Partnersko življenje - Bodite pozorni na tekmovalnost!

Enakost med spoloma ne pomeni vedno spokojnosti v odnosih. O tem se je Elle pogovarjala s Sergem Hefezom, znanim francoskim psihiatrom in strokovnjakom za družinske odnose.

Partnersko življenje - Bodite pozorni  na tekmovalnost!

Pravite, da v sodobnih partnerskih odnosih zaznavate večjo tekmovalnost.

V dveh generacijah smo prešli od dopolnjujočega odnosa med moškim in žensko, ki je položaje in vloge družbeno opredeljeval, do enakopravnejšega odnosa, ki je, kar zadeva vlogo posameznika, bolj nejasen. Tako lahko moški ali ženska zamenja otroku plenice, organizira potovanje ali na novo opremi stanovanje. Enakopravnost pa pogosto izvabi tekmovalnost, saj poskuša biti vsak 'malo bolj enakopraven' od drugega.

Kako se tekmovalnost odraža?

Na dva načina. Ves čas preverjamo, ali smo partnerju res enakovredni: kdo vlaga več v partnerski odnos in družino, kdo vlaga več v svoje interese in poklicno pot … Ker so vloge zamenljive, pa poskuša vsak od partnerjev tudi pokazati, da o določeni zadevi ve malo več od drugega: prerekata se zaradi izbire letalskega prevoznika ali zaradi vprašanja, kje bodo pospravljeni kuhinjski noži.

Zakaj lahko tekmovalnost za par pomeni grožnjo?

Ker gre za nenehno preverjanje, kolikšen je prispevek posameznega partnerja. Če ta ni enakovreden, lahko partnerja hitro zaideta v igro mučitelj–žrtev. Tedaj drugi postane sovražnik, kar seveda prikliče prepire in nezadovoljstva.

Kako temu ubežati? Bi morali obnoviti tradicionalen, dopolnjujoč se odnos?

Obnovitev dopolnjujočega odnosa po mojem mnenju ne pomeni obnovitve tradicionalne porazdelitve vlog, temveč dogovor o pravilih, ki bodo veljala v odnosu ter določila vlogo in položaj posameznika. Na primer: Ti boš organizirala počitnice, jaz bom poskrbel za davčne obveznosti. Ti boš kuhal med konci tedna, jaz med tednom. Glede vzgoje se lahko dogovorimo, da se bosta starša odločala izmenično. 'Dežurni starš' bo torej razsodil, ali lahko otrok sleče majico, vzame še en kos torte ali gleda televizijo.

Pravite, da je pomembno, da so pravila jasna.

Seveda, predvsem če gre za spontano, neizrečeno porazdelitev vlog. Predstavljajmo si, da ženska opravlja nalogo ministra za zunanje zadeve. Vedno je ona tista, ki prireja večerje, telefonira prijateljem, rezervira sedeže v gledališču, priskrbi varuško . . To stanje jo teži, saj ni bilo nikoli jasno določeno, da je to njena vloga. Čuti se prisiljeno, zato ves čas pričakuje, da bo partner kdaj prevzel pobudo. Obenem pa tudi on čuti določen pritisk in nemoč, kar zadeva njuno skupno družabno življenje. Če se dogovorita, da bo za družabno plat njunega življenja v določenem obdobju skrbela ona, bosta takšen položaj oba lažje prenesla: on bo njene odločitve lažje sprejemal, ona pa od njega ne bo ves čas pričakovala, da bo prevzel pobudo.

Ko so torej vloge bolje opredeljene, se spori umirijo.

Seveda ne popolnoma, saj lahko včasih tudi zaradi določenih notranjih vzgibov od partnerja nekaj pričakujemo, nedvomno pa tak dogovor razreši večino nesoglasij.

Fotografija Tadej Windschnurer

Najbolj brano

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri