Ne me je...

Je potreba po preklinjanju odraz osebne nemoči ali v določenih situacijah sočna kletvica res deluje zdravilno?

Ne me je...

Koliko vas nikoli ne preklinja? Ali pa to počnete tako redko, da se natanko spomnite, kdaj ste nazadnje zakleli. Na žalost sama nisem ena izmed takih, lahko pa se pohvalim, da do 17. leta nisem preklinjala. Začela sem seveda zaradi moškega.

Ne spomnim se več, kaj je pravzaprav storil in kako sem se ob tem počutila, dobro pa se spomnim osvobajajočega občutka, ko sem prvič v življenju rafalno spustila iz ust niz sočnih kletvic, ki bi se jih še furman sramoval (o njem malo pozneje). Prijateljice, ki so me želele potolažiti, so bile šokirane.

Od takrat sem prešla različne faze preklinjanja, od zavestno agresivnih do samocenzurnih, skoraj poetskih, nikoli pa si nisem po njih z milom izpirala ust. Najbolj napeto obdobje sem preživljala, ko sem delala na šoli. Malo je manjkalo, pa bi pred celotnim razredom skoraj izustila zelo priljubljeni glagol, ki mi ga je na srečo uspelo pravočasno omiliti v zelo glasen in odrezav Je...!

Eksperiment preklinjanja

Vsakič ko se udarimo, zakolnemo. Večja ko je bolečina, težja in glasnejša je kletvica. Pred kratkim je bilo v eni izmed razi­skav potrjeno, da ima preklinjanje terapevtski učinek. Sočna kletvica, izzvana z močno bolečino, spodbudi veliko količino adrenalina, ohrabrujočega hormona, ki se sprošča v stresnih situacijah in nam omogoča, da ostanemo prisebni in se odzovemo razumno.

Profesor psihologije z ene izmed britanskih fakultet je to dokazoval s preprostim eksperimentom. Študenti so morali čim dlje držati roke v ledeni vodi, dokler so le zmogli. Na začetku so lahko preklinjali, pozneje pa jim je dovolil izgovarjati le eno nedolžno besedo. Bolečine so vsekakor lažje prenašali s pomočjo kletvic, zato je profesor dognal, da imajo psovke zaradi navala adrenalina in pospešenega bitja srca učinek analgetikov. Bolj ko je bila kletvica sočna, večja je bila njena zdravilnost, toda ...

Z novim eksperimentom je profesor odkril tudi pomanjkanje pomirjujočega delovanja 'težkih' besed pri osebah, ki na dan zakolnejo tudi do 60-krat. Čustveni odziv torej s ponavljajočim preklinjanjem oziroma zlorabo psovk slabi ... Preden naslednjič zakolnete, poskusite ozavestiti, da vam zaradi tega verjetno ne bo nič lažje, če vam je takšna komunikacija preblizu.

Zanimivo je, da so žrtve možganske kapi, ki so ostale brez daru govora, še vedno sposobne preklinjati. Odgovor na ta fenomen je razkrilo raziskovanje harvardskega profesorja lingvistike Stevena Pinkerja. Zaključil je, da je za kletvice odgovorna prefrontalna skorja možganov oziroma čelni del, ki je povezan s čustvi, v nasprotju s centrom za govor, ki je, laično rečeno, v globljem delu leve polovice možganov.

Profesor Pinker ugotavlja tudi, da kletvice, na primer jebi ga, v vsakodnevni komunikaciji uporabljamo, kadar želimo pritegniti pozornost poslušalca, saj njihova resonanca prebuja čustvene centre. Toda ... ponovno s pomembno opombo: kletvice delujejo kot sprožilci pozornosti, dokler so v našem in tujem govoru redkost, in ne, kadar smo z njimi prenasičeni.

Mašilo ali izraz nemoči?

Domnevno naj bi v preteklosti neki gledališki direktor svoje igralce spodbujal, naj na odru, kadar pozabijo tekst, raje preklinjajo, kot da molčijo. Pol stoletja pozneje je strah pred neugodno tišino v naših možganih prisoten tudi, ko v vsakdanji situaciji uporabljamo pogovorni jezik, zato smo 'prazen prostor' v govoru začeli zapolnjevati s kletvicami.

Polagoma so kletvice izgubljale učinek žalitve, medtem ko so z ulice prehajale v umetnost in na televizijo. Američani so izračunali, da se je pogostost kletvic na njihovih televizijskih programih v zadnjih petih letih povečala za skoraj 2.500 odstotkov.

Kletvice so se udomačile tudi kot mašila, ki jih uporabljamo kot premore v pogovoru, dokler se ne spomnimo, kaj smo hoteli povedati. Podobno kot pravi glavni junak v pesmi bosanskega kantavtorja Damirja Avdića: »Kad kažem jebo mater, ja ne psujem, samo tako pričam.«  (Ko rečem jebo mater, ne kolnem, le tako govorim.)

Večina jezikoslovcev, sociologov in psihologov pa še vedno meni, da so kletvice izraz nemoči. In zakaj se reče, da preklinjaš kot furman?! Poznam kočijaža, ki mi je razložil, da furmani oziroma kočijaži danes niso več, kar so nekoč bili. Ko je ta rek nastal, je bil konj simbol težkega dela in je že sam pogled nanj izzval kletvico, kaj šele če je obtičal v blatu zaradi prenatrpanega voza. Danes je konjeništvo eden izmed najelegantnejših športov, z njim se ukvarja elita, ki ne čuti potrebe po preklinjanju.

Po drugi strani pa so raperji postali novi kočijaži, ko nam prigovarjajo o družbeni bedi in krivici. Če ne preklinjajo iskreno, iz nemoči, delajo to za imidž, ker se to od njih pričakuje. Kletvice so v njihovem poslu zelo pomemben izraz.

Jezične vaje

Ko je moja prijateljica sedela pred filozofsko fakulteto in mimogrede prisluškovala pogovorom, je ugotovila, da so študentje jezika toliko obsedeni z njim, da ne morejo niti sladko preklinjati, ne da bi pri tem zahajali v najbolj dolgočasne jezikovne analize.

»Kako me peče, pizda!« je dekle potožilo kolegu in kazalo rano na roki, on pa ji je odvrnil: »Ali v tej povedi stoji vejica ali ne? Gre za pastavek ali ne?« No, morda je želel biti duhovit, pa vendar bi nekdo, ki ne študira jezika, v tem stavku slišal kletvico kot posledico bolečine in verjetno izrekel nekaj v tolažbo, namesto da bi razmišljal o različnih pomenih stavka, ki ju ustvarja vejica.

Zavedam se, kako neprepričljivo zvenijo moje izjave z začetka članka, da skoraj do polnoletnosti nisem izustila nobene grde besede, a, verjemite, to je res mogoče, če odraščaš v strogi in togi družini, ki zelo redko preklinja, ker se to ne spodobi, in si rajši pregrizne jezik, kot da bi si usta umazala z umazanimi besedami.

Najbolj groba kletvica moje matere je še danes pišuka. Ker je navajena zatirati vsa čustva, je postala kot nekakšen robot, ki ga prav nič ne more vreči iz tira, in zato je bilo meni in mojemu bratu toliko bolj zabavno, ko se ji je enkrat pred najinimi očmi odpeljalo malo bolj kot po navadi. Vse ji je šlo narobe tisti dan, za piko na i pa je razbila še svojo najljubšo dragoceno vazo ... »Ma, pejt v pm!« je zavpila. In še: »Klinc te gleda!« Midva pa nisva mogla ostati resna. »Mama, kako pa govoriš, ali ni po tvoje bolj prav presneta reč, tristo kosmatih ali pa krščen matiček ...« jo je v smehu dražil brat, jaz pa sem se zamislila, kako malo krepkih kletvic je izvirno slovenskih.

Vse naše originalne so nekako blage, mile, delujejo bolj smešno kot ostro (na primer prokleta jajca, jebela cesta, kurenk), tiste, ki smo si jih izposodili iz srbščine in angleščine, pa imajo pravo moč, ki zatrese svet; a še tem smo nekaterim odvzeli ostrino (bemti iz jebem ti mater, pičkuračku iz pička ti materina, madonca iz porca madonna, porkaflek iz porco dio).

Ali je taka naša mentaliteta, da si ne dovolimo vročekrvnih izpadov in vsa čustva in občutke raje tlačimo vase? Ali Slovenci sploh znamo iskreno sočno zakleti?! To je tema, vredna poglobljenega raziskovanja, takole na prvo žogo pa lahko zaključim, da morda ni najbolj zdravo za našo duševnost, če ne znamo sproti sproščati napetosti iz sebe.

No, pa da ne serjem klanf še naprej, na koncu dneva sem se vendarle spomnila nekaj bolj ali manj slovenskih kletvic, ki poženejo adrenalin po žilah oziroma se z njimi ne bi ravno rada sproščala na primer pred otroki: kur'c te gleda, pejt v pizdo, pizda ti materna, kurbež. (Za več pobrskajte na http://razvezanijezik.org.)

Prevedla in priredila: Nina Pretnar

Najbolj brano

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri