Oprosti. Beseda, ki ima moč

Naj mi močnejši spol ne zameri, po mojih izkušnjah so moški veliko bolj počasni kot ženske, ko se je treba opravičiti, najsi bo zaradi male ali velike neumnosti, nesramnosti ali žalitve.

Nekoč je naneslo, da sem se za volanom družinskega avtomobila znašla namesto moža. Medtem ko smo elegantno švigali skozi promet, je nekje vmes klavstrofobično iztisnil med zobmi, da vozim strašljivo.

»Ti bi me ubila, če bi jaz tako vozil,« je dodal na parkirišču.

Pozabila sem, v katerem mesecu nosečnosti sem bila, ampak hkrati s krokodiljimi solzami se je v meni prebudila sveta jeza.

Zakaj si se pa potem peljal, če ti je bilo tako grozno,« sem tulila nazaj in ni se končalo z oprosti, kar me še danes navda z občutkom krivice, zato zdaj odločno odklanjam vožnjo, če je on sopotnik. Kako pomemben je oprosti, vidiš, ko ga ne slišiš, pa bi ga moral.

V glavnem, čez nekaj časa smo se peljali na morje, števec je vse bolj divje trzal okoli 180 kilometrov na uro, kar v meni povzroči cunami panike. »Voziš kot največji butelj, mislim, pa kaj ti ni jasno?« »Pa kaj tebi ni jasno ...« je vzkipel in sva začela – resda ob zmanjšani hitrosti na voznem pasu, a mislim, da so naju mimovozeči slišali kljub vetru, hitrosti in zaprtim oknom.

Po slabi uri pa ... Ne vem, kako se reče tistemu hormonu, ko te obide obžalovanje in ti roka samodejno zdrsne med njegove lase, zalilo me je. Vsa krotka sem začela migljati s trepalnicami: »Veš, nisem tako mislila, oprosti, ti si najboljši šofer na svetu ...« O osvajanju ledene gore brez cepina in derez ne bi izgubljala besed, trajalo je, dokler si nisem nadela bikinija.

Očitno se ženske po navadi opravičujemo, ker bi rade spet vzpostavile stik s partnerjem in mu tako izrazile naklonjenost, moški pa opravičevanje dojemajo kot nekaj ponižujočega. Seveda smo tako eni kot drugi sposobni raznovrstnih manevrov, ko je treba pridobiti pozornost (nazaj), znamo se dobrikati, da bi se izognili opravičilu, včasih se namesto tega trzajoče nasmihamo, pa bi bila dovolj le ena beseda. Čeprav eno tono težka.

Oprosti, zakaj že?

Čeprav smo si ženske in moški različni, ko se je treba opravičiti, nas druži skupna točka, to je ranljivost. Ko se zavemo, da smo nekaj storili narobe in bi radi to popravili, priznamo, da smo ranljivi. Lahko smo zavrnjeni, ko se poskušamo opravičiti, naletimo na hladen odziv ali kaj drugega, kar nam pogosto vnaprej jemlje voljo, da bi storili prvi korak. Ni lahko izpostaviti lastnih napak, lahko pa je zelo poučno, saj razgalja nas in naše strahove ter nas prisili, da se soočimo sami s seboj. Šele tako lahko kaj spremenimo in preprečimo, da bi se ene in iste napake ponavljale.

Oprosti ima namreč veliko odtenkov in nimajo vsi enakega učinka. Oprosti lahko rečemo, kadar si želimo imeti mir, ne da bi resno razmislili, zakaj se opravičujemo. Takrat smo obsojeni na ponavljajoče se prepire, ne da bi jih kdajkoli razumeli. Oprosti včasih rečemo, ko ne vidimo drugega izhoda, pa če imamo prav mi ali kdo drug. Ne velja, priti mora iz srca.

Oprosti se reče drugače kot 'sori', in ko ga rečeš, imaš v grlu vsaj majhen cmok, v očeh pa mičkeno solzico. Oh, zdajle, ko to tipkam, je veseli december in noč, čeprav je uradno še dan. Zunaj gorijo lučke in tak leden mraz je, da me zebe skozi šipe. Pa vem, zakaj me mrazi, namesto da bi mi bilo toplo. Morda se vse prevečkrat opravičim le zato, da sem vljudna. Zagotovo se prevečkrat opravičim, pa ne razmislim, čigava krivda je v resnici bila, in dovolim si, da mi kdo naprti svoje breme.

Premalokrat se opravičim, ko bi se morala, predvsem tistim, ki so na svoj način šibkejši od mene, na primer svoji hčerkici. In nikoli se še nisem opravičila sebi, da sem grdo ravnala s sabo ali kaj podobnega, kar je v bistvu spoznanje dneva.

Moja novoletna zaobljuba je, da se na novo naučim reči oprosti in da končno kakšno stvar odpustim tudi sebi. Še vedno imam dan ali dva časa, da pišem Dedku Mrazu in ga milo prosim, naj mi oprosti, ker mu pišem po 35 letih, vendar letos v nasprotju s prejšnjimi leti ne potrebujem velikih daril. Naj mi oprosti, ker sem mu zamerila, če mi kdaj ni prinesel vsega, kar sem si želela.

Pravzaprav si zdaj želim le to, da bi bil vedno nasmejan in prijazen, dokler tistih nekaj otrok še verjame vanj. Oprosti, stari, super si od nekdaj!

Katja Golob
fotografija promocijsko gradivo New Yorker