoli že. Veliko tekačev na primer trdi, da se tako počutijo, ko tečejo. Na nič ne mislijo, ni stresa, ni težav, ne obstaja včeraj niti jutri, samo trenutek, v katerem tečejo in dihajo s polnimi pljuči.

Csikszentmihalyijev koncept flowa oziroma zanosa (poslušate ga lahko na spletni strani TED.com) potrjuje Aristotelovo idejo, da užitek in sreča nista isto. Užitek sodi v pasivno kategorijo (dovolj je že, da jeste nekaj res užitnega), prava sreča pa zahteva naše celostno sodelovanje – intelektualno, čustveno, telesno. Csikszentmihalyi trdi, da je največji sovražnik zanosa prav apatičnost oziroma pasivnost: menjanje televizijskih kanalov, brskanje po Facebook strani, klepet z ljudmi, ki se nam zdijo nezanimivi ...

Treba je torej poudariti, da goli hedonizem ne vodi v zanos, saj je za tok takšne energije potrebno naše čustveno, telesno in duševno sodelovanje. Ko na primer usvojite smučanje, spuščanje po belih strminah postane užitek, ki pa združuje popolno predanost gibanju, telesno in duševno, zato lahko občutite več kot le uživanje, občutite lahko zanos. Najboljši trenutki v življenju se zgodijo, ko so naše sposobnosti, fizične in/ali intelektualne, angažirane do popolnosti, in sicer v zavestnem poskusu izpeljave nečesa ne ravno lahkega, zapletenega, pametnega, pomembnega ... Zato so najpomembnejše izkušnje prav tiste, ki smo jih sami izzvali ter razvijali in oblikovali, in ne tiste, ki smo jih pasivno doživeli.

Sama sem ta občutek zanosa na primer doživela med predavanjem na fakulteti, čeprav moj mož pravi, da sem tako ali tako malo nora, ker ljubim učenje. Požirala sem učno snov, pozabila, da sploh živim, bila sem povsem 'notri'. No, moža pa sem ob tem spomnila na to, da je tudi on eden od srečnežev, ki se tako počutijo, medtem ko delajo – čas se mu za računalnikom ustavi, ne čuti nikakršne potrebe, želi si le miru, da se lahko posveti tistemu, kar počne z vsem srcem in dušo. Vodi ga tok, močna energija volje, zaradi katere je tako zamaknjen, da ne sliši in ne vidi ničesar okoli sebe. In to bi lahko počel deset ur brez odmora.

A tak zanos se ne zgodi kar sam od sebe. Jaz sem bila na tisto predavanje na primer odlično pripravljena, prebrala sem vso literaturo, vse sem razumela ... in naenkrat sem dobila neki nov vpogled, ki me je še bolj navdihnil. Moj mož piše že dve desetletji, tekači in jogiji vadijo vsak dan ... Reči hočem, da se je za zanos treba tudi potruditi.

Na tej točki pa pridemo do tistega 'bolečega' dela. Kaj če se nam ta vznesenost kljub trudu ne zgodi v partnerskem odnosu, na delovnem mestu, na tečaju kuhanja ali klekljanja? Kaj če pri početju, ki smo se ga lotili in od katerega seveda – saj so nas tako vzgojili – nočemo odstopiti, ker nočemo kar obupati, zanosa, zagona, toka, kakor že hočete temu reči, nikakor ne začutimo? Ves čas le občutek nemoči, razočaranja, nezadovoljstva, občutek, da nas nekaj duši. In tako se ne počutimo le v začetni, pripravljalni fazi, ki je običajno v vsakem primeru malce mučna, to kar traja in traja. Nimamo občutka, da je to tisto, kar želimo početi, da smo tam, kjer hočemo biti. Pa vendar vztrajamo in se trudimo ... Je v tem primeru naš trud res še smiseln?! Po vsej verjetnosti vztrajamo na nepravi poti in izgubljamo čas, namesto da bi odšli v tisto smer, kjer bi nas zajel tok in nas odpeljal 'domov' oziroma tja, kjer se želimo uresničevati.

Nova ameriška knjižna uspešnica za psihološko pomoč avtorjev Peg Streep in Alana Bernsteina, Mastering the Art of Quitting, trdi, da – če vztrajamo le za to, da vztrajamo – nimamo prav. Novi pogledi na življenje nas usmerjajo k temu, da počnemo tisto, v čemer se dejansko 'najdemo', saj bo le tako dobro opravljeno, in predvsem k temu, da v nasprotnem primeru vemo, kdaj je treba odnehati. Zaključiti poglavje, vstati in oditi z mrtve točke. Paradigma se spreminja. Churchillova misel, da nikoli, res nikoli ne smemo obupati, ni nič več življenjsko vodilo. Zdaj se učimo, da je v redu, če se nečemu, kar ni tisto najboljše za nas, odrečemo. V redu je reči, da ne gre, da to ni to, da se vračamo na (drugačen) začetek. V redu je priznati napako. V bistvu je to še veliko več kot v redu – to moramo storiti, če želimo biti srečni. No, morda smo tudi Churchillu naredili krivico, saj smo njegovo izjavo vzeli iz konteksta, kot se to pogosto počne – trdil je namreč, da se nikoli ne bi smeli odreči tistemu, na kar mislimo vsak dan in brez česar ne moremo. Brez slabe službe ali slabega partnerja pa bomo že zmogli v življenju, kajne?

Torej, če se na delovnem mestu ali v odnosu ne počutite zaneseno, je morda čas, da se premaknete naprej, trdita Peg Streep in Alan Bernstein. Podnaslov njune knjige se glasi takole: zakaj je to pomembno v življenju, ljubezni in na delovnem mestu. Nov koncept odnehanja je po njunem mnenju zelo pomemben prav zato, ker smo vsi odraščali v duhu, da ne smemo nikoli nehati vztrajati. Pa vendar tega sploh ne bi smeli enačiti. Odnehati pomeni le dobro se samoopazovati in pravočasno uvideti, da določena pot kljub vloženemu trudu ne vodi nikamor, ter si dati novo priložnost; prenehati vztrajati pa se običajno nanaša na to, da v nekaj sploh nismo vložili dovolj truda, časa, volje. Avtorja knjige nas vztrajno prepričujeta, da ne smemo biti za vsako ceno kot mule in slepo ponavljati nekaj, kar nas niti malo ne zadovoljuje, kaj šele osrečuje. Njuna knjiga med drugim pojasnjuje, da imamo poleg vzgojnih vzorcev tudi genetske in evolucijske predispozicije, da smo uporniški, kar je še bolj tehten razlog, zakaj ne maramo odstopanja od svojih ciljev. V naših možganih se namreč dogaja nekakšen fenomen, ki ga lahko imenujemo skorajšnja zmaga. Ko so naši daljni predniki poskušali ujeti jelena, jim to pogosto ni uspelo, jelen je pobegnil. A ker se jim je zdelo, da so ga skoraj ujeli, jih je to gnalo, da poskusijo znova in znova ... To je razlog, da ljudje ne obupavajo nad naslednjo letino, čeprav je bila letošnja res slaba, tako so osvojili ameriške prerije, gradili mostove ... gnala jih je ideja, da jim bo enkrat že uspelo. Konec koncev, tako delujejo tudi možgani hazarderjev: skoraj sem zadel, le eno številko sem zgrešil, eno karto ... naslednja igra je moja!

No, in tako kot hazarderji ne znajo v svoji glavi ustaviti ta v bistvu koristen evolucijski mehanizem, skorajšnjo zmago, tako je tudi z nami na splošno, v vsakdanjem življenju. Ženska, ki je že jasno ugotovila, da z nekim moškim v njenem življenju ne bo nič, da med njima ni nikakršne ekstaze niti tihega zadovoljstva, še vedno ostaja z njim, navajena ne obupavati kar tako in z mišljenjem, da bo zguba, če odneha. A bil bi že skrajni čas, da nekaj naredi zase, saj zguba pravzaprav postaja v odnosu brez zanosa. Najslabše je, kadar sami sebe in druge prepričujemo, da smo naredili vse, kar je bilo v naši moči, da bi končali določeno početje, a v resnici prav ničesar nismo zares spremenili. Ženskam se pogosto zdi nezrelo in mevžasto, da bi kar izginile iz odnosa, kot to počnejo moški. In morda je takšno bežanje od osebe ali problema res neplodno, saj bi nas vse skupaj še vedno glodalo, le da zdaj z daljave, tako res ničesar ne rešimo. Po drugi strani pa je nezrelo in mevžasto to, da vztrajamo z nekom ali pri nečem, kar nas ne zadovoljuje in osrečuje. Pomembno je, da se v takih trenutkih spomnimo koncepta prave energije, ki steče skozi nas, ko je nekaj tisto pravo, za kar se je vredno truditi še in še ... tako se bomo najlažje odločili, kaj naredi več in kaj manj škode nam samim. Bistveno je torej, da naredimo kirurški rez, ki nas loči od osebe, stvari, situacije ... vendar je pomembno tudi, kako to storimo. Najprej sebi in vsem vpletenim iskreno priznamo, da preprosto ne gre več, čeprav včasih ne znamo niti obrazložiti, zakaj, šele nato poberemo šila in kopita.

Peg Streep in Alan Bernstein nam zagotavljata, da obvladovanje veščine prekinitve nečesa pomeni tudi sposobnost občutenja žalosti, žalovanja, brez sprenevedanja, da te 'faze' ne potrebujemo. Ob vsakršni izgubi določene izkušnje, ki smo jo pričakovali, ali zgolj iluzije, ljudje namreč čutimo obžalovanje in začasno praznino. To moramo znati uzavestiti in sprejeti kot del poti proti bolj navdihujoči prihodnosti. (Ker ni dobro iti dalje, ne da bi za izgubljenim žalovali, Bernstein predlaga celo, da žalujemo na zabavi, namenjeni prav temu. Tam lahko po mili volji objokujemo tisto, za kar smo mislili, da nas bo osrečilo in postalo naša prihodnost, vendar se je nekje na poti izkazalo, da v nas ne vzbudi nikakršnega zanosa.)

Nato pa se lahko končno osredotočite na prihodnost! Razmišljajte o novem cilju, ki ga želite doseči. Ampak, zapomnite si, sami sebi ste dolžni, da ob tistem novem začutite vznesenost, kajti le z njo boste dosegali dobre rezultate, in to velja za vsa področja življenja ... Če te ni, se ne pustite zadušiti na mestu, pojdite dalje, saj to ni nikakršna sramota.

Prevedla in priredila Nina Pretnar

Preberite še: "Mislite, da jo je kdo podprl, pa čeprav smo jo leta in leta videvali z modricami na obrazu?"

Najbolj brano

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri