Renata Ažman, novinarka in pisateljica

Renata Ažman je duhovita, topla, čuteča ženska. Življenje jo je zaznamovalo z maničnodepresivno psihozo. O svojem boju s to boleznijo je pogumno in iskreno spregovorila v knjigi Depra, ki je pred kratkim izšla pri Celjski Mohorjevi družbi.

Renata Ažman, novinarka in pisateljica

Kako in zakaj je nastala Depra?

Depro sem začela pisati iz obupa. Hotela sem spraviti občutke iz sebe. Napisano sem poslala dr. Jožefu Magdiču, ki mi je rekel, da ima moje pisanje veliko vrednost za terapevte. Ti ne poznajo bolezni iz lastne izkušnje, pacienti pa jim pogosto ne znajo razložiti, kako se počutijo. Tako sem dobila občutek, da počnem nekaj koristnega. Pisanje je bilo moja lestev iz teme. Ker je pomagalo meni, sem pomislila, da bo morda še komu.

Da se nisem zmotila, me je prepričal pozitiven odziv številnih, zelo različnih ljudi, ki sem jim knjigo poslala v branje. Čeprav je to temačna knjiga, je v njej vsakdo našel pozitivno sporočilo. Tistim, ki imajo depresijo, je v pomoč zavest, da niso edini s to težavo in da se tudi iz hudega lahko kaj dobrega izcimi. Zdravim pa knjiga pomaga, da so hvaležni, da so zdravi.

Kaj se dogaja, ko je človek v depresiji?

Stanje depresije je stanje obupa, stanje niča. Takrat samo ležiš, ker za kaj drugega enostavno nimaš moči. Takrat je vsaka malenkost zmaga. To, da greš v trgovino, je zmaga. Zame je bilo zmaga napisati eno stran na dan. Ali pa vsaj dva stavka.

Knjiga je tudi svojevrsten dialog z Bogom. Kako ga doživljate?

Kadar pomislim na Boga, me preplavita bela energija in občutek brezpogojne ljubezni, občutek, da je Bog ne glede na vse na moji strani. Bog, v katerega verjamem, je Bog vseh, ne glede na raso, versko in druga prepričanja . . Še celo poimenovanje Bog ni nujno – v reiki filozofiji se temu recimo reče Vesolje. Če verjameš vanj, ti pomaga ločiti dobro od slabega in je vir brezpogojne ljubezni. Najpomembnejši je občutek, da te nekdo nekje sprejema in ljubi takšnega, kot si, saj te je takšnega tudi ustvaril.

»Mislila sem, da mi lahko kdo pomaga. Zdaj vem, da mi ne more, « pišete v knjigi. Človek se mora torej iz depresije izkopati sam?

Zmagaš takrat, ko se odločiš, da boš živel. Zares sem se na noge postavila šele, ko sem bila prepuščena sama sebi. Če hočeš shoditi, se moraš odpovedati berglam. To ne pomeni, da nehaš jemati zdravila ali se pogovarjati s prijatelji. Pomeni pa, da nehaš računati na to, da te bodo drugi reševali.

Z depresijo ste se spopadli tako s pomočjo klasične psihiatrije kot tudi zdravilca Johna Pedersena. Kaj vam je bolj pomagalo?

Verjamem, da ima človek tako fizično kot energetsko telo, duševna bolezen prizadene obe. Gospod Pedersen mi je ozdravil energetsko telo, medicina pa fizičnega. Trdno verjamem, da bom, tudi če se mi depresija še kdaj zgodi, hitro našla pot iz nje. Mislim pa, da se mi ne bo več zgodila. Kajti zdaj verjamem vase. Do tega sem se skozi zadnjo depresijo prikopala sama. In zato tega res ne morem izgubiti.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri