Urša Jerkič: ''Cunj se danes ne skriva v škatli, temveč se jih brez kompliciranja proda"

Preden se v omari začnejo zbirati znanilci nove sezone, je treba opraviti s tistimi, ki jih ne bi razstavili na Ikejino ukrivljeno belo stojalo za obešalnike.

Urša Jerkič: ''Cunj se danes ne skriva v škatli, temveč se jih brez kompliciranja proda" - Foto: komposter.si

Nekaterih se moramo kot upehanih ljubimcev znebiti enkrat za vselej, ker njihov čas ne bo nikdar več prišel, ker se ljubezni ne da pogreti na še tako majhnem ognju, saj se zažge, poleg tega so, zdaj si lahko priznamo, ves čas nekam namrgodeno viseli na našem telesu, res da so lahko čudoviti kiks, a še zmeraj brca v temo, v vzorec, v kroj.

V nemškem glavnem mestu imajo hecno navado: na ulico postavijo vsakršno šaro in nanjo prilepijo listek s pripisom zu verschenken. Tako smeti postanejo darila, metropola vas. To naj bi bila ena od tistih reči, ki jo dela prijaznejšo. Brezzvezne knjige, ponošene čevlje, največkrat pa zdelan kosovni material namesto da bi jih zanesli na odpad, šenkajo oziroma podarjajo, saj nekdo izmed mimoidočih v tem milijonskem mestu zagotovo potrebuje črvivo omarico majavih poličk (ne gre le za socialno šibkejše, med drugim ti dober najdenček prinese ulični ugled med za dekor občutljivejšimi prijatelji).

Odvisno od razpoloženja, a tudi od tega, koliko deževnih dni pred blokom leži star razbit televizor, vidiš v takšnih gestah več ali manj romantike. Podarjanje je morda najvišja oblika ekonomije, toda vse pač ni za podariti, izvzemši srce in kramo. Kaj – tukaj mislim predvsem na desetletje nenošeno svileno oblekico Miu Miu – se da tudi prodati.

Čeprav zadnjih 20 let iz nas delajo zapravljivke, ki hočemo imeti svoj denar vselej pred očmi, kar pomeni bingljajočega v omari (v stanovanju, ki naj bi ga plačeval kdo?), lahko akumulirana oblačila, nekakšno svojo oblačilno zbirko, ovrednotimo in znova damo na trg. Prodajanje družinske srebrnine, kot bi kdo lahko pripomnil, je za bogatinke, ki so bankrotirale, jih je zapustil mož ali so padle z jahte.

A če so analitiki trga tako presunjeni glede tega, kako se je spremenil način kupovanja mode – brez pomerjanja, prek spleta, z enotedenskim čakanjem na paket –, ne smemo pozabiti, da gre prav tako v nasprotno smer. Posameznice svojo srebrnino ali pač kašmirjev pulover tudi prodajamo prek čisto drugih kanalov in z drugačnimi vzgibi od tistih, zaradi katerih dama iz filma pusti diamantni zaročni prstan v zastavljalnici.

V modnem oblikovanju se najbrž ne more zgoditi nič resnično novega, razen postmodernega kombiniranja in plastenja obdobij, zato pa se toliko več dogaja na poti, ki jo moda naredi do nas in naprej do naslednice, od instagrama do ekspresne špedicije. Nekaj podobnega je dejal tudi Hubert de Givenchy, ko ga je španska Elle ob sploh prvi retrospektivi njegovega dela, razstava je bila v madridskem muzeju Thyssen-Bornemisza, pobarala, ali ga kaj, sploh kaj na modi še fascinira.

88-letni poslednji mojster visoke mode, ki ga je v krvoločnih devetdesetih letih prejšnjega stoletja koncern LVMH izgnal iz njegove lastne znamke, da sta ga nato drug za drugim lahko nadomestila takratna britanska zlata dečka John Galliano in Alexander McQueen, je priznal, da ga prêt-à-porter dolgočasi, se mu zdi zastarel, medtem ko ga navdušujejo hitrost, okretnost Zare ter škatle z oblačili, ki letijo milje in milje iz butikov na dom.

Garderoba njegove muze Audrey Hepburn, ki ga je še kot suhljato revše povabila na kosilo, tik preden jo je Sabrina, oblečena v Givenchy, izstrelila med zvezde, je bila v velikem slogu prodana na dražbi. Danes kratkolaso dekle gostih obrvi in prifrknjenega obraza svoje francoske obleke, švedske usnjene jakne in italijanske čevlje, za katere ji ni več mar, na belem ozadju fotografira s pametnim telefonom oziroma z aplikacijo VSCO Cam.

Nato ima več možnosti: fotografije lahko naloži na stari preverjeni eBay; če ima dovolj sledilcev na družabnih omrežjih, si v petih minutah postavi svojo prodajno stran na Tictail; morda se odloči za francoski spletni butik z modo iz druge roke Vestiaire Collective, kjer so cene višje in fotografije slabše; ali za aplikacijo Depop, ki se trži kot eBay sreča Instagram, del katere je tudi megablogerka Chiara Ferragni.

Vse se odvije zelo na hitro, za začetnico je postopek podobno razburljiv kot nakupovanje, le da te na koncu ne grize slaba vest, pakiranje škatel je terapevtsko, pisanje formularjev na pošti zamudno (za kar Audrey zagotovo ne bi imela potrpljenja), a vendarle se ti zdi, da počneš stvari tako, kot se delajo, lepe reči lepo krožijo in jesenski gležnjarji – Givenchy? – so malo bliže.

Najbolj brano

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri