Rudi Bučar, glasbenik

Primorski glasbenik je na letošnjem festivalu Slovenske popevke osvojil glavno nagrado strokovne žirije za pesem Naj traja. Izjemno hiter v besedah in razmišljanju, živ kot poper in univerzalno duhovit je razgrnil košček svoje iskrive duše, ki jo sicer živi skozi svoje glasbeno ustvarjanje.
Katja Golob

Rudi Bučar, glasbenik

Prva misel, ki vas je obšla, ko ste prejeli nagrado?

Presenetilo me je. Pričakovanja niso bila tako močna, želje pa. Še zdaj vse skupaj ni prišlo povsem za mano.

Vam godi pozornost javnosti?

Z glasbo se ukvarjam že več kot deset let, zato na Primorskem, od koder prihajam, ne zaznam večje pozornosti, drugod se je začela širiti. Zaenkrat mi godi, čeprav so tudi trenutki, ko si želiš malo zasebnosti, a ni tako hudo, da si je ne bi mogel privoščiti. V Sloveniji je zvezdništvo še vedno posebna kategorija.

Prejeli ste nagrado strokovne žirije, je več vredna kot nagrada občinstva?

Takole bom rekel – glavna nagrada je res prišla od žirije, na televotingu pa sem bil zadnji. Zdaj se šalim, da sem premalo vložil v svojo samopromocijo, nastop, spodbujanje občinstva ... Nisem povedal, kolikokrat na dan gredo moji hišni ljubljenčki na stranišče, čeprav nekatere to res zanima (smeh). Morda je bilo to narobe, obstaja pa še možnost, da občinstvu zares nisem všeč.

Kaj vam pomeni Slovenska popevka?

Čisto iskreno sem jo začel poslušati in spremljati zelo pozno. Pripomoglo je dejstvo, da živim ob meji z Italijo, kjer je tradicija San Remo in kjer so se vse pesmi s festivala kar naprej vrtele na radiu, ne le zmagovalna, kar se mi zdi ključno za njihov uspeh. Komad je lahko še tako dober in ima možnosti za velik hit, ampak če ga mediji
ne spromovirajo, ne bo postal ne hit ne zimzelen.

Pa imate vseeno najljubšo pesem s Popevke?

Najbolj mi je pri srcu Dan neskončnih sanj, ki jo poje Vlado Kreslin.

Komu ste posvetili pesem Naj traja?

Pravzaprav nikomur. Marca sem imel končano pesem brez teksta, za katero je pozneje napisal besedilo Leon Oblak.
Sem pa zato zmago posvetil mojima dvema.

To sta?

Moja žena in moj sin. Vsaj rekla sta, da sta me spremljala, čeprav sumim, da sta v resnici gledala Nodija.

S čim vas soproga spet in spet osvoji?

S slogom, energijo in posebnostjo.

Ji kdaj zapojete pesem ob kitari?

Kako gre že tista o kovačevi kobili ...

Raje pomagate pri gospodinjstvu, kajne?

Pretežno res kuham jaz, za drugo skrbi moja najdražja.

Kaj najraje pripravite?

Preproste stvari, ki jih je najtežje pripraviti. Pašta s tuno ni samo pašta s tuno, je veliko bolj zapletena zadeva, če hočeš, da je res dobra. Zadnjič smo imeli debato na to temo, pa smo se dotaknili tudi priprave popolnega špricerja, takšnega, ki ti mora narahlo orositi oko (smeh).

Katero svojo lastnost bi spremenili?

Vse lastnosti me delajo takšnega, kakršen sem, zato ne bi spremenil ničesar. Mogoče mi včasih nagaja raztresenost in grem komu na živce, spet drugim ne, a meni tudi ta pomaga, da malo odklopim od vsega.

Brez česa bi težko preživeli dan?

Brez dnevnih zasvojenosti današnjega časa, ki ti omogočajo, da prideš hitreje do informacij in podatkov, čeprav se znam od računalnikov tudi odklopiti.

Ali pazite na svoj glas?

Pravzaprav ne. Lahko bi bil bolj pazljiv, a se dostikrat raje odločim za življenjski užitek.

Najbolj brano

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri