Ne morem več vstajati zjutraj. Preprosto pretežko je zlesti izpod tople odeje in se že naslednjo sekundo boriti z mrzlo straniščno desko.
Skozi očesno režo že opazujem razdejanje okoli sebe. Kdo je bil ponoči tu, da je tak kaos? Sem morda ponočevala, pa se ne spomnim? Na tleh so mokre brisače, ki hočejo smrdeti po postanem, zmečkana moška srajca, umazane nogavice, narobe obrnjene kavbojke ...
Na robu umivalnika je zobna krema, iz katere visi posušena vsebina, v njem so lasje, okoli njega pa takšna poplava, kot bi tu vse ženske iz našega bloka na roke oprale jutranjo žehto. To so prvi znaki, da je mož že vstal. To so tudi trenutki, ko penim navznoter, ker zaenkrat še nimam energije, da bi odprla usta. Do kave se zdi še neskončno daleč.
Kuhinja – nov šok! Na pultu je vse, kar si človek lahko zamisli – včerajšnji kruh, ki ga nekdo ni pospravil in se je posušil, košček sira, ki je zgrešil hladilnik, olupki mandarin namesto osvežilca zraka, posoda z zasušenim golažem, ki je ni nihče namočil, barvice, ker je bilo treba pred spanjem še risati in šiliti, listki za priporočeno pošto, odprt kozarec kislih kumaric, olupek hruške, prazna embalaža alpskega mleka ...
Ne spominjam se, da bi mi vse to uspelo razmetati sami, vem pa, da bom morala vse sama pospraviti, a sem kar tiho. Čakam, da bo ura končno osem in bosta moja dva odšla od doma, jaz pa bom začela pospravljati, namesto da bi pisala članke. Evo, samo še blatne čevlje si natakneta (ker jih mami Katja ni očistila), nato pa v poskočnem koraku, od katerega pada posušeno blato, odkopitata skozi vrata. Bog, le kdo bi za to vstajal vsako jutro?!
Saj sem ti avto peljal k mehaniku
Ne vem, včasih sem mislila, da je to usoda žensk, da pač pospravljamo za moškimi, ampak vidim, da imajo nekatere moje vrstnice to popolnoma drugače urejeno kot jaz. Če jaz ponorim in rečem možu, da nikoli ne pomaga pri gospodinjskih opravilih, dobim nazaj zmigovanje z rameni in odgovor, da on pa pelje moj avto k mehaniku. Ali da sem nesramna, ker vem, da moški ne znajo lepo likati. D??? Ampak, veste, prestara sem za te fore. Tako se hecaš, ko si star 20 let in misliš, da boš lahko spremenil svet, kako ne bi svojega moškega. Zdaj uporabljam druge načine, da ne znorim, in z enim se še zlasti veliko, celo pogosto spogledujem.
Namreč, sanjarim o tem, kako bi bilo, če bi moj mož živel pri sosedovih. Ali pa nadstropje nižje. Morda celo v seksi moderni stolpnici v središču mesta. Skratka, drugje. Ne z mano in jaz ne z njim. Ko sem prvič pomislila na to, me je bilo sram in sem se oštevala, kaj mi je, tako slabo vest sem imela. No, zdaj je nimam več.
Medtem ko pospravljam, v mislih pripravljam nagovor, iščem prave besede, s katerimi bi preselila moža, seveda pod pogojem, da še naprej ostane moj. Če mislite, da sem čisto zmešana, naj vam povem, da v Ameriki kar tri milijone ljudi, ki so skupaj, živi ločeno. Razlogi so različni – nekateri s partnerjem ne morejo deliti televizorja in svoje najljubše oddaje Ples z zvezdami, nekateri slabo spijo, tretje moti partnerjev smisel za čistočo, vsem pa je skupno, da bi radi imeli svoj mir. In vsak ve, kaj potrebuje zase, da ima ta svoj mir.
Mislim, da bi k mojemu miru veliko pripomoglo, če bi bilo okoli mene pospravljeno oziroma stanovanje ne bi bilo ves čas tako, kot bi ga svinjali vesoljci s svojimi poskusi. Mimogrede, tudi Tim Burton in Helena Bonham Carter živita ločeno, čeprav se njuni hiši stikata, pa delujeta prav srečno. In Woody Allen, ki je v osemdesetih hodil z Mio Farrow, ni nikoli živel z njo, čeprav on morda res ni najboljši primer, saj danes živi z njuno korejsko posvojenko. Tudi otroka ima z njo, če smo natančni, ampak to lahko berete v drugih medijih, zavijam s poti.
Glavno je, da zdaj že sama intenzivno sanjarim o ločenih življenjih s svojim možem in sploh ni več tako pomembno, kako razmetano imamo. V svojih sanjah živim v snažnem belem stanovanju in mož stanuje v sosednjem stanovanju, povezana sva s hodnikom. Poslušam glasbo, ki mi je všeč. Imam čist hladilnik, v katerem nihče ne pusti izpraznjenega kozarca kislih kumaric, in ko zavijem sir v folijo, da se ne posuši, mi to uspe, ker se s sirom strinjava, da je tako najbolje zanj, in ker ga nihče drug ne zavija površno. Z možem hodiva na zmenke, zato sva za zmeraj neskončno zaljubljena. Kakšni dvojni stroški, lepo vas prosim, notranji mir je najpomembnejši. Ali pač?
Pazite, česa si želite
Pred kratkim sem imela priložnost preizkusiti vse, o čemer sem sanjarila. Tako zelo sem se veselila moževe službene poti, da sem kar težko prikrivala vznemirjenje. Za vsak večer sem imela nekaj v načrtu – ženski večer s prijateljicami, naredi sam pedikuro, likanje, branje 50 odtenkov sive tretjič, klepetanje po telefonu, gledanje najljubše nadaljevanke in kar je še teh reči.
Prvi dan sem z nogami v lavorčku eno uro čvekala s svojo sestro o novoletnih darilih, saj se ja že malo mudi. Pedikure se mi kljub čudovito zmehčani koži po tem pogovoru ni ljubilo narediti, se zgodi. Namesto likanja sem se odločila, da bom raje oprala vse, kar je v mojem vidnem polju, in potem vse skupaj zlikala. No, še danes imam dve ogromni vreči nezlikanega perila, ki jih skrivam sama pred sabo. Pogledala si nisem niti minute najljubše nadaljevanke, temveč sem prazno strmela v zaslon in preklapljala kanale. Tretji dan sem brez nadaljnjega vedela, kaj mi je. Pogrešala sem ga. Moža in ves kaos, ki pride zraven.
Njegova skodelica za čaj je vsa sijoča samevala in čutila sem, da je nesrečna, ker je nihče ne umaže in potem samo narahlo spere, kajti jaz sem jo zdrgnila. Brisače v kopalnici so poravnano ihtele, ker jih ni nihče prevrnil, ko je iskal pravo zase. Tepih se je kremžil, ker vsak pošten tepih kdaj potrebuje blato, ampak od mojih čevljev ga ni dobil. Še in še bi lahko naštevala, bistveno pa se je zgodilo v meni.
»Ne!« je naenkrat zavpil glas v moji glavi, nočem več hoditi na zmenke, se mečkati v avtu ali sredi noči lesti iz moževe postelje k sebi domov. Nočem, da si naredi toplo kopel in se sam potopi vanjo, ker me pač ni zraven, ker stanujem drugje. Hočem slišati njegovo dihanje, ko se zbudim sredi noči, in poiskati njegove tople noge pod odejo, ko so moje ledene. Pravzaprav hočem, da živiva skupaj, pa čeprav me vsak dan iztiri kakšna malenkost in se moram prilagajati rečem, za katere sploh ne vem, kako so se znašle v mojem življenju.
Zdajle sem se spomnila na čudovito knjigo Pride ženska k zdravniku in na odlomek, kjer mož svojo oslabelo ženo vzdigne s tal in jo z neskončno, angelsko nežnostjo umije. Knjiga je res posebna in govori o močni izkušnji, a tudi bližina, ki jo prinese življenje v dvoje, je močna izkušnja. In nihče me ne bo prepričal, da jo lahko krepimo vsak v svojem stanovanju.
Besedilo: Katja Golob
