SOS, to je D.I.S.C.O.

Disko je nazaj, če je sploh kdaj odšel. Morda za hip skozi zadnja vrata, za karkoli drugega je mnogo preveč kričeč. Je obdobje, h kateremu se vedno znova vračamo. Po navdih, refren, po izgovor za debelo plast svetlo modrih senčk na vekah.

SOS, to je D.I.S.C.O. - Foto: Fotografija Sophie Delaporte

Ne spomnim se, kdaj sem bila nazadnje povabljena na tematsko zabavo, morda je za to krivo pomanjkanje vintidž butikov, kjer bi si lahko za drobiž omislili poročno obleko, v kateri bi lahko bili bodisi Chuckyjeva nevesta za večer grozljivk bodisi Uma Thurman v Ubila bom Billa za Quentin Tarantino žur (super garderoba in še boljši soundtracki). Vsekakor si že dalj časa želim iti na oba. Vedno znova pa se zgodi Disco Party. Pravijo, da sta za to, da si na disku zvezda večera, zaslužna drža in – poliester. Toda lasulja z afro frizuro, hlače na zvonec in gromozanska sončna očala so samo najbolj očitna plat tega preveč sijajnega obdobja. Klovna, ki se je zataknil v času, izpustite iz omare za pusta. Prav tako se poskušajte upreti vsemu, kar bi lahko spominjalo na žensko različico Vi­llage People. Letos razmišljajte dlje, v smeri Michelle Pfeiffer iz filma Brazgotinec, ko se spusti z dvigalom v dnevno sobo, obrnjena s hrbtom proti Alu Pacinu, ki ne more prikriti svojega bedastega mislim-da-sem-zaljubljen pogleda. Temu se reče prihod.

Umazani ples

Poliester lahko zelo bode v oči, če se v ušesih ne vrtijo pravi komadi, in disko je bil tovarna hitov, ki so ga na koncu hkrati pokončali in naredili za večnega. Bee Gees, Diana Ross, Donna Summer, The Vi­llage People, Gloria Gaynor, The Jacksons, Chic so le nekatera izmed imen, ki so ustvarila zvočno kuliso zabavam extraordinaire. Prva disko skladba naj bi se v etru znašla leta 1973, miks filadelfijske in newyorške soul & funk scene, začinjene z latino salso, je bil ravno prav pisan za tamkajšnje prebivalce. Toda človek, ki je plesišče spremenil v kraj zločina, je bil legendarni italijanski producent Giorgio Moroder, ki je leta 1975 za Donno Summer ustvaril maratonsko uspešnico Love to Love You Baby, dolgo celih 17 minut. Če se je disko med oblaki drog česa zavedal, potem se je tega, da mora naš najljubši komad trajati in trajati, mi pa plesati in plesati. Tako so poleg triminutnih radijskih verzij pesmi nastajali njihovi neskončni remiksi, ki so didžeja postavili na prestol noči. Seveda pa je tudi parket potreboval svojo kraljico in kralja.

Moja mama je najraje zamigala na Kung Fu Fighting Carla Douglasa, zato je tudi mene naučila koreografije, ki je obsegala butanje z boki s partnerjem in mahanje rok v slogu malih kitajskih mojstrov. Zelo zabavno, a zelo ne za v javnost, preverite na YouTubu. Že pred Jacksonovim moonwalkingom je hoja postala ples. Kdo se kdaj po mestu ne sprehodi kot John Travolta na začetku filma Vročica sobotne noči, z Bee Gees in Stayin’ Alive v ozadju? Klasika, še posebej na res dober dan. Travolta je na utripajočih tleh pokazal, kaj je, poleg odpete moške srajce, čar diska: legendarni hustle z iztegnjenim kazalcem, ki riše dia­gonalo od JZ do SV. Ples, ki ga poznamo iz vzklika Do the Hustle Vana McCoya, se lahko pleše solo, v paru ali, najbolj disko, v vrstah. Tečaji so bili v najboljših klubih stalnica. To poskuša danes obuditi tudi pariški butik s konceptom Colette, ki vsak prvi ponedeljek v mesecu organizira večere v Le Paris Paris, kjer se pred vsesplošnim žurom mladih in lepih naučiš koreografije večera. Vročica sobotne noči je disko pripeljala do vrhunca, potem je lahko šlo samo še navzdol.

VIP

»Biseksualno je. Zelo biseksualno. In tako tudi izbiramo, kdo pride noter. Z drugimi besedami, hočemo, da so vsi zabavni in čedni, « opiše svojo politiko eden izmed ustanoviteljev famoznega Studia 54. Čeprav je bila to na prvi pogled vsi-se-mamo-radi era, saj se je med sabo mešalo črno, belo in latino, je bilo nočno življenje zelo ekskluzivno. Carmen D’Alessio, Va­lentinova PR-agentka z jet-set zvezami, je spodbudila Steva Rubella in Iana Schragerja, da spravijo Manhattan na kolena. Poleg Andyja Warhola so bili stalni gostje Mick Jagger z Bianco in pozneje Jerry Hall, Liza Minnelli, Debbie Harry, Mihail Barišnikov (kako zelo Seks v mestu), Elton John, Truman Capote, John Travolta, Jackie Onasis, Elizabeth Taylor, Barbra Strei­sand, Diane von Furstenberg … Iz množice nepomembnežev pred Studiem, Rubell naj bi jih klical ‘solata’, so lastnoročno zbirali, kdo med njimi bo lahko šel mimo žametne vrvi, ki so jo prvič napeljali prav tu, med posvečene. Bianca Jagger je na svojo zabavo prikorakala kot princesa na belem konju, Valentino naj bi nekoč odigral vlogo krotilca čisto pravih cirkuških živali, Armani si je zaželel baletno predstavo travestitov, seks na balkonih (prej je bilo tu gledališče) pa je bila tako ali tako stalnica. Nihče se ni nikamor in na nikogar oziral. Zgodbice, ki bi jih lahko povedali, če bi se seveda česarkoli spomnili.

Najljubši dizajner div tistega časa je bil Roy Halston z do tal segajočimi oblekami v starogrškem slogu in globokimi v izrezi (kot poklon njegovim brezčasnim kreacijam so v Grdi rački po njem poimenovali psa receptorke Amande), modni dodatek pa veliko veliko las in kokaina. Sylvester Stallone naj bi bil tisti, ki je leta 1980 na poslovilnem žuru s primernim naslovom Konec sodobne Gomore naročil zadnjo pijačo, Rubella in Schrager sta zaradi goljufije z dobičkom pristala v zaporu, in čeprav so Studio še enkrat oživili, ni bilo več isto, časi so se spremenili. Kot v filmu Paula Thomasa Andersona Vroče noči, ko porno čez noč neha biti umetnost in je le še industrija.

OD TAM DO VEČNOSTI

Disko kugla pa se vendarle vrti naprej. Po šovu Scissor Sisters se stvari umirjajo in iščejo subtilnejše diskoidne manifestacije, četudi se čevlji s platformo še ne name­ravajo posloviti. Po navdih so tako glasbeniki kot modni kreatorji odšli tja, kjer se začnejo sramežljiva spogledovanja s podložki za ramena iz osemdesetih. Seksi šik Ameriškega žigola, kjer boš ti moj Richard Gere, jaz pa tvoja Lauren Hutton. Sledite zvezdastemu YSL s Puccijevimi pričeskami, prelitimi čez eno ramo, izbrskajte vintidž minimalistične seksi obleke Halston in, zakaj pa ne, svetleči oprijeti kombinezon brez naramnic a la Abba. Z jesenskimi kolekcijami se bo vrnil tudi Halston, ki mu bo mesto med ameriškimi modnimi legendami poskušal povrniti Marco Zanini, ki je med drugim delal tudi za Versace. Skrajni čas, da klubom spet rečemo diskoteke in svojega žigola povabimo na ples – v vrsti, seveda.

Urša Jerkič

Fotografija Sophie Delaporte

ELLE julij 2008

Najbolj brano

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri