Ko sem prvič stal pred akademijo Royal College of Art, (ena izmed najboljših in najbolj priznanih modnih šol na svetu), me je prevzel občutek globokega spoštovanja. V pritličju so ravno takrat postavljali oder za vsakoletno modno revijo zaključnih letnikov, ki se je približevala. Vse je bilo bele barve. Čudovito.
Med tem ko sem s kolegicami s fakultete čakal na recepciji, je prišla Maja. Oblečena v vijolično obleko s kapuco, mrežaste hlačne nogavice ter vojaške škornje. Vidno utrujena, a polna optimizma, nas je opozorila, da moramo biti malo tišji. Bila je tako … modna!
Po končanem ogledu sem bil ponosen, ker je odšla z mano na odmerek nikotina in takrat sem ji obljubil, da pridem na njeno zaključno revijo. Res sem prišel. Veliko modnih pomembnežev, študentov polnih kreative in elana, veselja … bili so čudoviti. Tako kot Majine jugoslovanske dive. Njena kolekcija je bila tako nostalgična in je vsebovala podobe bivše Jugoslavije. Sivine, grafični motivi, podoba Tita, grbi, …
»She is really, really good! « sem zaslišal iz sprednje vrste. Ena izmed modnih novinark je pri njej naredila veliko kljukico. Tudi jaz lahko pritrdim, da je Maja ena izmed tistih, ki jih z vso vnemo spoštujem in vem, da je ravno ona tista, ki bo v našo podalpsko deželico vnesla še veliko lepega. Zagotovo je ena od najboljših v generaciji mlajših modnih oblikovalcev. Svetovnega merila.
Kako to, da ste se odločili za študij modnega oblikovanja?
Že v srednjo šolo sem odšla na oblikovno. Rada sem risala, všeč so mi bile Križanke, sprejemni izpiti pa so mi predstavljali pravi izziv. Naredila sem sprejemne in naslednja štiri leta preživela na srednji oblikovni šoli, kjer je bilo super. Sabina Puc me je že v drugem letniku navdušila nad 'ta pravim fešnom'. Ure in ure listanja Book-ov in Collezioni-jev, so name napravile vtis in že takoj v drugem letniku, sem šla na informativni dan na NTF, da bi raziskala možnosti nadaljnjega študija.
Na informativnem dnevu so mi rekli, da si po končanem študiju v Ljubljani lahko vodja oddelka v tovarni z oblačili. To me kot samozavestno in trmasto 16-letnico ni navdušilo, zato sem na internetu, zaradi ljubezni do Londona, začela z iskanjem šole v angleški prestolnici. Našla sem Royal College of Art. Takrat je šolnina znašala 15 tisoč funtov, saj Slovenija še ni bila del Evropske unije, tako da so starši rekli: "Ne, najprej končaj fakulteto v Ljubljani, potem pa, če boš še imela željo, lahko greš v London". Tako sem se vpisala na NTF v Ljubljani.
Študij ste nadgradili z magisterijem na RCA. So bili sprejemni izpiti velik izziv?
Študij v tujini se mi je zdel edino logično nadaljevanje mojega izobraževanja. Po faksu v Ljubljani, sem čutila, da še nisem na nivoju, na katerem bi lahko bila, poleg tega pa se mi je zdelo, da bi bila tujina, predvsem London, velik izziv zame. Že govorice, ki so krožile takrat po NTF in Sloveniji, da v London pa res noben ne pride, oz. ni sprejet na njihove šole, so bile dovolj velik razlog, da poizkusim.
Naj povem, da so me, pred odhodom v London, tri šole v tujini povabile, da bi pri njih opravljala magisterij (Domus Academy v Milanu, kjer so mi ponudili tudi štipendijo, Designskolen Kolding na Danskem in Fashion Institute Arnhem). Ker je bila moja prva izbira London, sem vse ostale ponudbe zavrnila in se odpravila delat sprejemne izpite v Anglijo.
Takrat sem se na nek način počutila precej neumno, saj sem zavračala ponudbe in štipendije ter silila nekam, kamor menda nobeden ne pride. Preden sem odšla na sprejemni izpit v London, sem se temeljito poglobila v zahteve glede 'portfolia', saj je standard zelo visok in le najboljše povabijo na intervju. Zato je moral biti portfolio, ki sem ga poslala, res profesionalen in prepričljiv. Ko ti sporočijo, da si sprejet na intervju, dobiš tudi nalogo - narediti moraš kolekcijo, ki jo nato predstaviš na intervjuju dva tedna kasneje.
Je poučevanje na tujih šolah, sploh takšnih kot je RCA, res tako zahtevno in so profesorji res tako neizprosni, kot je večkrat slišati?
Profesorji so predvsem iskreni in od vsakega zahtevajo maksimum. Vsak študent ima mentorja, ki ocenjuje posameznikov napredek pri kreativnosti in oblikovanju, potem je tukaj še drugi mentor, ki se je z nami predvsem pogovarjal o čisto vsakdanjih stvareh in malo 'nadziral' nase psihična stanje. Zanimalo ga je, ali smo srečni sami s saboj, samozavestni, ali znamo sprejemati kritike. Včasih nam je popolnoma porušil svet, nato pa ga spet sestavil . .
Kako je potekal vaš tipičen dan med študijem na RCA?
Delo je samostojno. Od študentov se je pričakovalo, da smo bili vsak dan na faksu in delali v šolskih studiih. Oprema in prostor sta bila odlična. Vsak študent je imel ogromno mizo za krojenje, omaro, predalnik, nato vse stroje, 'fiksirke', likalnike. Vse skupaj je dopolnjevalo še super kreativno vzdušje med ljudmi, ki so enako navdušeni nad modo, kot sem sama. In izjemno inteligentni. Večinoma se dan v studiu začne med 8. in 10. uro zjutraj, konča pa se nekje med 8. in 9. ure zvečer. Kosilo in večerja sta na voljo v šolski kantini. Pred izpiti in oddajnimi roki, smo ostajali v studiu tudi do polnoči.
Kakšni so bili odzivi po zaključni reviji? Ste dobili kakšno ponudbo za delo?
Odzivi na revijo so bili super, z delom pa je bilo malo težje. Že pred koncem študija so nas napadli 'headhunterji' in intervjuji so se kar vrstili, a vsi so ponavljali eno in isto: »Iščemo nove talente, a letos, zaradi krize, ne moremo zaposliti nobenega. Med vsemi študenti je zavladala panika, žalost, občutek nesigurnosti, dvom . . Ampak se nismo dali!
Prvih nekaj mesecev sem pošiljala prošnje in vsi odgovori so se glasili: »Žal nam je, a trenutno ne iščemo novih sodelavcev.« Potem je prišlo povabilo sošolca Matthewa Millerja, ki je študiral moško modo. Povabili so ga na Fashion East, ki je mlajši brat londonskega Fashion week-a, ki podpira mlade oblikovalce. Prosil me je, da mu pomagam pri kolekciji, ki jo je nato predstavil na london Fashion week-u februarja 2010. Na RCA sem delala specializacijo iz ženske mode, a sem imela znanje iz moške mode in moških krojev še iz NTF-ja in iz moje diplomske kolekcije.
Od takrat naprej redno delam z njim. Delati z Matthewom je super, poleg tega da sva dobra prijatelja, imava isto estetiko in iste kriterije glede izdelave oblačil. Enkratno se dopolnjujeva, predvsem pa je pomembno, da mi zaupa. Moje delo obsega predvsem realizacijo dizajna, produkcijo, izdelavo krojev, izbiro materiala, rešitve določenih oblikovalskih idej. Ker delo z Matthewom ne pokrije mojih stroškov bivanja v Londonu, sem vmes odprla tudi svoje podjetje, preko katerega, kadar ne delam z Matthewom delam tudi z drugimi oblikovalci. Med njimi so tudi: oblikovalski tandem Fanny&Jessy, Grunge Punk Design Duo iz vzhodnega Londona ter Jewel Arthur, kreativna direktorica svetovno znanih modnih časopisov.
Uživam, predvsem pa se trudim vzpostaviti ravnotežje, med mojim kreativnim in udobnim osebnim življenjem. Pred časom se je v London preselil tudi moj fant Miha, tako da mi sedaj skoraj nič ne manjka. (smeh) Razmišljam tudi o svoji blagovni znamki, a se mi zdi, da bo za to še čas, predvsem takrat ko bom na to pripravljena. London je velik in te lahko hitro pogoltne. Za zdaj me delo z drugimi izpopolnjuje, a potihem vedno razmišljamo tem.
Kateri so, po vašem mnenju, kosi brez katerih to jesen in zimo ne gre?
Trendi so nekaj, dejanska uporabnost oblačil in osebni stil pa drugo. Osebno imam v glavi trenutno par težkih črnih škornjev. Razmišljam tudi o nakupu novega dolgega črnega plašča. Letos obvezno v stilu Haider Ackerman-a z velikim povešenim ovratnikom.
Se vam zdi, da tudi Ljubljana postaja vedno bolj modno ozaveščena? Kako se vam zdijo oblečeni Slovenci?
Se izboljšuje, a še vedno ne razumem, ko včasih kdo potarna, da v Sloveniji ne dobi oblačil za svečano priložnost pa toliko dobrih oblikovalcev imamo! Težava je v tem, da ljudje za slovensko znamko še vedno niso pripravljeni plačati iste cene kot za tuje blagovne znamke. V Sloveniji ljudje najemajo kredite in posojila za počitnice in nakup avta, ne pa za oblačila. Poleg tega pa ne moremo pričakovati, da bi vsak Slovenc spremljal trende iz tujine, kupoval tuje revije, spremljali razvoj mode, oblikovalcev. Kar se avtomobilov tiče je stvar drugačna; ljudje hodijo po salonih in avto-sejmih in zbirajo kataloge, brošure. Ker je v Sloveniji avto pač statusni simbol.
Menite, da je v Londonu drugače?
Ni nujno drugače, je pa veliko večja masa ljudi, tako da se vse skupaj malo bolj razporedi.
Še vaše sporočilo našim bralkam?
Naj kupujejo slovenske oblikovalce. Le tako se bo kultura oblačenja razvila. Vem, da so tuje franšize kot npr H&M cenejše, vendar to ne pomeni, da so tudi boljše kakovosti. Kot je rekla Lara Bohinc: "Ko je nekaj poceni, veš, da nekdo ni bil plačan pravično". Malo več patriotizma ter občutka za kvaliteto.
P. M.
