Sem skoraj poročena, a si kljub temu ne morem pomagati, da se ne bi zapletala v razmerja. Strastna. In to z drugimi ženskami. Zakaj so nekatera ženska prijateljstva tako intenzivna, da imaš občutek, kot bi se spustil v afero? Spoznajte drugo ljubezen mojega življenja, mojo najboljšo prijateljico.
Od nekdaj sem obsedena z ženskami. Občudujem jih. Rada jih opazujem pri njihovih vsakdanjostih in vse, kar počnejo, vsa banalnost se mi zdi naravnost magična. Ob njih se vselej počutim kot šolarček, fant z mufkom pod nosom. Že v vrtcu sem zdržala le takrat, ko so prišle študentke na prakso in sem se lahko prelevila v njihovo senco.
Življenja, ki so jih živela, so se mi zdela kot iz popoldanske žajfnice, čeprav jih takrat na televiziji sploh še nisem gledala. Kupovale so si svoja oblačila, imele v kotičkih razmazano maskaro in med našim dremežem po kosilu srkale kavo, imele so fante in kolo, imele so sobotne večere. Moje nekajletno življenje je bilo čisti dolgčas. Če že nisem mogla biti one, sem hotela vsaj viseti z njimi.
Serijska monogamistka
Ženski tisk in modna industrija nam vsako sezono predstavita novo superjunakinjo, ki naj nam zmeša glavo: žensko vamp, Annie Hall, Barbarello, kurtizano, deklico z rožami ali vžigalicami, Bianco Jagger, boemko, tajnico . . Ženske fascinirajo ženske. So takšne kot me, iz istih materialov in enakih oblik, a vendarle čisto drugačne. Spomnim se mame, ki me je nekega dne, ko sem iz osnovne šole prišla domov in do večera nisem nehala čebljati o punci iz paralelke, pogledala tako, kot je najbrž mama pogledala malega Casanovo. Vedela je, da bom ubogi deklici nekega dne zlomila srce.
Svojih prijateljic nisem rada delila, bila sem zaprisežena monogamistka, hotela sem jih samo zase. Potem je prišel tisti dan, ko me je brez posebnega razloga vse skupaj minilo, manj in manj sva se videvali, njeni fantastični kodri, olivna polt in sanje o šolanju v Ameriki so izgubili ves sijaj. Romance je bilo konec. Ona je bila še vedno ona, ampak jaz, jaz sem že bila nekje drugje, v neki drugi sezoni, z nekimi drugimi zapovedmi.
Sindrom starejše sestre
Bila je Mateja s frizuro iz Flashdanca, bila je Karmen v kopalkah iz streča, mala Špela, o katere mami so vsi govorili, da spi naokrog, bila je Jelena iz Beograda z neverjetnimi mišicami in brezmadežnim znanjem španskih kletvic, Petra, ki je, medtem ko sama še nisem dobila prve menstruacije, rada povedala, da je najbolje seksati na komad Poison Alicea Cooperja, bila je punca, ki je hodila z mano na nemščino in je ves čas prebirala šund detektivke. Bilo jih je veliko, vsekakor veliko več kot fantov, v katere sem bila maratonsko dolgo zaljubljena, ne da bi z njimi sploh spregovorila besedo ali se znašla v istem prostoru, ki bi bil manjši od šolske telovadnice.
Punce so bile zabavne, brigalo jih je, kaj si mislijo starejše sestre, in čudne, znale so si na primer tetovirati inicialke s šestilom in črnilom iz kulija. Bile so kot zapornice, s katerimi sem si delila priložnostno celico. Niso bile prijateljice, bile so, no ja, samo punce. Vedno starejše ali pa so se vsaj obnašale, kot da imajo mnogo več izkušenj. Me boste imeli za čudakinjo, če vam povem, da me je nazadnje popolnoma prevzela ženska, ki ima več kot osemdeset let? Imela je tako prekleto zanimivo življenje, lahko sva se ure in ure pogovarjali o njenih ekscesnih večerjah, zabluzeni baletni karieri, arhitektu Ravnikarju, ki si je njeno spalnico zamislil s 16 koti, mojem prehitrem govorjenju, domnevni podobnosti s Sandro Bullock in škornjih Miu Miu izpred nekaj sezon. Z mano je varala svojo vnukinjo in jaz svojo babico, bilo nama je super.
Platonska zatreskanost
Ko me dragi vpraša, ali se spet dobim s svojo novo prijateljico, z rdečimi lički priznam, da sem zatreskana. Jasno, v ženske sem zatreskana! Preden se dobiva, sem rahlo evforična, nekajkrat se preoblečem, poskusim vsako kombinacijo še s čopom in spuščenimi lasmi, z rdečo šminko, visokimi petami, ne, preveč se trudim, skratka, počutim se, kot da grem na čisto pravi zmenek. Ona je ta, ki bo znala ceniti moje nove podložke za ramena z resicami, ne, ona bo ta, ki jih bo že imela doma.
Ob branju biografije igralke Katharine Hepburn, ki je v času zapovedanih kril nosila moške hlače in jo modni svet vedno privleče na dan, ko zagovarja tako imenovani tomboy oziroma deški videz, me je najbolj pritegnil njen odnos z ženskami. Na veliko se je šušljalo, da je najverjetneje lezbijka, saj je imela z njimi tako vihrava razmerja. Nekaj na gospodični Hepburn me spomni na znamenito francosko blogerko Garance Doré. Vsekakor ne le to, da je njen partner superbloger Sartorialist tako zelo podoben igralcu Spencerju Tracyju, ki je bil, kakšno naključje, Katharinin partner.
Garance vsak dan objavi fotografijo ženske in prigodo o tem, kako ji je zmešala koordinatni sistem, jo prepričala o klobuku, čevljih brez pet, najlonkah pod kratkimi hlačami ali srajcah, ki jih nosi kot mikro mini oblekice. Ta ženska res ljubi ženske – in čevlje, ampak to je že druga zgodba. Če bi imel tak album ženskih obrazov moški, bi bil babjek in ne nepoboljšljivi romantik, ki še ni našel prave. Ne, takšno 'mnogoženstvo' si lahko privoščijo samo strejt ženske z drugimi strejt ženskami. Moški tega seveda ne morejo razumeti.
Dekleta za vse čase
Lani sem izgubila prijateljico, v katero sem se zatreskala, ker je bila klasična lepotica in klasična pametnjakovička. Ker je pisala za časopise, še preden sem sama prvič potegnila prste čez tipkovnico. Ker je lahko jedla rogljičke in se ji ni nikjer poznalo. Bila je tako samostojna in jaz ob njej čista mula, čeprav mi sama nikoli ni dala takšnega občutka. Videli sva se le nekajkrat na leto, nisva veliko vedeli o vsakdanjem življenju druge ali si poslali sms sporočila za rojstni dan, nisva imeli klasičnega prijateljstva.
Tako je z vsemi pravimi prijateljicami, do katerih še kar naprej gojim ta trapasta romantična čustva, čeprav nekatere poznam, odkar sem imela šest let. Ne kličem jih ravno pogosto in nisem vedno tam, ko se jim dogajajo velike stvari, a bodo vedno moje punce, moje čudovite punce.
Urša Jerkič
