Najboljši fant na svetu ...

... je prijazen, ljubeč in pripada drugi. Kako naj si srce opomore od ljubezni, ki ni nikoli imela srečnega konca?

Najboljši fant na svetu ...

Vsak, ki je kdaj doživel neuslišano ljubezen, ve, da ta poleg bede prinaša še veliko mero skrivnostnosti in hrepenenja. A kako lahko do nekoga sploh čutite tako močno in iskreno, če vam ta ljubezni ne vrača? Novinarska kolegica nam je zaupala ljubezensko zgodbo, ki jo je zaznamovala za vse življenje.

NINA, 34 let

»Dneva, ko sem spoznala Gregorja, se spominjam do zadnje nepomembne podrobnosti. Skupaj naju je prineslo trimesečno sodelovanje pri nekem projektu. Ko sem vstopala v studio, sem ga takoj opazila: bil je visok in žilav, z ležerno pričesko ter diskretnimi očali, oblečen v sivo jopico s kapuco in T-majico s Snoopyjem. Duhovit, bister in pameten, je bil Gregor vedno središče dogajanja, človek, pač, v katerega bližini si želiš biti. Je bila to ljubezen na prvi pogled?

Če ob tem čutiš metuljčke v trebuhu, dobiš mehka kolena, po hrbtenici pa te spreleti prijeten srh, lahko odgovorim, da je bila. Trimesečni projekt se je razvil v podjetje in z vsakim letom, ki je minilo, so bila moja čustva do njega močnejša. Naj poudarim, da je bilo to, kar sem do njega čutila, resnična ljubezen, romantična, čista in neverjetna, ne le za lase privlečena zatreskanost. Z vsakim pogledom, nasmehom, komentarjem in gesto se je poglabljala.

Sem že omenila, da je imel Gregor dolgoletno dekle?

Alenko sem spoznala kmalu za Gregorjem, takrat sta bila skupaj štiri leta. Imela je tiste vrste lepoto, ki se tiho prikrade in te osvoji, ne da bi se tega zavedal. V tem pogledu je bila Alenka zelo podobna Gregorju. Bila je resnično in iskreno ljubka medicinska sestra, ki je med poletnim dopustom kot prostovoljka skrbela za afriške sirote. Popoln primer kreposti! Ker sem bila zaljubljena v njenega fanta, se je del mene zaradi tega počutil obupno. In nisem ponosna na to, da lahko rečem, da bi se drugi del mene za Gregorja vrgel pod avtobus, če bi bilo treba.

Samo zaradi Alenke nisem nikoli naredila koraka in zapeljala Gregorja. V preteklosti sem že bila druga ženska in prav ta izkušnja me je naučila, da se iz takšnega razmerja nikoli ne razvije kaj trajnega ali trdnega. Vedela sem, da bi morala z Gregorjem začeti na pravi način, brez prevar in laži. In dokler sta bila skupaj z Alenko, je bilo to popolnoma nemogoče.

Vedela sem, da občutki niso enostranski, bila sva si zelo blizu. Dogajale so se drobne stvari, ki so mi dale to vedeti. Gregor je vedno, ko sem imela novo pričesko ali kavbojke ali šminko ali parfum, to opazil in me pohvalil. Ko sem bila bolna, je prišel k meni na obisk z zdravili ali s ponudbo, da mi zmasira ramena, in ko sem bila nerazpoložena ali žalostna, je bil tisti, ki se je potrudil in me spravil v dobro voljo. In dogajale so se velike stvari.

Ko sem morala uspavati svojega mačka, me je prav on odpeljal k veterinarju in bil ob meni, medtem ko sem gledala, kako iz mucka odteka življenje, in držal me je v objemu, ko sem ihtela, me božal po laseh in mi govoril, da bo še vse v redu. In on je bil tisti, ki je vse te skrbne geste ponovil, ko sem leto dni pozneje izvedela, da mi je umrl oče.

Vedela sem, da je to, kar čutim, resnično. Vedno ko sva se srečala, sem oživela in on prav tako. In ko sva se poslavljala, me je po navadi objel in držal dlje, kot je običajno. Med nama je bila elektrika, diskretno, toda intenzivno spogledovanje, in delila sva si intimnosti, ki so bile prek meja prijateljstva. Drugi v pisarni so opozarjali na otipljivo kemijo med nama, in če sem jim pokazala delčke besedil v elektronski pošti, ki mi jo je pošiljal, so trdili, da bi Alenko bolelo, če bi vedela, da mi razkriva tako intimne stvari. Njej se ni niti svitalo o tem, pred njo nisva bila nikoli spogledljiva kot na samem.

Nisem imela občutka, da sva le prijatelja, in nekje v sebi sem verjela, da bova nekoč nekako končala skupaj, ne da bi najino razmerje pokvaril grenak priokus, da sem razdiralka razmerij. Intenzivnost mojih čustev je bila tolikšna, da nisem mogla verjeti, da nama ni usojeno, da sva par. Vedela sem, da je moja duša dvojčica, in to dejstvo je čakanje na najin čas naredilo lažje. Ne bom trdila, da me na trenutke ni iztirjalo, veliko noči sem hrepenela po tem, da bi bila z njim.

Kljub tem čustvom pa nisem zanemarila lastnega življenja. Hodila sem z drugimi moški in imela eno daljše, na propad obsojeno razmerje.

Nekoč po neuspeli zvezi pa sem skoraj prestopila mejo ... Prenavljali so mi stanovanje in ta čas sem stanovala pri Gregorju in Alenki (vidite, kako prijazna je bila!). Takrat sem lahko Gregorja spoznala tudi po drugi plati, kar mi je dalo vedeti, kakšno življenje zamujam. Alenka je imela veliko nočnih dežurstev v bolnišnici, midva pa sva preživela veliko skupnega časa. Tako so me ob prihodu domov zvečer čakali kozarec vina, večerja in dišeča kopel.

Bilo je čarobno. Neke sobote sva se po pikniku s prijatelji vrnila domov srečna in polna poletnega navdušenja. Alenka je bila dežurna, midva pa sva bila ležerno razpoložena in nagajiva in pogovor je nanesel na najino prijateljstvo. Rekel je, da je vse, kar želi, da bi bila srečna, in da mu je resnično mar zame. Držal je mojo roko in po hrbtu me je spreletelo. Začutila sem, da je to trenutek, ko bi se lahko poljubila ...

Potem pa sem neke noči, ko sem se že preselila domov in se počutila osamljeno, žalostno in ranljivo, med pogovarjanjem na Facebooku pod vplivom alkohola Gregorju priznala, da ga ljubim od trenutka, ko sem ga spoznala. Spominjam se notranjega glasu, ki je iz mene vrel prek prstov in govoril, da sem predolgo čakala na razplet.

Kristalno jasno se spomnim tudi praznega polja za besedilo, utripajočega kurzorja in penastega občutka slabosti v trebuhu, ko so minute minevale, Gregor pa ni in ni odgovoril. Končno je napisal: »Odkar si me spoznala?« »Ja,« sem odgovorila. »Ves ta čas sem zaljubljena vate.« »Pojma nisem imel,« je napisal in jaz sem bila šokirana. Šokirana. »Šališ se, gotovo si opazil!« sem odpisala. »Vem, da tudi ti mene ljubiš.« Spet odmor brez odgovora. In potem končno: »Oprosti, ampak jaz ne čutim tako kot ti. Rad te imam kot prijateljico, in to je vse!« Pred menoj je bil odgovor, ki me ga je bilo groza. Ljubezen mojega življenja me ni ljubila.

Počutila sem se, kot da bi mi nekdo iztrgal srce. Torej se je potem samo igral z menoj? Morda je bil kriv alkohol ali le občutek lažne hrabrosti, toda moja čustva so v sekundi iz razburjenja prešla v jezo. To je to? Po letih spogledovanja je bila najina prihodnost kar tako zavržena? Potem pa se je moja jeza spremenila v skrb...  Kaj če je moja izpoved uničila najpomembnejše prijateljstvo, ki sem ga kdaj imela?

Verjetno vas zanima, kako je z nama zdaj. Za čuda je Gregor še vedno moj prijatelj. Še vedno se spogledujeva in privlačnost še vedno obstaja, toda priznanje je odvzelo nekaj začimb iz mojih čustev in spoznala sem, da ga imam lahko rada tudi brez poželenja in hrepenenja. Še vedno pa ne vem, zakaj me je vsa ta leta vlekel za nos. Kot tudi ne verjamem, da ni nikoli ničesar čutil do mene. Nisem tepka, saj vem, da je ljubezen lahko enostranska, toda energija in čas, ki sva ju posvečala najinemu odnosu, sta gotovo pomenila več kot prijateljstvo. Naučila pa sem se tudi lekcije: občutiti vso ljubezen sveta še ne pomeni, da boš tudi sam ljubljen.

Gregor ostaja šablona, po kateri merim vse druge moške. Če ne dosegajo njegove zvestobe, nežnosti in iskrenosti, niso vredni mojega časa. Z njim sem spoznala, kaj pomeni resnična ljubezen. In če z drugim ne morem imeti tega, potem sem rajši sama.

Najbolj brano

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri