Skozi eno nosnico noter ...

Prebosti se, kjer se baje ne bi smela, je ženstveno in neustrašno. Pri osemnajstih.

Skozi eno nosnico noter ...

Kaj pa pri trideset plus? Recimo, da je za vse skupaj kriva Daria. Ta mrha je zakuhala že toliko reči (vse oglase za Céline in pred le nekaj meseci novo različico ležernega paža)! Gospodična Werbowy kar na dveh lesketajočih se naslovnicah tebi-nič­meni-nič nosi uhan – v nosu.

Delikatno rinko čez desno nosnico, če smo natančni, in pri teh stvareh res moramo biti, saj je nujno, da je videti strašno decentno, če hočemo, da je primerno za leto 2013. Kako na naslovnici, s katere nate z vseh strani kričijo naslovi in te Daria gleda z lisičjimi očmi, sploh lahko opaziš črtico na nosu?

Prav v tem je vsa privlačnost: nismo čisto prepričani, ali je res tam ali morda le svetloba v kiosku pada tako, da se tam nekaj blešči. Le malo po tem je še ena übermanekenka, ki nam lahko proda vse, tudi japonke, Gisele Bündchen, na Instagramu objavila 'intimen družinski trenutek' z osemmesečno hčerko. Kaj je tista zlata pika na ušesu mini Gisele? Uhan?! Ženske po vsem svetu pa v luft.

Kot osemletni otrok, postrižen na ježka, sem si želela le uhanov. Z bingljajočimi spominčicami naj bi bilo vsem jasno, da nisem fant. Moja mama ni hotela imeti nič s to babjo iniciacijo, zato sem v majhno zlatarno na Vetrinjski ulici v Mariboru zavila s teto. Iz glave še vedno ne spravim zvenenja pištolice in krvavih kosmov vate. Preden je bilo poletja konec, so se luknje zarasle, a nisem odnehala, enkrat se je končalo celo z manjšim operativnim posegom na urgenci. Kljub silni želji nisem znala nikdar zares uživati v uhanih.

Bingljanje me spravlja ob pamet in, po resnici povedano, naj mi bo kombinacija navadnega 'sweatshirta' s kičastimi uhani še tako všeč, je kakršenkoli nakit na meni videti odveč. Razen morda tanke črtice ... Dvakrat sem si pri neki kozmetičarki prebodla desno obrv, obakrat je uhan mic po mic zlezel z mojega obraza. Potem sva jo z najboljšo prijateljico mahnili z vlakom po Evropi, v bistvu pa kar dvakrat izstopili v Amsterdamu ter vmes v Nici, kjer sva ob skledah špagetov fantazirali samo o tem, kako in kje se bova prebodli.

Matico iz uhanov, namočeno v kremo Solea, sva kot lepotno piko strateško postavljali na različne dele obraza. Oh, ja, spodnja ustnica, manj a-bi-me kot v jeziku, a bolj za zmeraj kot v obrvi. Našli sva lušten studio, se zlagali, da sva stari 18, in preden sem lahko pogoltnila slino, sem imela ustnico v primežu in skozi njo debelo iglo. Sem povedala, da ne prenesem igel?

Naslednje, česar se spomnim, je ogromna črnka v čipkastem perilu, ki sredi belega dne vpije name, češ da ji kvarim biznis, ko takole prebledela in z otečenimi žnablji visim na njenih stopnicah. Celo desetletje sva bila z uhanom bolj ali manj srečna. Nehala sem ga nositi zato, ker sem s tem simbolično zaključila še eno drugo življenjsko zgodbo, kot da bi s prsta potegnila zaročni prstan, poleg tega pa sem videla vse polno mlajših deklet z uhani okoli ust in je postalo očitno, da je moj piercing iz prejšnje generacije. Luknja pod ustnico se ne bo nikoli povsem zacelila, to je moja lepotna brazgotina.

Po vsem tem sem bila prepričana, da me kaj takšnega ne bo nikoli več zamikalo, nato je svoj nos v to zadevo morala vtakniti Daria. Pravzaprav se je zgodilo že prej, ko so na spletu začele krožiti fotografije uhljev in nosnih pretinov s črticami, tankimi rinkami, drobnimi verigami.

Ne govorim o tistih predimenzioniranih volovskih rinkah skozi nosnici, ki jih je na obraze manekenk nataknil Tisci za Givenchy, govorim o komaj opazni zlati verižici skozi pretin prifrknjenega nosu, sočnih rdečih ustnicah pod njim ter brezhibni mlečni polti vse okrog. J. Colby Smith je tisti, ki v newyorškem studiu prebada najbolj petične uhlje, a tudi kaj drugega.

K njemu se hodi, ker mu nekako uspe, da je videti elegantno in nežno, vredno milijon dolarjev, vsaj dveh naslovnic in kratkega, 7000-kilometrskega izleta. Toda to poletje nisem pristala v New Yorku, temveč v Berlinu, kjer skorajda ne vidiš čednega dekleta, ki ne bi celih okončin namočilo v tetovaže ali se mu obraz ne sveti kot draguljarna. Kako vesela sem bila, da moje telo ni okrašeno, moja koža pa ne tapeta za slabe motivacijske slogane. Kakšen luksuz, da sem lahko čisto gola in da lahko rečem: oprosti, Daria, za to sem že malo prestara.

Urša Jerkič

Najbolj brano

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri