"Nočem več stresa v prijateljstvu!" (iskrena zgodba naše novinarke)

S Špelo naju davno nazaj nič ni moglo ločiti za več kot eno uro, morda le nedeljsko kosilo. Stanovali sva v sosednjih blokih, hodili v isti razred in drgnili isto šolsko klop, čeprav o šolskih zadevah nisva v vsem življenju govorili več kot pet minut. “A me gleda? ” in “Gleda te! ” je bil stavek najinih dni, ki sva jih preživljali v zaljubljenem razglabljanju o nasprotnem spolu, sanjarjenju, iskanju same sebe …

Vse to bi šlo pri nas doma dosti bolj počasi, če ne bi bilo Špele, ki ni z ničimer izdajala, da jo prav tako meče kot mene. V tem je, nesramnica, še danes bolj spretna, takrat pa je bilo pomembno le to, da me z njo starši spustijo kamorkoli: “No, če gre Špela, greš pa lahko tudi ti.” In sva šli, ovir in cilja nisva poznali, svet je bil narejen za to, da ga osvojiva skupaj.

Morda bi tudi ga, če vmes ne bi prišli srednja šola in faks, fantje, ki so postali možje, službe, otroci, zato se je bilo najprej treba prilagoditi sedanjosti. Krogi prijateljev in znancev so se razširili, najino prijateljstvo pa je postalo kot reka ponikalnica – zanesljivo veš, da obstaja, kar te pomirja in osrečuje, nikoli pa nisi čisto prepričan, kdaj se bo spet pojavila. Pa vendar ni panike, nobene, prav nasprotno! Vse je v redu, sva daleč od oči, a blizu srca, nisva sprti, le časa je malo. Ko bi to lahko razumele vse ‘Špele’!

Nisem tvoja mama

Seveda Špela ni moja edina prijateljica, ki brez besed veliko razume. Tukaj je še U., ki me z neskončno toplino drži pokonci, kot čvrste prekle podpirajo mahedravi fižol, pa še tako nama poči kakšen prenapet strok. Ona mi vztrajno obrača glavo v prihodnost, je neumorna, vesela, svetla. Velika učiteljica, zdravilna, krepčilna. Moj steber stvarnosti in stik z realnostjo je N., samo zaradi nje nisem v stalni nevarnosti, da me tako ali drugače ne strpajo v zapor. Z milino in vztrajnostjo je dosegla, da plačujem prometne prekrške, nikoli in nikdar ne žalim uradnih oseb, poštnih ter bančnih uslužbencev, trenutno pa močno delava na tem, da bi moja strpnost narasla tudi do nič hudega slutečih telefonskih anketarjev. N. zagotovo podre vse rekorde v potrpežljivosti do sočloveka, ko mi je treba razložiti kuharski recept, ker se mi zatika že pri stepanju beljakov. Kadar me hoče razburiti, je dovolj, da reče: “Zadnjič sem delala biskvit z ostro moko, namesto univerzalno, ” saj točno ve, da je zamenjava moke zame tak stres kot iransko jedrsko oboroževanje – lahko je sranje, lahko pa ne, kdo bi v resnici vedel? Seveda v tem uživa in se zraven reži kot pečen maček, česar ji nikoli ne moreš zameriti, predvsem ker dela hudo dobre torte.

Pa M., ki v vsaki čustveni poplavi najde rešilno bilko, na katero splezava in se reživa – do nadaljnjega. Dovolj je zbrana in raztresena obenem, da zna trezno presoditi življenjske izzive, naj bo to obisk lutkovnega gledališča z otroki na manično deževen dan ali šilce žganja na razbeljenem soncu, ko čakava na trajekt, gondolo ali vzpenjačo … V njej je nekaj angleškega, kar obožujem. Karkoli se nama zgodi, se temu ne reče težava, temveč morda le slab trenutek, ščepec smole, zbodljaj usode … Od nje se učim, kako biti dama, tudi ko vse govori nasprotno. Potem je tukaj še draga in sladka T., ki bi lahko imela svojo šolo o umetnosti življenja; ljuba D., ki je daleč stran ob morju, a njen val vsak dan pljusne ob mojo obalo; pa mirna P., ki ji ne bi nihče prisodil, da deluje s kapaciteto atomske centrale. Pa dovolj hvaljenja.

Imam tudi prijateljice, s katerimi, najbolj pošteno in preprosto povedano, ne vem več, kaj bi. Tudi one so srčice, vendar med nami ni več kemije. Lahko bi rekla, da je ni več z moje strani, čeprav vse ženske vemo, da sta za kaj takega vedno potrebni obe. Srce mi poka, hkrati pa je živec, ki bi vse to lahko prenašal, že zdavnaj popustil. Vedno sem vedela, kje bo počil, in upala, da se to ne bo zgodilo, pa se je, in počutim se tako, kot bi se razhajala s tipom, le da ne morem reči, da je seks slab in da mi ne diši več.

O razlogih bi lahko razpravljale v neskončnost, pa saj jih poznate. Dejstvo je, da mojega življenja izpred desetih let danes ni več. Spremenili so se prioritete, interesi, čustva, jaz sama. Zapisala bom še tisto magično besedo, ob kateri sem se sama pred leti ježila, zdaj pa lahko le spoštljivo ugotavljam, kako veliko moč ima: mama sem. Pred tem je bila to kategorija, ki mi je, kadar sem prišla z njo v stik, popolnoma zmešala štrene.

Prijateljice mame nimajo časa za klepetanje, za žure, za šoping, za pošiljanje trapastih mejlov, kar naprej previjajo, dojijo, so na roditeljskem sestanku ali na bolniški. Zvečer zakinkajo pred televizorjem in gladko se jim fučka, ali imajo iPhone ali ne. Zdaj ko sem na drugi strani ogledala, vem, da je vse to res, še več od tega. Včasih res ni časa, še večkrat pa preprosto ni volje za druženje, ki ti več vzame kot da. Ja, raje zaspim na kavču, kot da bi pol ure predelovala nerešljiva močvirja moško-ženskih problemov, ki se meni to sploh ne zdijo več. Sem rekla, da sem postala mama, kajne?

Ne ljubi se mi debatirati o tem, kje bi se dalo dobiti bogatega moža ali potentnega ljubimca. Ne dvignem več telefona ob enajstih zvečer, ker je preprosto enajst zvečer in bi preprosto samo rada poležavala možu na rami. Raje gledam Nodija, kot da bi se spraševala, zakaj nekateri tipi ne morejo biti zvesti, točni ali prijazni. Če bi hotela gojiti prijateljstvo, kot sta ga imeli Thelma & Louise, bi to že naredila in bi bil danes ta članek nekaj povsem drugega. Mama sem samo svoji hčerki, za druge ženske sem in bom prijateljica. Nočem več tekmovati s svojimi prijateljicami, si misliti, kaj si v resnici mislijo, se bati, da jih bom prizadela, če jih ne pokličem en teden, ne spati, ker sem jim pozabila voščiti obletnico nove frizure in podobno. Nočem več stresa v prijateljstvu!

Všeč mi je, ko me U. pokliče draga namesto stara, in doda, da ima zame lonček češpljeve marmelade, ker mi je potem toplo. Všeč mi je, ko T. vzhičeno povabi na krožnik jote in se ji zraven trese glas, ker sama dobro ve, da je v bistvu povabila na kozarček slivovke. Obožujem, ko grem lahko iskat v vrtec še otroke od N., jih odpeljem k sebi, da skupaj z mojo hčerko razmažejo plastelin in vodenke po stenah, medtem ko se peče kostanj. Všeč mi je, da sva s Špelo dosegli stopnjo popolne nirvane in neprizadetosti ob neuspelih poskusih klicanja po mobilniku. Ko se po dveh tednih končno ujameva, morava ponavadi prekiniti po pol minute – če se ni preščipnil kakšen otroški prst, pač zmanjka baterije. Ampak hej, ni panike. Vem, da so moje punce vedno tu zame, ko gre zares. Vmes bom pač zmogla sama, ker sem odrasla. In moje prijateljice prav tako.

Katja Golob

Preberite še: O tem, kako je 42 mama blogerk skovalo načrte za prihodnost!

Priporočamo tudi: Čarobna vprašanja, ki jih morate zastaviti sami sebi (pred novo zvezo)