Umetnost nakupovanja: Kopalke

Prišel je tisti del leta, ko si je tudi naša modna urednica Petra Windschnurer morala priznati, da potrebuje nove kopalke.

Umetnost nakupovanja: Kopalke

Z leti sem se naučila, da je nakupovanje kopalk prava umetnost, ki se lahko hitro spremeni v dramo, če njihovo izbiro jemljem preveč zlahka. Da, tudi po vseh teh letih. Predvsem po vseh teh letih! Zakaj? Kaj pa vem, moje telo ni več isto kot pri osemnajstih, ko je preneslo prav vse – minikrpice, maksikrpe, trakce, trikotnike, trakove. Pri svojih skoraj sedemintridesetih za popoln dan na plaži potrebujem res dobre kopalke. Mogoče se letos po dvajsetih letih spet odločim za enodelno različico. Mogoče?

Veliko potrpljenja

Po kopalke se odpravim v trgovine, v katerih imajo prodajalke res veliko potrpljenja in ponudba obsega več kot deset modelov.

Prva je na spisku Nama. Najprej se zapodim k stojalom z lanskimi modeli. Po mojem so kopalke edino 'oblačilo', pri katerem me modne smernice resnično ne zanimajo. Pomembno je samo, da mi kopalke dobro pristojijo. Kmalu obupam in ugotovim, da se še vedno nisem naučila, da v ponudbi – 40 % ostanejo na voljo najbolj nemogoče številke in najbolj čudaški modeli, za katere bi bilo zraven dobro priložiti napotke, kako jih obleči, oziroma opozorilo, da vas vsi prišiti kamni lahko potegnejo na morsko dno.

Med mojo najpomembnejšo kopalkarsko nalogo sodi izbira modrčka. Sovražim tiste z všitimi silikoni, ki v trenutku, ko se skloniš, razkrijejo tvojo prevaro. Tudi podloženi niso na spisku, traja namreč cela večnost, da se posušijo. Trikotniki odpadejo, saj naredijo uslugo res samo petnajstletnicam. Klasični model s kostjo in naramnicami normalne širine pa ponavadi pride v paketu z najbolj dolgočasnimi in še huje, starikavimi vzorci. »Huston, we have a problem.«

Prodajalka še vedno z nasmeškom na obrazu z mano išče najboljše kopalke. Razložim ji, da želim takšne iz kompaktnega materiala, da se modrček zavezuje okoli vratu, da je predel pod prsmi ojačan z dodatnim materialom ali kostjo, barva pa naj bo seveda modra, črna ali koralno rdeča. Končno. »Te imamo v številki 36, 38, 40.« No, lepa reč, jaz sem pol 38, pol pa 40. Iz čiste preračunljivosti se odločim za večjo številko. Ni lepšega kot: »Gospa, te so mi prevelike, številko manjše, prosim.« Ne bo šlo, žal nisem narejena po standardu. Prosim jo, da narediva malo zamenjavo med konfekcijskimi številkami. Zagotovo obstaja še kdo, ki bo vesel, da so hlačke malce manjše in modrček večji. Zamenjava ni mogoča. Še zdaj mi ni jasno, zakaj sploh še ponujajo kopalke v kompletu. Pogruntavščina 'kombinacijo si naredi sam' je zame zmagovalna. Ne le, da rešuje težave vsem tistim, ki niso samo 36 ali 42, s takšno možnostjo lahko tudi veliko prihraniš. Pred leti sem sama izbrala črn modrček dražje blagovne znamke, medtem ko sem črne hlačke poiskala pri zares poceni blagovni znamki.

Isti manever sem izvedla še v Maksiju in Emporiumu. Res je, da se blagovne znamke lahko ponovijo v vseh treh trgovinah, vendar me vsakič znova preseneti dejstvo, da ne naročijo istih modelov. Lepo, kot bi se šli tihi dogovor. V slednjem se končno zapičim v Palmersov model, za katerega že od daleč vem, da bosta z mojo postavo popoln par. Ko potipam še material in pogledam izdelavo, me za trenutek prime, da bi kopalke kupila, brez da jih pomerim. Še dovolj hitro se zavem, da je tistih pet minut v garderobi odločilnih. Popolno. V sosednji garderobi slišim, kako dekle, katere težava sta večja zadnjica in trebuh, na vsak način želijo zapakirati v kopalke z dvignjenim pasom in močno spuščenimi hlačnicami. Ko vidim kopalke, vem, zakaj jih noče. Narejene so za mojo babico.

Res je, da kroji, prilagojeni različnim postavam, lahko rešijo marsikatero poletje, a jih ne smemo nositi za vsako ceno. Menim, da bi bilo tisto dekle videti veliko bolje celo v brazilkah kot v modelu, ki naj bi ji oblikoval postavo. Sama se zadovoljno odpravim k blagajni. Vem, da bodo kopalke zdržale vsaj tri sezone in če pomislim, da imam od lani še dvoje iste kakovosti, se od nakupovanja kopalk poslavljam za dve leti.

Oh, te številke, drugič

Precej manj težav kot lov na dobre kopalke mi povzročajo modni dodatki za na plažo, razen klobuka. Ta je spet razred zase. Na spisku želja je seveda Pradin črtast z velikimi krajci, kateremu najdem precej dobro zamenjavo v spletni trgovini Asos. Bojim se ga klikniti, ker žal ne vem, kakšen je njegov obseg, in če česa ne prenesem, je to, da mi je klobuk premajhen ali prevelik in ga potem ob najmanjšem vetru panično pritiskam h glavi. Ti presneta 'one size'.

Zato pa nekaj všečnih, ki so mi skoraj prav, odkrijem v Sariku. Pozneje me z velikostnimi številkami klobukov (nad njimi sem že skoraj obupala, vraga, kot da imamo vsi enako veliko glavo) razveselijo pri Bijoux Erika in v trgovini s klobuki v hali A v BTC-ju. Sklep? Še vedno čakam na tekstilnega z največjimi krajci. Kaj pa vem, mogoče pa 'Parada' senčnik odkrijem na čisto preveč natrpani stojnici na glavni ulici, preden zavijem na mesto plažo. Seveda, kaj pa drugega.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri