Zelo

22. 10. 2012
Urša Jerkič (foto: DCMU)
DCMU

O komplimentih, ki obvisijo v zraku, in modnem mačku, ki sledi.

Ko boste to brali, se vik in krik okrog Philips Fashion Weeka pomlad-poletje 2013 še ne bo polegel. Marsikdo bo še vedno okreval po modnem mačku – nekatere ga bodo imele, ker se je na isti večer v enakem kompletku pojavila še ena mrha (Ah, dajmo no, smo preslišali lekcijo številka 6 Anne Dello Russo v videu za njeno kolekcijo H & M? »Če kdo nosi enako opravo, potem je to čudovito, izbrali ste pravilno.«), drugi zato, ker so špricali popoldanske šove, tretji pa zaradi tega, kar so bleknili. Seveda se mi je vse troje pripetilo že na prejšnjem, a me naslednji dan ni bolela glava (le podplati, a to je že druga zgodba). Z oblikovalko Sanjo Grcić sva bili oblečeni v enako srajčno obleko Natasa Persuh, zamudila sem eno popoldansko skupino in v stampedu tvitov iz prve vrste zagotovo natipkala marsikakšno premalo reflektirano misel. Vse troje sem najbrž ponovila tudi to sezono, a ustavimo se pri zadnjem grehu tedna mode – kaj pišemo, ko pišemo o kolekcijah.

Odkar je izšla prva številka slovenske Elle, je bila moja osebna obsesija, da modni besednjak, ki ga poznamo iz tujih edicij, spravimo tudi na naše strani. Če se prelom, modne zgodbe in fotomaterial trudijo ustvarjati kolektivno Elle zavest, ji jezik mora slediti, povedano drugače, če ves svet govori peplum, moramo tudi mi (poskusite v naslov članka ali v 140 znakov spraviti top z volanom na dolžini). Potrebno je precej ukrivljanja slovenskega jezika in lektorskih debat, da lahko danes napišem, da je nekaj 'tako zelo 2013' ali 'moram imeti kos'. Kar pa zatreskanci v modo še posebej radi izjavimo, je, da je neka kolekcija 'zelo Céline' ali čudovita dolga obleka 'zelo Yves Saint Laurent'. Tukaj se stvari začnejo zapletati in oblikovalci gubati čelo. Kaj hočemo s tem pravzaprav povedati? Zagotovo ne, da se kolekcija trudi biti Céline ali da kopira Yvesa Saint Laurenta, temveč prav nasprotno – da je del velike tradicije, da oblikovalec samozavestno komunicira tako s svojimi sodobniki kot s predhodniki, ne da bi pri tem izgubil lasten podpis. Miš­ljeno je kot kompliment, ki njihovo delo vključi v širši kontekst, v mrežo referenc, toda ali je res? Ali je samo dobro videti natipkano na zaslonu?

Londonski ShowSTUDIO, vodilna platforma za modni film, je med tedni mode v živo prenašal klepet strokovnjakov o revijah, ki so jih prav tako v živo sprem­ljali na monitorju. Učinek je bil, kot bi skupaj z njimi sedeli v prvi vrsti in zraven na glas razpravljali o tem, kar se je pravkar sprehodilo mimo (ob šampanjcu, kosu torte in skodelici čaja, seveda). Glede Rodarte so med drugim kimali, da je zelo Balenciaga, reference pa so se jim dobesedno usule ob Mary Katrantzou. Bila je zelo Lacroix, celo nekoliko Prada, potem že malo Marni, pravzaprav zelo Gaultier iz osemdesetih, še kar Céline, ona je downtown Oscar de la Renta. Kot bi tekmovali, kdo bo videl več 'podobnosti', a kolekcija zaradi tega nekoliko arbitrarnega nametavanja imen ni pustila nič manjšega vtisa, bila je večja od velikih, tako rekoč panmodna. Morda sem preslišala, toda zdi se mi, da nihče ni rekel, da je zelo Katrantzou. Če smo natančni, je bila po njihovem mnenju tudi nekoliko mehiška, malo grška, zelo egipčanska in tako naprej do zelo zrela, zelo čudovita, zelo močna. Je kdo od njih naslednji dan zdravil mačka zaradi misli, ki so bile bolj vzorčaste od oblek?

Zakaj je prav moda tako občutljiva, da zavije z očmi ob omembi povezav s kolegi (prav zadovoljna pa, če iz rokava povlečeš primerjave s filmom ali katerokoli drugo umetnostjo ali zgodovinskim trenutkom)? Originalnost se visoko ceni, da, vendar se ceni tudi brskanje po arhivih, poznavanje svoje stroke, kar privede do krasnih citatov v kakršnikoli že obliki – rokavu, silhueti, vzorcu. A kaj jaz vem, zardela bi od navdušenja, če bi kdo izjavil, da sem zelo Nora Ephron, ko pišem o življenju s košarico A (poguglajte njen esej iz leta 1972 A Few Words About Breasts). Priznam, moji nečimrnosti bi nadvse godilo, če bi lahko o sebi razmišljala kot o pripadnici nekega velikega ženskega žanra. Zelo kdo ali kaj pa bi bili radi vi naslednjo sezono?

Urša Jerkič,
fotografija DCMU