Kdo se boji tridesetih?

Moralo bi biti fantastično, toda ali je vstopiti v klub tridesetletnic še vedno tako glasno in razburljivo ali je samo korak k temu, da se počasi navadimo na življenje, o katerem nismo ravno sanjale? So trideseta nateg pop kulture ali je res kaj na njih?

URŠA JERKIČ

Kdo se boji tridesetih? - Foto: Fotografija Shutterstock, arhiv Elle in promocijsko gradivo

Nekaj vam moram priznati, tridesetih sem se vselej iskreno veselila, tako zelo, da zadnji dve leti govorim, da sem že tam. Kako ne bi, če pa se trideseta vedno zgodijo sredi New Yorka, nekje med tretjim koktajlom in vzklikom 'taksi! ', s prijateljicami, ki so tako duhovite, da bi ob njih še tovornjakarji zardevali. Toda kaj, če je tako samo na malih ekranih?

Mesto žensk

Če nimaš sanjske službe, imaš vsaj sanjsko stanovanje, z garderobno omaro v velikosti otroške sobe, vsaj toliko ljubimcev, ki so slabi zate, kot čevljev, v katerih se ti kodrajo prsti, a so videti tako dobro, da se spodobi malo potrpeti. Najhuje, kar se ti lahko zgodi, je, da si zlomiš noht, petko ali srce, karkoli že bolj boli, pa še to se ti zgodi sredi Pariza, in oblečena si v Lanvina.

Trideseta imajo ravno prav mišičasta stegna, neustrašne replike in fantom s puhom pod nosom mažejo misli. Nič več ni udarcev mimo, jasne so ti stvari, o katerih se fračam v dvajsetih niti sanja ne, na primer, kako pomembni so basic kosi in kje jih, dolgočasneže, sploh najdeš, katera barva las pristaja tvoji polti, da nočna krema ni ista kot dnevna, le da v malo bolj temni embalaži, da lahko tudi ti pokličeš Njega.

Trideseta zagotovo govorijo francosko in imajo majhne lične torbice. Tridesetletnice so tiste, ki jih vsako sezono nagovarjajo modne hiše in v njih preoblačijo pol mlajše smrklje. Ni recesije, ni otrok, še denar za najemnino se vedno čudežno najde, čeprav se je porabil za novi modni fiks – življenje je lepo za poslednje samske punce.

Izgubljene iluzije

Zdaj ko me od tridesetega rojstnega leta ločijo le še trije tedni, pa me grabi panika: mar sem res tridesetletnica, o katerih se snema nanizanke? Ko sem šla nazadnje ven, je v mojo smer prišlo, da sem ista kot pred desetimi leti. Nisem mogla verjeti, prvič sem dobila kompliment, ki so ga navadno deležne, no, ja, starejše ženske, dvajsetletnici pač tega ne moreš reči, ker je bila pred desetimi leti stara – deset.

Ob naslednjem gin toniku sem zgrožena ugotovila, da mi je ta 'minus deset' ob treh zjutraj celo malo laskal. Takoj sem se pobrala domov in porabila ves tester defense-age nočne kreme, ki so mi ga subtilno podtaknili, medtem ko sem sama kupovala kremo za najstnice.

Vedno sem imela polna usta, kako bom pri tridesetih videti najbolje, in res me pogled v ogledalo navdušuje, koža se je umirila, okrogloličnost je izginila, poteze so se izostrile, vendar je v tem tudi nekaj otožnosti; kot bi opazovala rožo v polnem razcvetu, neizogibno je, da bo naslednji trenutek začela veneti. Sebe bom v lepotnih rubrikah odslej našla en okvirček naprej, pri 30+.

Generacija xoxo

Vsakič znova me preseneti tudi, koliko rojst­nih letnic moram po novem preleteti, da pridem do svoje, včasih je bila takoj tam. Naravnost nadrealistično pa je spoznavati ljudi, ja, ljudi, ne otroke, ki so letnik 90. Naj vam pomagam: ko je Kurt Cobain umrl, so imeli štiri leta, osem, ko so Carrie & Co. začele opletati z besedo na f, kot da bi bila dobro jutro. Njim so devetdeseta vintidž, vraga, njim sem jaz vintidž. Pojma nimajo, kaj vse smo morale početi, da smo prišle do ene stekleničke črnega laka za nohte, kaj šele Chanelovega. Vem, včasih sem bila tudi sama takšna: povsod najmlajša, nova, sveža. Kaj sem pa zdaj?

Če sklepam po akciji na malih ekranih, si ne bi mogla izbrati slabšega trenutka za prestop med Manhattančanke, ker, hej, one so po novem stare dobrih sedemnajst let. Pomislite samo na Opravljivko, vsi atributi tridesetletnic – frfotavost, ambicioznost, ostrina, razburljivo družabno življenje, odličen seks in še boljša garderoba – so se preselili na juniorke. Če je prej veljalo, da so trideseta nova dvajseta, so zdaj šestnajsta nova trideseta. Prepozna sem.

Bolje ne bo nikoli

Kljub temu se mi moje prijateljice, ki so bliže naslednji veliki ničli, zdijo mnogo bolj zadovoljne, odločne, osredotočene, nezanemarljivo tudi bolje oblečene, predvsem pa mnogo manj obupane kot vrstnice, ki se oklepajo dvajsetice. Nikoli nisem povsem zapopadla čara dvajsetih, študij in študentsko življenje sta me dolgočasila, nenehno me je preganjal občutek, da zapravljam čas, delati sem začela z enaindvajsetimi in, ne, niso se mi zdela brezskrbno obdobje kot mnogim mojim vrstnicam.

Vsem novopečenim tridesetletnicam sem napol v šali voščila z 'zdaj ali nikoli', ampak ali res ne bo naslednjih deset let najbolj neverjetnih v našem življenju? Obdelati bomo morale vse velike teme, kariera, družina . . Postale bomo ženske – in ženske obožujem. Prijateljice, ki so malo čez trideset, imam rada tudi zato, ker ob kavi zamahnejo z roko: »Eh, tebi pa res še ni treba razmišljati o tem, to pride na vrsto, ko jih boš imela trideset.« Zanje bom, tako kot najbrž tudi zase, večna sedemindvajsetletnica.

Gubice so bio

V kar moram samo sebe teh zadnjih nekaj dni še prepričati, je, da nisem prepozna.Ravno zdaj je pravi čas, da začnem preganjati svoje nore predstave o tridesetletnicah. Osvobajajoče je, da lahko za nekatere stvari rečem in tudi mislim, da sem prestara, kot na primer za poceni kozmetiko, slabši gin, za to, da bi bila hipster in za vroče hlačke, za katere se mi, iskreno povedano, zdi, da mi že zadnjih petnajst let ne delajo usluge. Do tega, da bi zasovražila svoj vrat ali sebe v bikinkah, imam še kar nekaj časa, kakor tudi do tega, da bi razumela svoj poskus tvitanja kot znak krize konca dvajsetih let, prve gubice pa so tako ali tako bio.

Prve in zadnje louboutinke sem dala naprej, ker sem se v njih počutila kot tridesetletnica (pa tudi zato, ker sem jih, trapa, kupila vsaj številko premajhne), bile so preresne, prešik, preveč uspešne. Še danes bi se jih najbrž na smrt prestrašila.

Trideseta so strašna, a v dobrem smislu, mogoče mi jih v nekaj letih uspe zaobjeti, do takrat pa mi oprostite še kakšne ostanke dvajsetih. Mimogrede, mar ni Natalie Massenet ustanovila Net-a-porter 'šele' pri štiriintridesetih? Moj bog, komaj čakam, da jih bom imela štirideset!

Najbolj brano

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri