Počitnice brez kopalk ali nekateri so za 'nudo' ...

Kopalke so tisti 'del telesa', ki ga nikoli nisem marala nositi, in nič ne kaže, da se bo z leti to spremenilo. Samo še slabše je, pa ne vem, zakaj.

Počitnice brez kopalk ali nekateri so za 'nudo' ... - Foto: profimedia

Do kopalk imam že vse življenje zelo radikalen odnos – ne maram jih nositi, a sem v imenu naše civilizacije, ki goloto na plaži jemlje večinoma negativno, pač prisiljena v to.

Sicer se izogibam plaž, ki nimajo niti nudo kotička, a tam, kjer so otroci, tega tako ni pričakovati, saj je golota prepovedana, pa čeprav polovico malčkov matere še dojijo in ti lahko vidijo njihove prsi kadarkoli, drugi odrasli in drugi otroci pa ne. Logika, kaj? Naj bo kakorkoli, človek mora imeti vsaj ene kopalke, če se hoče namakati v Jadranskem morju, razen če počitnikuje na robinzonskem otoku ali na jadrnici, kar stvari nekoliko spremeni.

Dokler nisem imela otroka, so bile ene kopalke glavna postranska reč za na morje, potrebovala sem jih, a, kot rečeno, sem vedno poskrbela, da sem med nudisti oziroma nekje, kjer jih lahko tudi v miru slečem in posušim.

Nikoli ni bilo pomembno, koliko so stare, ali imajo par in ali se zgornji in spodnji del ujemata, dovolj je bila zavest, da imam na sebi neke krpice, ki mi pokrijejo intimne predele. Leta in leta sem lahko guncala ene in iste, da so bile že čisto zbledele, povsod pozabljala modrček, ker sem imela z najmanjšo velikostjo prsi odsoten občutek morale, in si večkrat izposodila hlačke od sestre, ker so moje kopalke preprosto ostale doma na dnu omare. Ah, brezskrbnost in vitkost, nekoč sta mi močno olajšali počitnice!

Odkar imam devet let staro hčerko, pa je vsako leto kaj novega. Predvsem z mojo postavo, ki ima svoje življenje. Začelo se je z nosečnostjo, ko sem bila vsaj za hip v življenju resna in odgovorna oseba, pa sem šla malo po nakupih za kopalke. Imela sem tri mesece do poroda, bila sem že kot polna luna, a bila sem blažena in hotela sem nekaj z rožicami, ker mi je to očitno veleval dojenček v trebuhu. No, ni bilo rožic, bile so samo velike potiskane rože v nemogočih barvah.

Že to me je zamorilo, ampak sem se prilagodila in začela iskati rdeče kopalke. Pa potem bele, nato modre in na koncu seveda črne kot zadnje upanje. Pa se nobenih ni videlo na meni, videl se je le velik bel trebuh s temno črto po sredini, ki je izskočil kot nezaželen modni detajl. Nobena barva ni bila prava, sicer pa, katera barva sploh pristaja nasedlemu kitu? Zamižala sem, požrla neprijetno resnico in kupila, kar mi je bilo prav, samo da grem lahko za hip v vodo pred drugimi ljudmi.

Naslednje leto so moje prsi zaradi dojenja zavzele številko več, zato sem potrebovala nov modrček, kar je bilo podobno znanstveni fantastiki. Desna je zrasla do velikosti melone, ker sem dojila samo nanjo in je bila dojka temu primerno razvita, leva pa je bila kot suho jabolko, ki ga hči ni hotela sesati, zato je takoj nastala težava, kako ju prikazati enako veliki.

Rešil me je modrček oklep (sovražim ga), ki je bil podložen in je dajal videz, da nosi v sebi dve enako veliki dojki. Od tedaj sem se skrivala, če sem si hotela preobleči zgornji del kopalk. Nekoč sem to lahko naredila brez treme, zdaj pa me resnično ni smel nihče videti z eno ogromno dojko in eno mikro dojko, tako neobremenjena pa spet nisem bila. Te kopalke so bile pravzaprav pravi zaklad, in kot se za zaklade spodobi, so nekega dne kar izginile. Še danes jih pogrešam.

Potem pa smo z družino začeli jadrati. Milina, kaj naj rečem? O kopalkah ne duha ne sluha, nihče jih ni nosil, nihče jih ni pogrešal, dokler nismo nekoč ugotovili, da (spet) ne moremo na plažo, ker se nimamo s čim zakriti. Rešile so nas ljubke kičaste stojnice ob morju, kjer je vedno najbolj nemogoča izbira vsega, kar obstaja, brez pomerjanja sem vzela nekaj modrega in čao. Rezultat: niti enkrat se nisem pustila fotografirati v njih, sem si pa morala priznati, da bo tudi na jadranje treba jemati ta 'del telesa', ki ga ne maram nositi, in zato sem letos po dolgem času na lovu za kopalkami. To je svojevrsten izziv, ker sem se malce poredila, in ogledalo to ve, jaz pa še kar naprej napadam piškote.

Vstopim v prvo trgovino, v kateri se komaj obrnem okoli sebe, ker je tako majhna in ker je v njej toliko žensk, ki bodo zagotovo nekaj našle zase. Na stojalih je milijon hlačk in modrčkov, ki jih lahko kombiniraš med seboj po mili volji, vse žari v veselih barvah in vzorcih, bolj ko gledam, manj vem, kaj bi. Odločim se, da bom pogumna in da bom pomerila vse, kar mi je všeč. Pristopi prodajalka in hitro se vse zmeniva, prinese pet različnih modelov in me napoti v ozko kabino, kjer me takoj oslepi nemogoča neonska luč.

Mislim si, bom že nekako, saj so samo kopalke. Začnem se tlačiti v prvi model, iz katerega mi nenehno kuka ena polovica zad­njice, res vztrajno. Ali je pokrita samo leva stran, pa desna ne, in nasprotno, kakorkoli raztegujem blago. Če bi imela ritko čvrsto in napeto, me niti ne bi motilo, da ena polovica noče biti pokrita, ker pa na zadnjici prevladujejo strije, se s takšnim razkazovanjem ne morem strinjati. Pomerim večjo številko – ista scena, prodajalka pa me prepričuje, da sem videti fantastično s pol riti zunaj.

Ker ji ne verjamem, vzamem nov model med oranžno in rdečo barvo. Ne vem, kaj se dogaja s prsmi oziroma zakaj se mi trakec okoli hrbta tako zareže v kožo, da mi ta kar kipi navzgor proti vratu, hkrati pa mi kot lava pri strani mezi ven iz modrčka? »Premajhen je, gospa, večjega bo treba,« strokovno ugotovi prodajalka. Molče pokimam in preklinjam svoj široki hrbet in majhno oprsje, pomerim novo velikost in stvar se ponovi. Trakec se me oklene, v košarici pa zeva luknja. Začnem se potiti, a vseeno skočim še v nekaj modelov kopalk, ki poudarijo vse napake moje postave, potem pa se sprijaznim z dejstvom, da v trgovini, kjer vsi dobijo kopalke zase, jaz izvisim, zato bo treba nadaljevati drugod. Najraje bi šla vmes še na sladoled in tortico, pa se bojim, da se bom tako hitro zredila, da mi res nič ne bo prav, razen skafandra.

Nova trgovina, nov poraz. Vse kopalke, ki jih nosijo dekleta na plakatih, so na meni smešne. Videti sem, kot da bi me nekdo rad zadavil s sintetičnimi robčki, ogledalo me tako razširi v bokih, da sploh nimam občutka, da gre zame, luč je neprijazna in sveti v moj celulit – mimogrede ugotovim, da ga imam že po trebuhu in rokah, ne samo na stegnih. Histerična sem, ker se moram že dve uri spopadati z lastno podobo v ogledalu, saj je to konstanten šok.

Razmišljam, koliko žensk je pred mano že pomerilo te hlačke in koliko jih ima kožno bolezen. Vrti se mi od žeje in vročine. A je ves moj trud pri pomerjanju zaman, kopalk ne dobim. Sem kot pašteta, ki bi rada zlezla nazaj v tubo, pravzaprav kot majoneza, ker sem še čisto bela, kar še bolj poudari moje hruškasto telo. Tuhtam, ali naj si nekaj dni pred dopustom omislim osebnega trenerja, ki me bo gnal do onemoglosti, da bom morda shujšala eno kilo. V glavnem, trpim na celi črti, ker je toliko čudovite izbire, a očitno ne zame. Poklicala bom trgovce, naj se zresnijo, ker tako ne gre naprej.

A ženske smo res hecne: bolj obupano ko nekaj iščemo po trgovinah, dalj časa bomo pri tem vztrajale. Pa grem še v razvpito nizkocenovno blagovnico, ki je imela najlepše plakate z zelenimi kopalkami, ki jih je seveda že zmanjkalo. Čisto pobita in sita vsega vzamem prvi črn par, ki mi pride pod roke, in se umaknem v kabino. Tam pa ... hura! Svetloba je diskretna, ogledalo me zoži in dotični model bikink mi pristaja kot ulit, moja ritka je napeta, stoji pokončno in zaradi nekega šiva zadaj deluje manjše. Modrček lepo zaobjame moje prsi in jih naenkrat poveča, čeprav ni podložen. Dejansko sem v kopalkah, ki mi lepo pristajajo in ne stanejo veliko, pa še telo je zaradi igre svetlobe videti svilnato.

Dan je spet dober, olajšanje je veliko, zdaj se bom lahko šla sončit na plažo med ljudi, igrala odbojko na mivki in brala revije na brisači, ne da bi koga motila s svojo golo kožo. Vse, kar potrebujem, je še en bikini, da se lahko preoblečem, ker sovražim sedenje v mokrih kopalkah, a kaj ko nimam več energije za to. Dovolj mi je košaric, bi­kink, gledanja same sebe, pomerja­nja, neiskrenega pogleda prodajalk ...

Poleg tega pa trenutno niti ne vem več, kam sem dala vrečko z novimi črnimi kopalkami, kar je lahko problem, na katerega bom pozabila še pred odhodom na morje. V najslabšem primeru si bom kupila nove na kičasti morski stojnici, kjer je velikost samo ena in res ne moreš zgrešiti. Kaj šele da bi si pokvaril dan!

Pripravila: Katja Golob

Najbolj brano

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri