Mala vinska šola za ženske

Tečejo leta

Življenje ima takole čez palec dva dela – pred otrokom in po otroku. Vse matere, ki smo nekdaj pošteno preplesale kar nekaj noči na teden, smo po porodu praktično svetnice.

Okej, obstajajo izjeme, a večina nas med službo, vrtci, otroškimi boleznimi, gorami perila in posodo ne najde ne časa ne volje, da bi organizirala zabavo – pa še ta je največkrat praznovanje otroškega rojstnega dneva, kjer vsi zaradi dobrega zgleda pijejo jabolčni sok in se zgražajoče obračajo za tistimi starši, ki hodijo na balkon kadit. Beda, no. Prav tista mama, ki je redno skočila na mizo in odplesala svoje, zdaj pije samo vodo: »Pa če mi notri stisneš nekaj kapljic limone, bom zelo hvaležna.« Prijateljica – pleskavica (ker nikoli ni šla domov, ne da bi pojedla pleskavico na štacjonu) je postala guru makrobiotike, nekaj očetov raje gleda v tla, ker vedo, da si ne moremo izmenjati iskrenega pogleda, saj naši skupni spomini niso takšni, da bi se jim glasno smejali pred otroki. Ne še, no.

Tolažiš se s tem, da ničesar pametnega ne zamujaš, da si že bila na vseh najboljših žurih in da si v letih, ko je čas za jogo, izdelke iz pirine moke in zeleni čaj. Ko imaš slab dan, si greš kupit malo črno obleko, ki visi v omari do naslednjega slabega dne. Pride trenutek, ko celo samo sebe nahruliš, ker se obnašaš kot najstnica, ki sanja o obisku Gaviolija, in ves dan nažigaš muziko na najvišji jakosti, a si ne moreš pomagati. S slabo vestjo se prebijaš od petka do petka, ko na lepem na računalniku zažari elektronsko sporočilo, ki te nagovori z drago ljubiteljico vina.

V trenutku sem imela 200 utripov na minuto, spremljalo jih je plitko dihanje – pisalo je, da bomo začele z osnovami degustiranja in serviranja vin, ki jih bodo v odmorih dopolnili prigrizki, zraven je bil še opomnik, naj pridemo in odidemo s taksijem.

Moja duša je tiho zavrisnila! Enkrat na mesec imam možnost, da grem sama ven, torej brez moža, otrok ali sorodnikov, da dobro jem in pijem in da se na veliko naklepetam, nahihitam ter da so vsi okrog mene takšne volje. Hlastno sem se prijavila in odštevala dni, kot bi šla prvič v življenju v šolo. Da smo si na jasnem – rada imam vino, zelo rada se o njem pustim poučevati, a najraje od vsega sem v dobri družbi.

Od osnove do užitka

Sošolke so se nakapljale v prijetni ambient ljubljanske restavracije, kjer je vsako pričakal njen krožnik, pribor in, seveda, kozarci. Vznemirjenje je viselo v zraku, Mira je potrkala po kozarcu: »Dame, tišina, prosim, « in pouk se je začel.

Kratkemu uvodu, kako je treba pravilno držati kozarec v rokah, je sledilo opravilo, ki ga ženske najraje prepuščamo moškim – odpiranje steklenice. Če je nujno, posežemo po tistih metuljčkastih odpiračih, pri katerih zamašek kar sam prileze iz grla, a Mira je steklenico hitroprstno odprla z nečim, kar je spominjalo na taborniški pipec, čeprav to še zdaleč ni bil. Prva prostovoljka, ki se je javila, da bo ponovila postopek, je s tresočimi rokami takoj naredila napako: »Ne vrti steklenice, mila! «

Ah, učiteljica vidi vse in nas med natakanjem vina v kozarce takoj opozori na njegov zvok – je poskočen, žuboreč, mehak, pridušen? Zvok vina nam lahko o njem poda prvo predstavo. Potem pridejo na vrsto barva, ovohavanje in nato okušanje. Ko duhamo vino, nos vtaknemo globoko v kozarec, res globoko, in vdihnemo, potem naredimo požirek, vino požvrkljamo po ustih, popijemo ali izpljunemo. Preplavljene z okusi se začnemo pogovarjati o gozdnih sadežih, lesu, usnju, senu, medu, sadju . .

Že po prvi degustaciji planemo po obilno obloženi mizi, kjer se bohotijo raznovrstni siri, orehi, dišeče salame, paradižnik, rajski rogljički. Med predavanjem, ki ga vedno bolj prekinjamo s svojimi vprašanji, narašča dobra volja, popolnoma sproščeno druga za drugo hodimo pred razred in odpiramo steklenice. Ko sem bila na vrsti, zagotovo je bila za menoj že peta degustacija, sem kavbojsko zavrtela steklenico in se na veselo vreščanje vseh hahljajoče zavedla svoje napake. »Mila, kaj smo rekle? Da pustiš steklenico in vrti zamašek, tako, ja.«

Nimam pojma, kako mi je potem uspelo brez polivanja in v pravilni maniri napolniti kozarce svojih sošolk, gotovo pa ima kaj opraviti s tem, da sem veliko jedla in pila veliko vode. Razhajale smo se v krohotu plesnega koraka, medtem ko je zunaj snežilo in so cestarji plužili ceste. Misel, da se kmalu spet vidimo, nas je naredila za snežinke, ki se nikoli ne dotaknejo tal. Kot mehurčki v penini.

Penine sveta

V drugi učni uri smo spoznavale penine sveta. Bilo je peneče, vreščeče in smejoče do konca, najbolj zabaven pouk v mojem življenju. Kot se za veseli december spodobi, smo pri vsaki degustaciji izpraznile kozarec do dna, kar je imelo razigran učinek na vse, vključno s profesorico, ki je med pokanjem zamaškov utegnila nadzorovati in skuhati odlično šunko, s katero smo si privezale dušo.

Brez dvoma vem o penini več kot prej, brez dvoma vem o vinu več kot prej, a vsega vam ne morem izdati. Tudi če vse napišem, bo treba v šolo.

---

Pet vinskih mušic

• Potem ko ste odprli steklenico vina, vedno poduhajte tudi njen zamašek. Če je njegov vonj kiselkast in plesniv, najverjetneje tudi vino ne bo dobro.
• Kozarec vedno držimo za pecelj, nikoli za kupo, ker jo tako umažemo in ne moremo dobro videti barve vina, toplota prstov pa vino moteče segreje.
• Ko točite vino v kozarec, steklenico držite pri dnu, obrnjeno tako, da bo etiketa vsem vidna.
• Ko dotakate peneče vino, ki ste ga vzeli iz posode z ledom, ga pred tem dobro obrišite, saj si ne želite, da bi zmočili goste.
• Vsaj uro pred degustacijo je priporočljivo, da ne jeste, ne pijete kave, se ne sladkate s čokolado, ne kadite, se ne parfumirate, skratka, vsa vaša čutila naj bodo čim bolj neokrnjena.

MIRA ŠEMIĆ, ustanoviteljica Male vinske šole za ženske, vrhunska sommelierka z uradnim nazivom 3 WSET 3

Kako ste prišli na idejo o šoli?

Hm, veliko časa preživljam v moški družbi, kar naprej pa sem srečevala ženske, ki so mi govorile, zakaj zanje ne organiziram ničesar, in to mi je dalo misliti. Potem pa je nekega dne k meni pristopila Biljana, prijateljica, ki je takrat še nisem poznala, in vse se je povezalo v idejo izobraževanja. Vedela pa sem, da je samo teorija dolgčas, da jo je nujno treba povezati s prakso (smeh).

Preden ste šolo organizirali v Sloveniji, ste začeli na Hrvaškem, kjer ste danes zelo priljubljeni.

Res je, tam postajam zelo znana, pri nas pa sem nekoliko oklevala zaradi naše majhnosti, saj veste, da vsi o vseh vse vedo.

Kaj je cilj Male vinske šole?

Želim si, da bi tudi ženske znale izbrati vino, zavrniti, najti pravega k hrani . . Ženske imajo bolj razvite sposobnosti za okušanje vina, čeprav to mnenje ne prevladuje. Tiste, ki bodo redno obiskovale šolo, torej ne bodo veliko manjkale, bodo dobile prestižno diplomo letnika 2010/2011, učile pa se bomo o belih vinih, rdečih vinih, peninah, sladkih alkoholiziranih vinih . . in hrani, ki jo strežemo zraven. Malo teorije in veliko prakse. In to je le uvod.