Kje so tiste zabave ...

Takšni večeri so precej pogosti, sploh odkar je dan krajši in smo spet prestavili uro, da je tema že ob štirih. Seveda obstajajo tudi divje izjeme, ko se odpravim na večerjo s prijateljicami in pridem domov res pozno, ja, tudi do enih ponoči me že ni bilo, ampak … halo? Včasih sem hodila ob enih ven, do konca spedenana, povsod me je bilo dovolj, če ne že preveč. Spat sem šla, ko so osnovnošolci hodili k pouku, in vstala najpozneje, ko ga je bilo konec, spočita in sveža.

Kakšen maček neki, kakšna slabost in skrokanost, dajte ga lomit, bila sem v vrhunski žurerski formi! Zabav nisem nikoli načrtovala, kar zgodile so se, recimo na poti v knjižnico ali na faks. Kar nekaj let je bil to moj najbolj priljubljen konjiček, o katerem danes ne vem več, kako mi ga je uspelo obvladati. Danes, kot rečeno, zaspim kot polh že ob sami misli na to in nič kaj bolje mi ne kaže to zimo.

Silvestrska nočna mora

Smo že tam, ko je treba resno razmišljati, kam za novo leto, sploh če imate (majhne) otroke. Že nekaj let zaporedoma mi kljub trudu namreč uspe, da sem za novo leto doma, kjer se poskušam izogibati kavču, kar je svojevrsten izziv, priznam. In že nekaj let zapovrstjo komaj čakam prvi januar, ko bodo utihnile petarde in bo vse končno za mano.

Kje so tiste nore novoletne zabave, o katerih se javno ne spodobi pisati? Zakaj ne organiziram žura, zakaj ne povabim prijateljev in se počutim kot v dobrih starih časih? Kam je šla tista neugnanost, ki nam ni pustila spati?

Kakorkoli obrnem, bi rekla, da se mi preprosto ne ljubi več. Ne na takšen način kot nekoč. Če sem povsem poštena, tudi zaradi tega, ker imam 'jutro po tem' takšnega mačka, da se mi zdi, da ga ne bom preživela. Enako ubogo sem videti. Slabo mi je, zato se težko igram s svojo hčerjo ali počnem kaj drugega, kar od mene zahteva gibanje ali premikanje. Naj dodam še nepotešljivo žejo in psihično napetost, pa še kaj bi se našlo. Torej, ne morem več žurirati, kot bi imela 20 let, in tudi nočem. Treba bo najti alternativo, ki ni kavč, in nekaj novoletnih družinskih paketov imam že v glavi . .

Pri starših

Možnost, ki vas brez plastičnih operacij prestavi za desetletje ali dva nazaj. Lahko imate štiri otroke, vsakega z drugim, kup posojil, stolčen avto, podočnjake in prve sive lase, a pod novoletno jelko doma pri starših tega ne bo nihče opazil, sploh če se boste še malo stisnili k ‘babici in dedku’. Tam ste spet navihano dekle s čopki, ki nima nikoli dovolj daril, ki nikoli ne poje dovolj in ki sme z vsakim nazdraviti samo enkrat, čeprav na skrivaj popijete skoraj vso steklenico penine.

Malo pred polnočjo, ko ste že tako okrogli, da vam je prav vseeno, ali nazdravljate z Mariem ali z Jasno, ganjeno poskušate objeti svoje otroke, ki vas sploh ne zaznajo, zato se lahko spet vrnete v naročje svojih ljubečih staršev. Idealna oblika druženja za vse, ki se jim ne ljubi kuhati novoletne večerje in ki ne zdržijo z zapetimi kavbojkami več kot dve uri, da ne omenjam vseh sorodnikov, ki se podijo za otroki, medtem ko vi nazdravljate. Če je treba, tudi samo s svojim odsevom v televizijskem zaslonu.

Na prostem

Kdor raje prespi polnoč, kot da bi jo spet dočakal z mami in očijem, lahko seveda pobaše svoj naraščaj in se odpravi silvestrovat v mesto. Če tega še nikoli niste naredili z majhnim otrokom, naj povem, da gre za podvig, ki se ga ne bi sramovali niti v kibucih.

Prvo pravilo je, da se ne morete obleči preveč, tudi če se še komaj premikate. Pozabite na visoke pete, bleščeče in globoke dekolteje, odtenek laka na nohtih, ki ste ga tako dolgo izbirali, da bi bili lahko važni, samo eskimska garderoba lahko preživi. Bodite pripravljeni na to, da otroci na določeni točki zavrnejo hojo z lastnimi nogami in gravitirajo v vaše naročje, zato pozabite na kajenje, držanje plastičnega kozarca in ubrano ploskanje ob glasni glasbi. Petarda sem ter tja lahko še poživi razpoloženje in tudi vašega malčka predrami iz mrzle otopelosti. Ulični prizori petja, kruljenja in rajanja so izjemni, prav za pokazati otročadi, ki bi morda raje spala. Kar vidim, kako vas novo leto v središču mesta vedno bolj zanima, imam prav?

Na obisku

Pih, kaj pa je to takega, iti k nekomu za novo leto? Res je, to ni nič takega, je pa lahko čudovita izbira za starše z otroki, ki ne bi radi zmrzovali na ulicah ali se greli pri starših. Presežek tovrstnega praznovanja je, da si v prijazni družbi priznate vse, pred čemer ste si dolga leta zatiskali oči: da ste se postarali in ste radi na toplem, ker morate kar naprej hoditi na stranišče, da imate radi sobno jakost glasbe, ker sicer ne slišite pogovorov, da ste radi v družbi, kjer niste edini, ki zehate, in tako naprej. Udobno, brez presenečenj.

Vrhunec večera je, če otroci zaspijo, ne da bi dočakali ognjemet, zato da se vam ni treba gnesti pred oknom, da bi ujeli kakšno iskro, in v trenutku, ko vam prijateljica reče, da ste že vsi toliko spili, da nima več smisla, da se tudi v dnevni sobi ne bi kadilo cigaret. Pri tem velikodušno, na stežaj odpre okno, vi pa pomislite, kaj se je zgodilo s frendico, ki je zjutraj miže tipala za čiki, morda celo kondomi. Misel zalijte z vinom. Takšno je življenje, gremo naprej.

V tujini

Kamorkoli že se odpravljate s svojo malo veliko družinico, vedite, da se greste superjunakinjo. Vse, kar je mogoče, da se vam zgodi v družbi otrok, pomnožite s pet in dodajte še vse druge okoliščine, ki jih ne obvladate –

tuja država, tuj jezik, tuje navade . . Zanimivo, a hkrati izjemno naporno in le malo podobno tistemu, kar ste pred leti počeli kot turist. Vi ste otrokova družba, in to je lahko daleč od doma, kjer ni vrtca, mame ali tašče, ki bi vam za hip vzeli otroka v varstvo, zelo utrujajoče.

Prej ko si torej priznate, da ste tokrat prišli deželo spoznavat malo drugače, bolje se boste imeli. Boste pač lahko ugotovili, katere trgovine so odprejo ob sedmih zjutraj (otroci so še posebej na počitnicah radi zgodnji), in točno vedeli, koliko litrov vode v plastenkah potrebujete na dan. Tudi to je nekaj, pa še kartico boste lahko poslali domačim!

Na barki

Sliši se kot izjemna druga možnost in to tudi je, če se vse izteče tako, kot bi se moralo. Sprememba okolja je nadvse romantična, lepo je pluti po morski gladini s penino v roki in samo skozi okno slutiti mraz na drugi strani. Lepo je, ker je nebo jasno in so zvezde tako blizu, da bi se jih lahko z roko dotaknil. Lepo je, ker je na morju vedno lepo. Tako z rožnatimi očali, če jih za hip snamemo z nosu, pa si moramo priznati, da je vsak sprehod do ladijskega stranišča poseben podvig, da ne vemo, kdo se bolj maje, mi ali barka, da tudi ne vemo, koliko časa bo vse še ostalo v trebuhu, če sploh bo . .

Ampak to ni nič v primerjavi s tem, da otroci na barki radi lezejo v nevarnost, v vaši odsotnosti pritiskajo na vitalno pomembne gumbe ali se igrajo igrico, med katero toaletno školjko napolnijo z nerazgradljivim toaletnim papirjem. Iz izkušenj lahko povem, da v takšnih primerih tudi praznična razigranost ne omili resnosti položaja. Zato nujno skrijte toaletni papir v takem primeru.

Voščilo

Čeprav boste verjetno do vratu zakopani v peko peciva in kuhanje novoletne večerje, s katero si boste seveda, še preden jo boste postregli, popackali svežo bluzo, voščite sami sebi zato, ker ste in ker se trudite. Vsak dan, vsako uro, ne le opolnoči na silvestrovo.

V prihodnjem letu pa vso svojo energijo usmerite v načrtovanje naslednjega praznovanja, ki naj resnično vključuje le golo kuharico in njenega najljubšega gosta. Mogoče meni uspe že letos, ampak se mi zatika pri izbiri gosta – moj mož ima sicer čas, ampak bom do zadnjega počakala, da vidim, ali ga bo imel tudi David Beckham. Lahko mi ga tudi dostavite pod smrekico, hvala lepa, brez pentlje!

Katja Golob

Elle december 2009

Fotografija David Burton