Rdeča šminka, Ramonsi in alkohol

In kot se za devico spodobi, najprej razmislim o vseh podrobnostih. Pri rdeči šminki je, toliko že vem, največja nevarnost, da se ti, če se odločiš za napačno, hitro zgodi nekaj od naslednjega:

- videti si kot lajdra

- ljudje te lahko zamenjajo za (pre)mlado deklico, ki je šarila po mamini kozmetiki

- napačen odtenek lahko tvoje zobe spremeni v rumeno pošast

Nič od tega, jasno, ne želim, da bi se zgodilo meni. Za prvič želim najti pravo šminko za svoj obraz in polt kože (ter rumenost zob, si nerada priznam). V svoji neizkušeni glavi se vidim z živo rdečim odtenkom, ki ga v seriji Mad Men tako zelo seksi nosi blondinka Betty. Ona je blond, jaz sem blond – živo rdečo hočem, tako je. Marylin Monroe trenutek si bom privoščila, se odločim.

In grem – po nakupih. Medtem ko v dežju brez dežnika hodim proti Wall Martu, razmišljam, kako – ne morem verjeti, da tega ne vem – se šminki reče po kitajsko. S svojo kitajščino sem vodila kitajske turiste po Sloveniji, prevajala za Slovensko hišo na Olimpijskih igrah v Pekingu, toda še vedno ne vem, kako se reče šminki.

Na kozmetičnem oddelku v Wall Martu me tako, zaradi mojega pomanjkanja šminkaste terminologije, prodajalka odpelje naravnost k mastnim negovalnim pomočnicam za zaščito ustnic.

Ura: 12:23

»Ne, ne tisto . . za na ustnice, « z roko delam gesto šminkanja, »ki ti da barvo, najraje rdečo.«

»Kou hou, « dobim lekcijo kitajščine, »tega pa nimamo.«

»V tem velikem Wall Martu ne prodajate šmink? « mi ni jasno.

»Ne, nimamo.«

V redu, toliko o tem. Naslednja postaja . . pojma nimam? Prepričana sem pač bila, da bom že v prvo uspešna. Odločim se za postopanje po trgovinah okoli nakupovalnega središča in kmalu jo najdem.

Ura: 12:55

»Imate rdeče kou hou? « ponosno zdrdram.

»Imamo, tule . . « se mi nasmehne prodajalka in mi začne kazati temno rdeče odtenke.

»Ne, ne, želim živo rdečo, takšno, « kažem na svoje nohte, s katerih se je sicer večina laka tako ali tako že odkrušila.

In mi poda šminko točno takšne barve, kot sem si zamislila. Zdi se mi, da je bila narejena posebej zame in ne da bi jo sploh poskusila, jo kupim. Potem pa se začnem počutiti strašno . . nenavadno, po telesu me udari val naelektrenih mravljincev, lasje se mi nenadzarovano ježijo in kar naenkrat me zagrabi velikanska potreba, da kupim še kaj. »Kemična reakcija, čista kemična reakcija, « se mirim. Prodajalka to seveda izkušeno opazi in že mi kaže maskare. Na eni od njih piše 'professional', kar me (bog potrošnikov bi bil ponosen name) prepriča v trenutku in že vlečem denar iz žepov. »Kaj pa, če bi si šla kupit še čevlje s peto, « nespametno jaham val razburjenja in za sekundo vsa zaripla v obraz pozabim, da sploh ne znam hoditi v njih.

Ura: 13:12

»Komaj čakam, da pridem domov in preizkusim šminko, komaj čakam, da pridem domov in preizkusim šminko, komaj čakam, da pridem domov in preizkusim šminko.«

Čez pet minut hodiva (jaz in moja zaenkrat še zapakirana nova rdeča šminka) mimo bara Salvador's prav v času veselih uric. Adrenalin mi še vedno brbota po telesu in odločim se za mojito. Ob pol dveh popoldan. Je to pametno? Ah, kdo mi pa kaj more?

Ura: 13:45

»Še enega, prosim.«

Ura: 13:57

»Še enega, prosim.«

Ura: 14:12

»Še enega, prosim.«

Med drugim in tretjim mojitom se opogumim in se odmajem proti stranišču. Bum, rdeča šminka je gor. Globoko vzdihnem, da prebolim prvi šok, počakam sekundo, zamižim, diham, diham, diham, pogledam še enkrat. Všeč mi je! In ni mi jasno, česa sem se doslej tako zelo bala. Trideset let sem namreč živela v prepričanju, da mi rdeča šminka ne pristaja in da se pač vidiva v naslednjem življenju, nič hudega. Zdaj pa tole. Aleluja, naj se naslednje življenje začne!

Ura: 14:32

»Kaj bom pa oblekla? « srkam četrti mojito.

Odločim se, da si bom kupila suknjič – s podloženimi rameni in modernim krojem, oh ja. Včeraj sem ga videla v neki trgovini, pa sem na prvi pogled ocenila, da bi mi bil verjetno premajhen. Ampak – če ga oblečem na kaj tanjšega, mi bo prav, se prepričujem.

Ura: 14:37

»Prav mi bo, prav mi bo, prav mi bo, vse je v glavi, prav mi bo, « se opotekam proti trgovini. Vstopim, grem gor po stopnicah, ga oblečem (ne morem ga zapeti, ampak kdo danes pa še zapenja suknjič? ), kupim.

V taksi in proti domu. V glavi že vidim, kako mi cimer, ki je zadolžen za mojo frizuro na Kitajskem, zabrije lase ob strani, ki so že malce predolgi, potem bo šminka izpadla še posebej kul. Pridem domov, ni ga.

Ura: 15:05

»Halo, kje si? « nestrpno vprašam.

»Na karateju, « mu ni jasno, zakaj ga sploh kličem.

»Prideš še kaj domov pred večerom? «

»Ne, grem naravnost na koncert«

»Sranje.«

In zdaj? Ne vem, ali so krivi štirje mojiti, ki sem jih spila v eni uri, ali še vedno butajoči adrenalin, imenovan rdeča šminka, toda grem in si lase ob strani zabrijem sama. Nič lažjega. Potem padem na posteljo. »Samo malce bom zadremala.«

Ura: 19:15

»Au, glava.«

Ki me, takoj ko se spomnim na novo pridobitev, neha boleti. Ne zmenim se za razmazano rdečo šminko na vzglavniku, prižgem iTunese, kliknem skupino EKV in grem pod prho.

Ura: 19:42

Stojim pred omaro in se odločam. Kaj pristaja k suknjiču IN rdeči šminki? Ok, te črne tajske aladinke, v redu. Izbira majice ni težka, saj grem na pankovski koncert. Iz kupa oblek potegnem črno-roza majico s podobo skupine The Clash na prednji strani. Ja! Čez oblečem novi črni suknjič, širokim hlačam dodam pisan kitajski pas in obujem visoke rdeče Nike superge. »Kje si, no, « si rečem v ogledalo. Čas je za tako težko pričakovani make-up. Puder, poudarim ličnice, trepalnicam predstavim novo maskaro in . . ta-da … ustnicam novo rdečo šminko. Odtrgam del toaletnega papirja, ga poljubim, da je ne bom imela na zobeh, in to je to.

Ura: 19:55

»Neko nas posmatra, neko nas stalno gleda, « prepevam podobi v ogledalu. Počutim se kot najstnica, ki gre prvič na zmenek. Še enkrat se našminkam, samo zato, ker se pač lahko.

Ok, dovolj bo. Odprem si pivo, vzamem živo rdeč lak za nohte in se zadovoljno zleknem v pleteni stol na terasi.

Ura: 21:45

Usedem se v taksi, povem naslov kluba in si grem s prsti čez šminko. To je to, gremo.

Klub je poln, nekje v gneči opazim cimra. »Haha, rdeča šminka, je to za članek za Elle? « se mi zadere na uho. Ker je poročen, pač ne opazi dobre robe, ki je pred njim, si rečem in mu oprostim porogljiv ton. Z očmi poiščem prijatelja, ki ga nisem videla že dva meseca, in upam na boljši odziv. Želim-dobim in to kakovostno: »Hudo, si pa shujšala, « me objame. »In šminka, kaj pa je, si zaljubljena? « najde meni popolnoma nepričakovani razlog. Medtem ko se prerivava proti točilnemu pultu, mi pred obraz skoči kitajski prijatelj Ahong: »Beautiful, « reče kar v angleščini in pomislim, da ga prvič slišim govoriti angleško. »Lepa si danes, poglej te ustnice, « mi zapiha na dušo, zdaj že v kitajščini. Ah ja, saj pravim, ne vem, kaj sem trideset let počela brez rdeče šminke. Pri točilnem pultu srečam dekle, ki ponavadi viha nos nad mano, pa res ne vem, zakaj, saj sem od nje starejša deset let in ne obratno: »Uau, super si videti, « mi reče in kar ne morem verjeti, da to govorijo njena sicer tako zelo tečna usta. Prijatelj mi poda kuba libre, v meni pa z visokim glasom prepeva ena in edina Marlyn Monroe.

Ura: 23:12

»Bi z mano spila eno tekilo, « sredi koncerta zaslišim za svojim hrbtom.

Za mano stoji Američan, pol glave nižji od mene, z očalci in v črtasti srajci.

»Zakaj pa ne.«

Stojiva za točilnim pultom in predse dobiva dve tekili. »Vendar jaz tega ne morem na eks, imam težave s tem, « mu razložim. Mali piflar zakriči name v filmsko ameriškem slogu: »Ne boš mi tega rekla! Ni šans. Ni šans, da s to frizuro in s takšno šminko ne moreš na dušek spiti ene uboge tekile! « Spila sem dve.

Ura: 23:50

»Moram te to vprašati – si straight? « o moji spolni usmerjenosti sprašuje piflar.

»Haha, sem, bolj straight bi bila že težko.«

Ura: 00:11

Hm, čas je, da si popravim šminko, se mi zdi. Grem do stranišča in ugotovim, da ni niti enega ogledala. Na slepo se namažem po ustnicah, poljubim toaletni papir in upam na najboljše.

Medtem ko na odru igrajo I wanna be sedated skupine Ramones, mene pri točilnem pultu obkrožajo trije tipi. »Nina . . tako lepo ime, « žvrgoli prvi. »Kuba libre nimajo več, boš kaj drugega? « ponuja drugi. »Tole sem jaz, « mi v žep tlači svojo vizitko tretji. Razmišljam, kdaj sem bila nazadnje tako zaželena. Poskušam razumeti, ali je za vse skupaj kriva šminka ali zgolj občutek vznemirjenja in edinstvenosti, ki mi ga je dala že s tem, ker sem jo kupila.

Ura: 01:37

Čudna so pota rdeče šminke, čudna.

Ura: 03:15

Doma sem in po skajpu govorim s prijateljem v Sloveniji.

»Poglej jo no, luštna si, « mi reče.

»Ja no, rdečo šminko imam gor, ti pokažem? « skočim s postelje po šminko in si nanesem nov sloj. Približam se kameri v ekranu in mu pokažem ustnice.

»Haha, fino je, ja. Spila si pa tudi že nekaj, ne? «

»Malo.«

Naslednji dan me pokliče prijatelj iz Kanade, ali bi šla zvečer z njim na še en koncert. Po celem telesu me zaščemi od vzburjenja, ko samo pomislim, da bi se lahko nocoj spet družili s šminko. Ona je dobra, ona je to! Povem, da bom razmislila in da mu sporočim, hkrati pa začenjam razumeti, da je rdeča šminka kot mala črna oblekica. Vsaka ženska jo mora imeti. Sama sem sicer potrebovala trideset let, da sem to dojela, bo pa zato vsekakor z mano naslednjih trideset. Vseeno upam, da ne bo vsakič prišla s tolikšno količino alkohola. Potolažim se, kot marsikatera 'nič več' devica, da se je prvič, za pogum pač, moralo zgoditi tako. Naslednji korak je resen razmislek o nakupu male črne oblekice. Očitno je vse res. ?