Popusti? Ne, hvala!

Startas ali McQueen? Tokrat se MademoisElle sprašuje o modi, ki je včasih videti zelo nedosegljiva, v resnici pa jo imamo za vogalom.

Popusti? Ne, hvala! - Foto: Imaxtree

Čeprav sem človek, ki obožuje poletje, se vsakega septembra veselim nove, zimske garderobe. Imam občutek, da je po dopustu že takoj hladno, no, vsaj hladno je v pisarni, tudi zato, ker so spomini na morje in poležavanje na plaži le fatamorgana. In seveda je tukaj šef, tako poln energije in briljantnih idej, da bi ga najraje poslala na Mars, a brez vesoljskega kombinezona, tako bi se lahko v miru napihoval med zvezdami in niti ne bi bil videti tako čudaški. S sodelavko se pogovarjava o pametnih nakupih, ki sva jih opravili med sezono popustov; ah, popusti, ste morda tudi ve opazile, da so popusti vedno prisotni?

V resnici danes ne veš več, kaj je novo in kaj staro, saj je roba takoj znižana, kot bi bila sramota, če bi vsaj nekaj mesecev ohranjala polno ceno. Recesija je ubila tudi moralo modnih navdušenk in tako res ne vem, ali je stvar iz te sezone ali iz prejšnje, saj v vsaki trgovini trčim v gromozanski napis POPUST.

Sprašujem se, kje so časi, ko sem z mamo hodila po ugodnih nakupih, pridno sva čakali v vrsti in potem je ona v pravem trenutku magično izginila; pozneje se mi je zdelo, da jo vidim med kupom majic in hlač in vedno je potegnila ven kaj pametnega, kot bi bila čarovnik s klobukom. Nekoč se je zaradi škornjev skregala z neko gospo: vsaka je imela v roki enega, a prisežem, da sva bili prvi, vsiljivka pa tega ni hotela razumeti in nikakor ni spustila svojega. Ne spomnim se, ali jo je mama nokavtirala ali se je zgodilo kaj drugega, vem le, da sva na koncu odšli s škornji, o gospe pa ne duha ne sluha.

To je bila prva pomembna, zmagovalna bitka na področju oblačil, ki me je odlično pripravila na modno življenje. Razumela sem, da se je za lepe stvari treba boriti, včasih tudi tako, da sovražnika zapreš v garderobo. Kar hočem povedati, je, da danes teh bitk ni več, v poplavi hitre mode imam občutek, da so popusti vedno aktualni in, priznam, viham nos nad stvarmi s prenizko ceno.

Ko se tako sprehajam po avenijah modnega središča, se na smrt dolgočasim, saj gledam uniforme za deset evrov in ne vidim niti ene obleke za dva tisoč evrov. Saj ne da bi si jo lahko privoščila, le rada bi tudi doma doživela čar Pariza, ko se sprehajaš po Elizejskih poljanah in se sliniš kot polž, saj je vse prelepo.

Gledaš izložbo in šteješ ničle, enkrat, potem še enkrat, saj se ti zdi nemogoče, da bi krpica toliko stala. Pa vendar ... ima McQueen sploh ceno? Seveda ne. Kaj pa torbica Chloé? Tudi ne. Zdaj pa vam bom razkrila še skrivnost, ki je nisem nikoli nikomur povedala, niti svojemu dragemu, ki pridno (še preveč) spremlja moje spletne nakupe: nekoč sem si privoščila smaragdno obleko Alexandra McQueena, in ko sem jo prvič oblekla, so šli šivi po gobe. Najprej sem preverila, da se mi ni slučajno zadnjica zredila za nekaj številk, ko sem videla, da je z njo vse v redu, pa sem postala sumničava do pregrešno drage obleke. Drage moje, bila je slabo sešita, pa ne samo to, tudi poreklo me je presenetilo: made in Serbia.

Da bo jasno – nič nimam proti Balkanu, a počutila sem se pravo trapo, saj sem si obleko ogledovala nekaj mesecev, nakar sem se končno opogumila in jo naročila, potem pa dobim obleko, ki je bila narejena tako rekoč za vogalom in je, po čudežni logiki, izgubila ves čar pariške prêt-à-porter mode.

Zato se zdaj sprašujem, zakaj si ne bi raje privoščila lepega para vintidž startask, ki sem jih v mladosti nosila s temno zeleno, vojaško torbo, na kateri je bilo zapisanega pol mojega življenja, in zdelo se mi je izredno avantgardno, da sem se naokrog sprehajala z odprtim dnevnikom, ki so ga na avtobusu lahko vsi brali. Startaske so ponovno 'in', tako nizke, da si kar naenkrat nižji za nekaj centimetrov, kot bi se celo zemlja ugreznila. Jaz, ki že vse življenje nosim pete ... to pa bi bilo presenečenje!

Kupila si jih bom v beli barvi z modrimi vezalkami, kot v starih časih, ko se je po enem tednu na njih poznal odtis noge in so vsi vedeli, ali je tvoj nožni palec raven ali kriv. To so bili časi! Nič se nismo pretvarjali, pa še popusti so bili le dvakrat na leto.

Najbolj brano

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri