Ne moreš našteti njegovih komadov, ne da bi se spomnil vsaj enega žura, na katerem so se vrteli, in nenadoma ugotoviš, da si, kakorkoli se sliši malce nenavadno, zrasel z Magnificom. Glasba naše mladosti danes osvaja svet, Robi pa postaja vedno bolj podoben samemu sebi. Drage dame, z ljubeznijo.
KATJA GOLOB
Na novoletnem koncertu si občinstvu voščil novo leto s stavkom, naj se ne sekirajo, ker bo vse še slabše, kot je bilo lani. Si res tak pesimist?
Ne, ne, rekel sem, naj se ne sekirajo, ker bo še slabše, kot si mislijo.
Zakaj že?
Vsako leto znova moram nekaj povedati, voščiti, ampak kdo, klinca, sem jaz, da bi ljudem voščil ljubezni in miru? Želje so zibelka razočaranj. Manj kot si želiš, manj se boš zaj . . To sem mislil, ko sem voščil, večplastno sem zastavil.
Pa si kaj želiš v novem letu?
K sreči nimam nobenih želja, prav nobenih. Nič mi ne manjka, ničesar ne bi imel več ali manj.
Kdaj začneš s koncertno turnejo Tour D' Amour?
Konec januarja začnemo z mojo prvo mednarodno turnejo v Avstriji in do februarja šibamo naprej po Evropi. Letos smo se odločili, da se damo tujini na voljo, kolikor nas želi, potem bo pa čas, da se lotimo novih projektov.
Imaš kaj treme?
Zanima me, kako bom to speljal, nisem ravno navajen, da sem na turneji in vsak dan v drugem mestu, bo kar hud tempo . . Sem pa vesel in zelo fino se mi zdi vse skupaj (smeh).
Kakšen je občutek, ko ne stojiš pred 'svojimi' v Križankah? Se tuje občinstvo naleze balkanskega temperamenta, ali oni sploh vedo, kaj sta rakija 'on the rocks' in turbofolk?
Oh, oni so veliko bolj površni, zanima jih tisto, česar ne morejo slišati vsak dan. Pri meni imajo občutek, da dobijo nekaj pristnega z Balkana, všeč jim je način, kako podajam angleščino, naše muziciranje, radi zaplešejo . . Mislim, da je naš smisel za humor tudi dovolj univerzalen, da se dobro razumemo.
Ampak fenov pa ne maraš, sem prebrala?
Mah, sploh ne maram fenovstva, to je neki zahodnjaški izum, ki ga poganja ekonomija. Feni so ljudje, ki so nekritično navdušeni, in to je težko prenašati, to je naporno – gledati nekoga, ki je ves navdušen, čeprav veš, da si naredil slabo . . To je motnja, bi lahko rekel.
No, radi te imajo, kar nekaj nas je, tvojih občudovalk . .
Saj imam sam tudi rad Beatlese, rad sem všeč ljudem, ne me narobe razumeti, ampak fenovstvo je neka druga kategorija, nekritična masa, vse bi kupili . .
Razumem.
. . vsako majčko! !
Groupies?
Oh, to je pa nekaj čisto drugega, to je fino.
Kaj je danes seksi, kakšna je seksi ženska?
V resnici me to sploh več ne zanima tako zelo, nisem star 20 let in nimam več dovolj tistih hormonov . . Všeč mi je skromnost, zakritost, da ženska gleda v tla, se ne pogovarja z mano! To je bolj vznemirljivo od pojavnih oblik, ki veljajo za seksi. To, kar je očem skrito, je seksi.
Si pa že vse življenje z eno žensko, to je tudi seksi. Kaj delata oziroma česa ne delata, da vama uspe? Saj se danes vsi samo prepirajo, hodijo na partnerske terapije, ostajajo skupaj zaradi otrok, pa med seboj sploh ne govorijo . .
Vidiš, vidiš, kako vse veš. Vse si prav povedala (smeh).
Ali pri tebi drži, da moraš biti kot umetnik lačen, žalosten, pijan . . si potem bolj ustvarjalen?
Drži, vse drži. Ekstremna stanja, kot so lakota, utrujenost, pijanost . . nujno pripeljejo do razmišljanja, vendar liter vina, okej, dva, pri nekomu pomenijo, da bo napisal Zdravljico, nekdo drug ima pa samo drisko, razumeš? Nič ne pomaga, kakor koli obrneš, je treba delati. Sam še nikoli v življenju nisem izgubil filma, ker bi bil tako zelo zadet, sploh si ne predstavljam, da se ne bi spomnil, kje sem prejšnjo noč parkiral, tega bi se ustrašil.
Izgube spomina?
Pa ne samo tega, a veš, kaj se takrat zgodi? Tebe res ni tam, tvoj telešček je tam, ampak ti si šla ven in gre lahko noter nekdo drug. In tega niti ne veš, ker te ni bilo tam. To ni kul.
Vendar znaš biti pogumen, ko se ti zgodi krivica, celo koleričen, bi rekel Patrik Greblo?
Poglej, to ni umetniški poklic, kar ustvarjam, to je nervoza, jaz sem v bistvu nevrotik, ki se mora neprestano kulirati (smeh). Pa saj zdaj ne bi več naredil enako, to so bila tista leta . . Ne, lažem se, klinc, vse bi naredil enako!
Občutljivost ostaja.
Mislim . . Hotel sem narediti, kar sem naredil, ne bi mogel reči, da je bilo v afektu, odločil sem se. Upal sem, da bo šel mimo, pa ni šel . . Pa ne maram nasilja, grozno mi je, če samo pomislim, da bi lahko komu res kaj naredil.
Kaj boš pa s Sestrami?
Iskreno upam, da si nikoli več ne bodo želele posneti plošče. Želel bi si, da bi bila to ena in edina njihova plošča, ki je takšna, kot je, en velik, krasen biser.
