Madagaskar - veliki otok

V Tani, hrupni in prašni prestolnici Madagaskarja, se je za naju s Špelo začel mesec dni dolg ‘road movie’ po najbolj nenavadnem otoku na svetu, ki je svojo individualno evolucijsko pot ubral prQed skoraj 200 milijoni let. Dežela, kjer ne poznajo strupenih živali, kjer plešejo s trupli umrlih in kjer mogočnim baobabom pravijo korenine neba, je čista afriška poezija.

Madagaskar - veliki otok - Foto: Fotografija Aleš Bravničar

Ob tisoč kilometrov dolgi magistralki RN7, edini cesti proti jugu, vsaj približno vredni svojega imena (šele pred kratkim so jo sploh v celoti asfaltirali! ), so mimo objektiva mojega fotoaparata švigali riževa polja, vojaško zeleni griči in doline ter zaspane, pisane afriške vasice iz rdečkastega blata. Najprej sva se ustavila v mestu Antsirabe, v impozantnem hotelu Hotel des Thermes, ki so ga preuredili iz kolonialnih toplic in ki so mu za popolno grozljivo podobo manjkale le še sestre usmiljenke s svojimi zavitimi pokrivali. »Jutri bomo končno videli Lemurje v svojem naravnem okolju, « je naslednji dan od evforičnega navdušenja plosknila Špela. Ob slabostih zaradi hitre slalomske vožnje najinega šoferja Fanota si je po urah, prebitih v njegovem rdečem pick-upu, želela le malo svežega zraka in eksotike sredi neokrnjene malgaške narave.

Naslednji dan nisva sredi narodnega parka Ranomafana med štiriurnim trekingom po vlažnem deževnem gozdu ugledala niti enega samcatega lemurja. »Mogoče so se šli parit bolj globoko v gozd, « je rekel brezzobi vodnik in se sarkastično nasmehnil, ko je v žep stlačil svojega težko prisluženega jurja frankov. Celo lemurji so se držali mora more, najbolj osnovne malgaške filozofije življenja, ki bi bila v SSKJ-ju zapisana pod geslom vzeti si ga na izi. Tako pač je na Velikem otoku.

Zadnji del ceste na jug je za seboj pustil gorati masiv in pokrajino spremenil v velikansko neskončno planoto, polno nenavadnih dreves in belih betonskih stavb, ki so močno spominjale na majhne istrske vikendice, kakopak z obveznimi lesenimi ograjicami in prostornimi verandami pred vhodnimi vrati. A glej ga zlomka – ko sva prišla bližje, sva histerično ugotovila, da so idilične hiške pravzaprav grobnice. Totemom podobni leseni kipci, imenovani aloalo, ki so stali v bližini, so razkrivali pokojnikov poklic – piloti so imeli letala, kmetje živino, bilo je tudi nekaj vojakov in politikov. Domačini na Madagaskarju imajo mrtve sorodnike za sestavni del družine in za glomazne betonske grobnice porabijo ogromne količine denarja, pa čeprav sami životarijo v hiškah iz blata, kritih le s slamo. Gorski plemeni Merina in Betsileo enkrat na sedem let priredita celo famadihano, obred ‘obračanja kosti’ – svoje mrtve izkopljejo, da bi jim povedali, kaj se je novega zgodilo v času njihove odsotnosti. Med velikansko požrtijo z ostanki pokojnikov plešejo, pijejo in jih skrbno povijejo v sveže mrtvaške prte. Po koncu zabave se mrtvi vrnejo v zemljo, živi pa na zdravljenje brutalnega mačka, posledice doma destiliranega ruma toaka gasy.

Pot se je počasi približevala koncu. V Ranohiri, odskočni vasi za narodni park Isalo, ki je eden najlepših na otoku (malo spominja na mešanico kanjonov ameriškega Divjega zahoda), sva se razvajala v kamnitem hotelčku Relais de la Reine in jedla verjetno najboljšo hrano daleč naokoli. Tu so naju končno čakali lemurji in (na Špelino veliko veselje) tudi znamenite malgaške želve. Minila sta že dva tedna na cesti in po glavah nama je rojila le še ena misel – čim prej priti do obalnega mesta Tulear in se za nekaj ur potopiti v vroče morje mozambiškega kanala!

Napol zapuščeni Tulear se je pri svojih zlepljenih 39 stopinjah Celzija kar šibil od razmajanih stavb in bizarno čudovitih arhitekturnih spačkov iz socialističnih 60. in 70. let. Ko so Francozi na začetku kolonialnega pohoda zgradili to največje zahodnoobalno mesto, so se dišeče dame čez široke bulvarje med palmami in izvoščki sprehajale s senčniki in pod rokami držale svoje brkate, do potankosti urejene može. Malgaši so po osamosvojitvi seveda razsuli idilo kolonialnega Saint-Tropeza, posekali tiste palme in mesto preuredili v funkcionalistično administrativno-upravno enoto brez kakršnegakoli občutka za urbanistično estetiko. Tukaj niti morje ni ravno najlepše, saj je ob oseki treba hoditi pol kilometra, če si želiš namočiti gležnje, smrad ribarnic, ki neumorno konzervirajo sveži ulov lokalnih ribičev, pa tudi nima nič skupnega s Chanelom številka pet.

Tu sva končno odslovila šoferja in se dobila z Alešem Rusom, družinskim prijateljem, ki je pred 12 leti kupil nekaj zemlje na idilični 400-metrski plaži Anakatafa in se zaljubil v hemingwayski način življenja brez elektrike, televizije in interneta. Bazičnemu hedonizmu sva se nemudoma prepustila tudi midva. Kaj je lepšega, kot da ribiči vsako jutro prinesejo svež ulov naravnost pred tvojo hišo na obali? Tudi če moraš z lastno pirogo odriniti onstran koralnega grebena in privleči na suho kako mečarico ali barakudo, jo je užitek ljubeče obrniti na olivnem olju in poplakniti z žlahtno francosko kapljico pod milijardami zvezd, ki sijejo na plažo s kristalnega neba, medtem ko nekje daleč na celini nebo prebadajo strele divjega ciklona. To je tista neznosna lahkost bivanja, o kateri lahko v evforičnem vsakdanu pod Alpami samo sanjamo.

Bi šli?

Na Madagaskar lahko poletite iz Evrope z dvema letalskima prevoznikoma – Air Madagascar (letijo iz Pariza in Milana) ter Air France prek Pariza. Na otoku boste za nujno potrebne notranje lete odšteli približno 100 evrov v eno smer. Ti leti so skoraj vedno polni, saj je na Madagaskarju asfaltnih cest bore malo, zato rezervirajte vnaprej (www.airmadagascar.com). Vizum načeloma dobite na letališču. Ne pozabite na antimalarike ter cepljenje proti hepatitisu A in tetanusu.

Korenine neba

Sveto malgaško drevo Baobab (lat. Adansonia) je ena glavnih atrakcij Velikega otoka. Kar šest od osmih znanih vrst baobabov je mogoče najti le na Madagaskarju, največje od njih v okolici mesteca Morondava na zahodni obali otoka. Legenda pravi, da so baobabi kot prva drevesa na zemlji stvarniku povzročali nemalo težav – ker ni vedel, kako oblikovati drevo, je prve primerke prekomerno povečal in jih pomotoma obrnil na glavo, da so korenine gledale v zrak. Domačini te impozantne velikane z velikim spoštovanjem še danes imenujejo korenine neba.

Bon appétit!

Kolonizatorji s stare celine so pustili močan pečat na odlični hrani, ki jo pripravljajo v še bolj odličnih restavracijah Velikega otoka. Le kdo bi se lahko uprl kremnim juham, mečarici v vaniljevi omaki, zebujevemu steaku, solati z ocvrtim kozjim sirom, creme bruleeju ter podobnim specialitetam, ki dišijo po Franciji? Vse to je mogoče najti v izbranih restavracijah prestolnice Antananarive (Le Rossini, La Boussole, La Varangue) in na poti proti jugu še ponekod ob državni cesti RN7 (priporočam nepozabni žar hotela Relais de la Reine v Ranohiri). Nikar ne pozabite, da lahko na Madagaskarju kosilo dobite le med 12. in 14. uro – če boste prepozno prišli, bodo kuharji že odšli in se vrnili šele v času večerje.

Tekst in fotografije: Aleš Bravničar

ELLE Oktober 2007

Najbolj brano

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri