Prihajam z dopusta in potrebujem dopust!

Takšna in podobna navodila so name deževala ves dopust. Kot lahko pozorno oko razbere, smo ga letos preživljali na jadrnici, čeprav sem v stanjih hude utrujenosti, pomešane s sončarico, za hip verjela, da se urim v Nasinem raketnem centru. Zdi se mi, in to nedvomno potrjuje tudi fotografski material, da sem v preteklih tednih nenehno dvigovala in spuščala jadra, sidrala, pristajala, plula na boku in kot obsedena zrla v nebo, kaj se bo zgodilo z vremenom naslednjo minuto.

Tilnik imam bikovsko ojačan, znam naplesti kakšen mornarski vozel in povedati, kdaj tablete proti slabosti ne delujejo. Ampak jadranje in jadrnice tukaj sploh nimajo posebne zveze, le misliti so mi dale, kako zadnja leta preživljam svoj dopust. Kako naj nekaj uric turkizne vode osmisli gonjo celotnega leta, ki se ne neha niti na počitnicah? Domači balkon z nogami v lavorju zveni kot vrhunski spa …

Kaj se je zgodilo s čivavo na plaži?

Čivava se je dokončno potepla po svoje, ko sva dva postala tričlanska družina. Do takrat je nekako šlo, čeprav priznam, da sva za usklajevanje terminov in želja porabila večji del leta, ampak potem je bilo dva tedna v kosu mir. Z nostalgijo se spominjam preplesanih noči, meric džintonika, svaljkanja v horizontali, lakote do večerje, ker si prelen, da bi šel prej kaj pojesti, tone prebranih knjig in prelistanih revij, slabe vesti, ker se ti ne ljubi ogledovati znamenitosti, neskončnega piljenja nohtov in puljenja obrvi, predvsem pa tiste lenobne koprene, ki je čarobno legla nad vse in se pretrgala šele z odhodom domov, če sploh. Po te stvari si prišel vsako leto, da si jih imel za čez leto.

Prav noro se mi zdi, da sem bila še pred nekaj leti jaz tista, ki je z brisače nejeverno opazovala starše v predinfarktnem stanju, medtem ko so z opečenimi rameni lovili okrog svoje otroke, da bi jim v usta zatlačili nektarino. Materam se zgornji in spodnji del kopalk nista nikoli ujemala. No, to sem danes jaz. Med vrsticami naj omenim, da se mi je ob tem priznanju orosilo oko, preprosto začudeno nad lastno naivnostjo. Na plaži imaš masko in plavutke, ja, kakšne nektarine neki pa otroci, našpricani z zelenim sprejem? Je kdo omenjal vesoljce? Masko si še vedno zvesto prinesem na plažo, ampak je namenjena predvsem hrambi polžkov, ki jih hči prinese iz vode. In kdo bi opazoval morsko dno, če pa lahko delaš potičke z otrokom?

Kdo poslušal dretje, zakaj nimaš breskev, če pa sosedovemu otroku tečejo po bradi? Kakšen argument naj bi imela, zakaj nimamo napihljivega bazena, napihljivega bazena mušnice in napihljivega tjulnja hkrati na plaži? Rokavčke pa itak. Vodo, veliko vode tudi. Vsaj tri kreme za sončenje z različnimi faktorji, dve žogi, dve blazini, balinčke, kanglico, lopatko, modelčke za potičke, zalivalko, mehurčke, bobi palčke, piškote, dojenčka na baterije, troje kopalke, dva klobučka, dudo za vsak primer, čeprav je nikoli nismo uporabljali, obliže z ribicami … Za odraslega pridejo v poštev sončna očala, mobilni telefon in nekaj drobiža za kavo, vendar nikoli skupaj, vsaj eno stvar je treba zmeraj pozabiti.

Pogovori se ne vrtijo več okoli tega, kam na večerjo, ampak so bolj preprosti, čeprav izčrpavajoči. »Kakšna je voda? « naskočiš z vprašanjem prvega, ki je zraven tebe. »Bo v redu za otroke? « bevskneš, kot da gre za obče dobro. Potem začneš skrbno mazati otroka, ki se ti ves čas poskuša iztrgati, zato mu natakneš še majico, da ne bo revež ves opečen, čeprav je mariniran z zaščitnim faktorjem, nase pozabiš ali pa si v stresu namažeš le levo stran telesa. Že ob desetih s sokoljim očesom po plaži iščeš gostilno, kjer pečejo pomfrit, sicer ti grozi še kuhanje kosila, kar se tako ali tako zgodi v polovici primerov.

Če otrok za hip zadremlje in bi rad prebral vrstico iz svojega najljubšega ženskega časopisa, te soseda zaplete v pogovor: »Ima rada vodo, kajne? « Pomigne proti speči miški na brisači in vzdihne: »Naši tudi, veste.« Pokaže na polovico plaže in začne razlagati, kako je enega vnuka za drugim naučila plavati. S trzavim očesom kimaš in v misli se ti prikrade neustavljiva želja, da bi šel. Šel v morje, kar hodil bi, dokler ne bi začel plavati na drug konec sveta, kjer te spet čaka tvoja čivava na plaži.

Drugo leto bo vse drugače

Zagotovo, kaj ni vsako leto vse drugače? Letos resda na jadrnico nismo zvlekli napihljivega tjulnja, imam pa zato mali doktorat iz hitro razgradljivega straniščnega papirja in uporabe ladijske toalete, kuhanja med guncanjem in guncanja med kuhanjem, kar nekaj dokazov, zakaj je rešilni jopič za otroka nujen, juhe iz vrečke in spreji proti komarjem pa nepogrešljivi. Knjige so ostale neprebrane, ponosila sem eno večerno obleko in enkrat obula natikače s peto. Štirikrat sem vstala ob petih zjutraj, videla štiri sončne vzhode – pa prav štiri sem si želela videti vse življenje – in niti enkrat zadremala popoldne. Kronično sem neprespana, tudi ker me je vse noči skrbelo, da nas ne bi odneslo – zakaj bi verjela sidru? Zato ker leži na dnu morja, lepo vas prosim? !

Postala sem obsedena z vremensko napovedjo in vetrom. Spakirala in razpakirala sem vse tri družinske člane, vključno s posodo, hrano, barbiko, švicarskim nožičem in svojim najljubšim cedejem. Prejadrali in prevozili smo nešteto morskih milj, si ogledali špilje, zalive in plaže, se nabasali rib in zeljne solate, zgradili tisoče potičk in poslali domov razglednice, da se imamo krasno. Hočem reči, kaj je tu za žensko tako drugače, kot je bilo lani, predlani? In nič drugače ne bo vsa naslednja leta, če si ne bom vzela nekaj dni zase in se odpravila poiskat svojo čivavo na plaži, imam tudi nekaj ženskih prijateljic, ki jo iščejo …

Ali pa mislite, da jo bom srečala kar med družinskim potepanjem z avtodomom po Sredozemlju?

Katja Golob