Dež je prenehal in sopara je puhtela iz pregrete zemlje in tople reke, po kateri smo pluli že trinajst ur. Klepetavi domačini, prebivalci revnih vasi ob najdaljši burmanski reki Iravaddi, so na vsakem postanku ponujali mange in banane ter množice presladkih in za naš razvajen okus premastnih slaščic. Ženske in otroci, bosonogi in umazani, so do pasu stali v umazani vodi.
Potovanje z ladjo in odkrivanje vasi ob reki je bilo krasno doživetje in način spoznavanja drugačnosti Myanmara, dežele, kjer poleg ladij, koles in konjskih vpreg uporabljajo še ‘rokenrol’ vlake in predpotopne avtobuse.
Pokrajina v Burmi oziroma Myanmaru, kakršno je od leta 1989 uradno ime te azijske države, je ponekod še skoraj nedotaknjena, predvsem območja, ki jih je vojska zaprla in nanje prepovedala vstop vsem tujim državljanom. Po pripovedovanju državnega uradnika so ti predeli za popotnike prenevarni, saj so spopadi med lokalnimi plemeni oziroma etničnimi skupinami in vojsko dokaj pogosti, nekateri deli ozemlja pa so verjetno zaprti tudi zaradi gojenja opija.
Vojske je v tej državi ogromno. Mladi fantje s petnajstimi leti vstopajo v vojaški stan, vendar se zaradi nezaupanja v zadnjem času število prostovoljcev zmanjšuje. Vojska je ubrala drugo taktiko, po vaseh ugrabljajo mlade fante in jih odpeljejo v oddaljene kraje. Dogodi se, da otroci izgubijo stik z domačimi in po desetletju ne najdejo več sorodnikov, zato starši otroke raje pošiljajo v budistične samostane.
Pol milijona menihov, po nekaterih podatkih pa celo dva milijona, torej ni presenetljiva številka. Mladi fantje prvič stopijo v samostan za dobo treh do šestih tednov. Kdor se odloči ostati v samostanu, je prvih sedem let pripravnik, imenovan ‘novice’, potem pa se samovoljno odloči, ali želi nadaljevati šolanje za meniha.
Menihi živijo zelo preprosto življenje, veliko časa posvečajo molitvi in učenju, vso hrano in denar za nove templje pa donirajo domačini. Vsako jutro s posebnimi posodami obidejo vas oziroma bližnje okrožje in poberejo hrano, ki so jo pripravili prebivalci vasi. Kosilo imajo ob približno enajsti uri, po dvanajsti pa so zapriseženi postu.
Bagan – dežela tisočerih templjev
Pred tisočimi leti so baganski kralji na dvainštirideset kvadratnih kilometrov velikem območju v okolici mesta Bagan začeli graditi budistične templje, ki so se navkljub eroziji, potresom in napadom raznih plemen ohranili vse do danes. Sveti kraj za budiste in za vse, ki občudujejo starodavno arhitekturo, podobno tisti v Angkor Watu v Kambodži. Iz opek zidani templji in pagode so bili v tisočih letih izpostavljeni propadanju, še bolj pa jih je poškodoval močan potres leta 1978.
Med opečnatimi templji, ki štrlijo iz zelene pokrajine, se občasno vijejo trupe ovc ali krav s pastirji na čelu. Njihovi vzkliki prekinjajo nenehno brnenje žuželk, v daljavi se občasno opazi naliv iz temnega oblaka. Monsunsko pršenje preseneti popotnike na kolesih, domači prebivalci pa se za osvežitev ali močan naliv sploh ne zmenijo.
Skoraj dva tisoč še obstoječih templjev in pagod je najbolje raziskovati s kolesom, tako na cesti mimogrede srečaš kakšnega pastirja in kuščarja ali za pot povprašaš prijazno in lepo domačinko, ki si rade volje vzame čas in te popelje čez pregrade na pravo pot.
Življenje na vodi
Inle lake (jezero Inle) je vir življenja in življenjski prostor številnih prebivalcev v državi Shan, ki leži v vzhodnem delu Myanmara. Preprosti domačini živijo v številnih vaseh na jezeru, hiše so postavljene na kolih in prevoz do hiš je mogoč le s čolni. Skoraj vsaka hiša ima lesen kanu, le bogatejši si lahko privoščijo motorne čolne.
Mostiščarji, kot bi jih lahko poimenovali, se aktivno ukvarjajo s poljedelstvom, predvsem gojenjem paradižnikov, ki rastejo na plavajočih vrtovih. Drugi ribarijo in nabirajo jezersko travo, tretji se ukvarjajo z domačo obrtjo in izdelujejo bombaž, lotosovo tkanino ali svilo ali v kovačnicah ročno kujejo železo.
Zanimivost na jezeru je tudi samostan skakljajočih mačk. Štirje menihi, ki upravljajo samostan, že vrsto let trenirajo mačke, ki jih je na tem plavajočem samostanu petkrat toliko kot menihov, da za zabavo obiskovalcev skačejo čez obroče nad njihovimi glavami.
Dežela tisočerih menihov, bud, pagod in polikanih bankovcev je vredna obiska, saj sicer malce sramežljivi domačini hitro presenetijo z gostoljubnostjo. Tudi dejstvo, da tu vlada vojaška oligarhija, ne zamegli toplega občutka, ki človeka preplavi po obisku te velike in v velikem delu neraziskane dežele.
Elle namigi
- Če se vam ob ogledu baganskih templjev v vročini ne ljubi goniti biciklov, lahko najamete taksi ali kar ‘horsecart’ – konjsko vprego. V kočiji se kot gospod izpred sto petdesetih let prevažate od pagode do pagode in vmes ustavite na pokušnji myanmarske kuhinje.
- Zagotovo je jezero Inle vredno vašega ogleda. Vsaj en dan si rezervirajte za nakupe na plavajočih tržnicah, kakšen dan pa se prepustite spretnim čolnarjem in uživajte v vožnji po jezeru. Kosilo si privoščite v eni izmed številnih restavracij na vodi, oglejte si plavajoče vrtove ter se ustavite v samostanu skakljajočih mačk, kjer vas bo najmlajši od štirih menihov z veseljem popeljal naokoli in vam v dobri angleščini razložil skrivnosti njihovega samostana.
- Za obisk Myanmara boste potrebovali turistično vizo, ki velja osemindvajset dni. Najbližje veleposlaništvo te države je v Berlinu, vendar si večina popotnikov vizo uredi kar v Bangkoku na Tajskem, ki je pogosto izhodiščna točka za potovanja po jugovzhodni Aziji.
Polona Ziherl
foto: Dare Stankovič
