Enakopravnost v spalnici. Da ali ne?

Pa si dajmo duška! Za enakost spolov, a ne v postelji!

Roko na srce – med rjuhami nič ne deluje manj stimulativno kot boj za enakopravnost in enakost spolov.

Pred davnimi časi je bilo dogajanje v spalnici bolj ali manj omejeno na približno takšen pogovor: »Jaz, Tarzan, ti, Jane. Jane opraviti svojo zakonsko dolžnost.« In Jane je seveda ubogala. To, da pri tem ni uživala, ni motilo nikogar. Po nekaj revolucionarnih preobratih (feminizmu, kontracepciji, obdobju študentskih protestov) so zadeve povsem drugačne.

Na ravni družbenih odnosov še vedno velja, da dejanski socialni položaj ženske ne sme biti nič nižji od moškega, življenje v paru pa se je zaradi sodobnih idej o enakopravnosti znašlo onkraj vseh do zdaj znanih vzorcev. Razlog za navdušenje? Kaj pa drugega! Nihče nima nič proti več ljubezni, več intimnosti, več dialoga in pravični delitvi nalog. Ampak kako tak super enakopraven par deluje v postelji?

Ljudje z izkušnjami in strokovnjaki v en glas zagotavljajo, da ne posebej navdušujoče. Za 38-letno Violeto je tema enakosti v postelji »vse prej kot seksi, poleg tega pa je enako absurdna, kot vprašanje, ali je seks združljiv s čistočo«. Tridesetletna Nina vso stvar ponazori s prispodobo: »Predstavljajte si, da bi bil moj klitoris enako dolg kot njegov penis – priznati morate, da bi bilo to res zoprno, še sploh kadar bi oblekla svoje najljubše seksi perilo! «

Esther Perel, belgijska psihologinja, ki dela v New Yorku, v svoji lucidni knjigi z naslovom Erotična inteligenca: kako ohraniti poželenje v paru hladnokrvno ugotavlja: »Številni pari ustvarjajo politično čedalje bolj korektne odnose, za katere je značilno predvsem globoko medsebojno spoštovanje. Gojijo ljubečo komunikacijo, si zaupajo v vseh stvareh in v vsakdanjem življenju delujejo brezhibno. So torej najboljši prijatelji. Težava pa je v tem, da takim ‘prijateljsko-zakonskim’ parom pogosto manjka erotičnega naboja.«

Zakaj? »Ker seksualno poželenje ni združljivo z željo po enakopravnosti. Spolna sla zahteva drugačnost, saj se vendar ne ljubimo s svojim dvojnikom, « pravi Esther Perel. »Enakost med spoloma je krasna, a pretiravanje s konsenzom ubija strast. Zato sem povsem prepričana, da idealom o enakopravnosti vstop v spalnico ne sme biti dovoljen.« Pariška seksologinja, dr. Mireille Dubois-Chevalier, gre v svojih ugotovitvah še dlje: »Pojem enakosti med spoloma spada v javno sfero, v zasebnem življenju pa nima nobenega smisla. Medtem ko se moramo na družbeni ravni še vedno boriti za to, da bi imele ženske enako veljavo kot moški, si moramo v intimni sferi brezpogojno prizadevati za ohranjanje razlik med spoloma, sicer nam grozi katastrofa! «

Primer: »Tridesetletni pacient mi je priznal, da se že štiri leta ni niti dotaknil svoje žene, « pripoveduje Esther Perel. »Sicer jo ljubi, a pravi, da mu je preveč podobna. Vedno prevzema njegovo mesto in mu ne pusti niti, da bi v restavraciji prosil za mizo. Skratka, ne ve več, kaj ga sploh še ohranja v njegovi vlogi moškega.« Mireille Dubois-Chevalier meni, da ta mučna situacija izhaja iz zelo razširjenega neločevanja med družbeno sfero, kjer razdeljevanje vlog, če naj bo pravično do vseh, ne sme temeljiti na spolu (če kot ženska opravljam enako delo kot moški, bi morala zanj v idealnih razmerah prejeti tudi enako plačo), in intimnim svetom, kjer mora biti vloga povezana s spolom.

»Pojem enakopravnosti lahko vodi v odnos daj-dam, « obžaluje seksologinja, v ljubezni pa ni prostora za preračunavanje! »Si predstavljate, kako so potem videti te male kalkulacije med ljubim­ci? Felacija v zameno za kunilingus, pet minut v položaju ženska zgoraj v zameno za pet minut v pasjem položaju ... Grozljivo! Stvari morajo potekati spontano, tako kot se to sicer odvija v vsakdanjem življenju: ko gre Jane po nakupih, Tarzan pelje avto v popravilo, če je Jane v kinu strah, jo Tarzan objame in vse gre kot po maslu! «

Spolnost med dvema človekoma ni nič drugega kot konkretna materializacija ljubezenskega odnosa, in če partnerja med seboj nenehno tekmujeta, se tudi njuno spolno življenje lahko izrodi v en sam boj. Če živita v odnosu enakopravnosti in bratstva, jima grozi, da bo njuna spolnost sicer nežna, a niti malo erotična, « nadaljuje dr. Dubois-Chevalierjeva.

Sedeminštiridesetletna Marjana, urednica in prepričana feministka, je vse to že zdavnaj dojela: »Da bi v postelji vse dobro funkcioniralo, morajo po mojem mnenju ženske v vsakdanjem življenju pokazati določeno mero podrejenosti – tudi narejene, če je treba. Gre preprosto za to, da moškim ne smemo ‘odrezati jajc’. Mislim, da je vredno poizkusiti, saj je poželenje bežno, moški pa so pod svojim trdim videzom prav krhki ... «

Številni moški čutijo, da morajo izbrati med pozornostjo do partnerice in neukrotljivo močjo svoje spolne sle. Enaintridesetletni Niko pripoveduje: »Meni in mojim kolegom se zdi super, da imamo punce, s katerimi si lahko vse delimo, a če povem iskreno, so zaradi spoštovanja za vsako ceno spolni odnosi včasih preveč nadzorovani. S Sanjo živiva skupaj že štiri leta in zelo jo imam rad, a težko ji priznam, da bi včasih rad izpustil ves tisti neskončni uvod in jo preprosto napadel kar na kanapeju ali pa si jo divje vzel na stopnicah. Tako sem se že navadil, da je njen užitek vedno prvi, da si svojega sploh ne upam več zahtevati. Dejansko prav težko pokažem svojo močnejšo, nekoliko odločnejšo, silovitejšo plat.«

Niko, zadel si v polno! »Pogosto pozabljamo, da poželenje temelji na egoizmu, « poudarja Esther Perel. »Pretirana skrb za drugega ubija spolno slo, saj se v tej skrbi postavimo v partnerjevo kožo, namesto da bi se umaknili vase, v prostor lastnega užitka. Poželenje pač ni nekaj demokratičnega in nima ničesar opraviti s pravičnostjo, temveč spada na področje vzburjenja, moči in agresivnosti. To še toliko bolj velja za moško poželenje, in če poizkušamo to moč nevtralizirati, je z erotiko konec.«

To pa je res zadnje, kar si želimo. »Moškemu, ki ti da občutek, da njegovo poželenje ne pozna nobenih ugovorov, moškemu, ki ni pripravljen čakati, da prej opraviš vsa gospodinjska opravila, takemu moškemu se ženska preprosto ne more upreti, « priznava 36-letna Viktorija. Tudi 29-letna Alja meni, da ni nič bolj privlačnega kot divje moško poželenje: »Sploh ne morem povedati, kako dobro je čutiti, da je moški kot divja zver, ki te naskoči kjerkoli in kadarkoli. Prav obožujem občutek, da me moški poseduje, seveda če pri tem uživam prav toliko kot on.«

Štirindvajsetletna Kaja meni: »Bonton je s čistim seksom nezdružljiv! V postelji ni mesta za enakost. Mislim, da se moramo, če se hočemo z nekom res dobro ljubiti, do te osebe nehati vesti ‘spoštljivo’. Osebno sem pripravljena sprejeti dejstvo, da ne bom obravnavana ‘spoštljivo’ in pripravljena sem to tudi omogočiti, zato da bi se moški, s katerim spim, res počutil kot moški, in ne le kot dober prijatelj.« Viktorija strastno doda: »In potem je tu še ta občutek telesne prevlade – teža moškega telesa na tebi, občutek majhnosti, krhkosti, ranljivosti, mmm ...«

Prevlada ni pravi izraz. Ta tema je dolgo veljala za tabu (predvsem seveda zato, ker je bilo treba pozabiti na vsa tista dolga tisočletja, ko spolno življenje žensk ni bilo odvisno od njihovega spolnega poželenja), danes, ko lahko nanjo pogledamo z več sproščenosti, pa ni več tako. Sodeč po naših anketah, lahko ugotovimo, da danes v postelji ženske prevzemajo pobudo v približno enakem odstotku kot moški, 49 odstotkov žensk raje vidi, da ima prevlado v postelji njihov partner, in 51, 4 odstotka si jih želi, da bi bilo te prevlade še več.

Ženske se lahko v vseh spolnih položajih in ob vseh spolnih praksah čutijo bodisi podrejene bodisi nadrejene: 51, 4 odstotka žensk tako meni, da so v misijonarskem položaju podrejene, ‘samo’ 51 odstotkov pa jih čuti, da so partnerju nadrejene, če se nanj povzpnejo. Ob kunilingusu in felaciji se približno enako število žensk počuti podrejeno, kot se jih čuti nadrejeno (51 odstotkov/49 odstotkov in 50 odstotkov/50 odstotkov) in enako velja za analni spolni odnos (49 odstotkov/51 odstotkov). Na koncu lahko ugotovimo, da je očitnejša razlika le pri praksah, ki mejijo na sadomazohizem: 52, 4 odstotka žensk se čuti podrejeno, če jih ljubimec zveže, jim govori grde besede ali jih našeška (kar pa kljub vsemu pomeni, da ima 47, 6 odstotka žensk tudi v tem položaju občutek prevlade nad moškim).

Kaj te številke pomenijo? Najbrž to, da ženske pojma seksualne prevlade očitno ne povezujejo z biči in kombinezoni iz lateksa. »Med mojimi strankami je veliko žensk, ki v življenju navadno vse nadzorujejo in jih ni strah raziskati prepovedanega področja neenakosti, « pove Esther Perel. »Za ženske, ki imajo v vsakdanjem življenju vse niti v svojih rokah, spolnost pomeni prostor, kjer lahko namesto njih končno odloča nekdo drug, kjer nekdo skrbi zanje.« In v tem neizmerno uživajo! »Glede službe in vzgoje otrok nosim hlače jaz, « priznava 42-letna Sandra, ki je direktorica podjetja. »V postelji pa mi zelo ugaja, kadar ima glavno besedo moški. Takrat v celoti sprejmem podrejeni položaj, saj me občutek nadvlade sploh ne vzburja. Brez dvoma sem si prav zaradi tega izbrala pravega italijanskega mača, ki ima v postelji veliko več domišljije kot jaz! «

Petiinštiridesetletna Magda, ki vodi informacijsko službo velike poslovne skupine, pravi: »Po mojem mnenju dominacije ne moremo omejiti na posamezna dejanja – gre bolj za stanje duha, občutek ženstvenosti, čisti užitek predajanja.« Barbara, 39-letna odvetnica, je prepričana, da ženski užitek izhaja iz trenutka, ko začutimo, da igro vodi (sporazumna) prevlada moškega: »V vsakdanjem življenju moramo okrog hoditi z visokimi ozkimi petami, da bi bile videti enako visoke, enako močne in enako sposobne kot moški. Prav zato mi je tako všeč, da mi v postelji ni treba ničesar dokazovati in se lahko preprosto prepustim.«

Moški pa se morajo kljub vsemu zavedati, da ta igrica (gre namreč le za igrico in nič več) velja le v postelji! Esther Perel pravi: »V spolnem življenju nismo več ubogljivi, odgovorni državljani, ampak igralci v majhnem gledališču, polnem želja in skritih fantazij. Da bi se par lahko potopil v svoj erotični domišljijski svet, mora nujno zapustiti območje stvarnosti.« Od tu pa je mogoče prav vse – seveda v mejah konsenza med dvema odraslima človekoma. Kadar igra namreč zabava le enega od udeležencev, je to znamenje za alarm! »Moj prvi mož je bil zelo dominanten, « pripoveduje 38-letna Bogdana. »Kar naprej mi je ukazoval: hočem te od zadaj, našeškal te bom in podobno. Te prakse same me sploh ne motijo, počutila pa sem se ponižano, ko sem videla, kako brezdušno sistematičen je pri tem. Z novim partnerjem imava zelo ljubeče in za oba enako zadovoljujoče spolno življenje. Pravzaprav ga včasih že sama prosim, naj bo malce bolj dominanten ...«

Kaj pa vprašanje razmerja moči? »Nedvomno je težava dostikrat prav v tem, « pravi Mireille Dubois-Chevalier, »vse skupaj pa se pokaže v postelji – kot bi bil seks izraz celotnega življenja nekega para. V tem ne vidim nobene težave, dokler partnerja priznavata, da imata različne vloge in dokler ju to zabava.« Kar pa še ne pomeni, da mora biti vselej glavni moški! »Prav zabavno je, kadar dragega lahko malo našeškam, ker ni dobro posesal stanovanja, « se nekoliko pošali Nina. Kako pa je s prevlado v partnerskem odnosu? »Pride in gre. Sem svobodna in v seksu lahko mirno predlagam karkoli, moj dragi pa tudi. Vse se zgodi v navalu strasti, na mestu samem. Nimava časa razglabljati o tem, kdo je glavni. Eden od naju pač pograbi lisice, in to je to! «

Prevedla Alenka Koželj

Preberite še: "Ali veste, kaj je ljubezen? Ste prepričani, da veste?"