Urša Jerkič: "O besedi na F ..."

Angažiranost je nekam, hm, modna.

Urša Jerkič: "O besedi na F ..." - Foto: Fixinchevys

Ko se je Karl Lagerfeld za Chanelovo pomlad-poletje lotil še ene 'lahkotne' ženske teme, se je le peščici povabljenk v Grand Palaisu zazdelo, da je njihov tvidasti kostim ravnokar postal nekam tesen. Večina je navdušeno pozirala s transparenti, popisanimi s slogani, kot so »Ženske imajo prednost«, »Feminizem, ne mazohizem«, »Tudi fantje bi morali biti noseči«.

Modni kritiki so mu za nedeljsko angažiranost pogledali skozi prste; to je pač hiša vseh modnih hiš, če se dregne vanjo, se lahko zamaje ves sistem ali, malo manj naravnost, ker so bila oblačila res čudovita in ne nazadnje je bil učinek, to je, biti v hipu na vseh zaslonih, dosežen, poleg tega je bilo protestiranje manekenk proti čemerkoli že videti zabavno.

Karlu ne gre zameriti, da se je iz slonokoščenega stolpa sploh drznil lotiti besede na f, ampak da je njegova kreativna ekipa porabila tako malo časa za brif, kaj sploh hoče povedati. Mojster replik bi zagotovo lahko izdavil kaj bolj pomembnega ali za industrijo nelagodnega. Naj je Lagerfeld še tako samozavestno trdil, da se je te ideje moral lotiti na svoj način, torej spogledljivo, ne tovornjakarsko, rdeče škatlaste torbice z napisom »Feministka, a feminilna« na ulici ni bilo videti, kako binglja z ramen visokih modnih krogov.

Pred skoraj stoletjem gospodična Coco, sicer tudi sama nadvse zgovorna in odrezava – kdo ve, kaj vse ji je izletelo iz ust za časa druge svetovne vojne –, ni rabila parol. Kot velika ljubiteljica moških morda sploh ni imela ambicije ustvarjati kolekcije njim v brk, bila je praktična, hkrati osupljivo elegantna ter v primerjavi z baročnimi mlečnimi blondinkami tiste dobe nesrečno deška; osvoboditev žensk je bila zgolj srečna posledica.

Da bi vedela, da ženska po prvi svetovni vojni, ko je večina opravljala dela svojih mož, ne more več imeti videza nedolžnega konfeta, ji ni bilo treba prebirati socioloških klasikov, bilo je v zraku. Njeni predlogi so bili tako preprosti, kot bi prišli iz prihodnosti, in hkrati tako pravšnji za dani zgodovinski trenutek. Prepričana, kako stezniki, podložke, čipke in preostali lišp omejujejo telo, jih je enkrat za vselej zalučala iz damske garderobe.

Da bi sama laže zlezla na konja, na trolejbus, v avto, me pa posledično na katerokoli pozicijo v družbi, nam je med drugim dala ključni kos enakosti med spoloma: hlače.

S hlačnicami nato še do srede šestdesetih let prejšnjega stoletja nismo smele opletati ne v šolah ne v finih restavracijah, kjer so imeli za prvo pomoč pod pultom pripravljena krila iz papirja, da se kateremu od gostov nasprotnega spola ne bi zataknilo v grlu. Tudi svoj zaščitni znak, tvidasti kostim, je kot dirkalnik testirala za vsakršne opravke sodobnice; naj je skakljala naokoli, kolikor jo je bila volja, ji je dvojec iz tvida moral slediti.

Ko je svetu hotela dati vedeti, da feminizem še kako gre skupaj s tipičnim ženskim objektom, torbico, tega ni z velikimi črkami zapisala nanjo, kje pa, raje jo je dala na verigo ter s tem osvobodila ženske roke, ki so bile prej ves čas zaposlene s pestovanjem male usnjene.

Vsega tega ni počela le za nekaj izoliranih petičnih dam; ker so bili dragi kamni v povojnih časih vulgarni in zastareli, jih je zamenjala z bižuterijo, zaradi pomanjkanja razkošnih materialov je izbrala džersi, še eni rešiteljici, mali črni obleki, se je zaradi preproste oblike in dostopnosti reklo tudi Chanelov Ford, poleg tega se je mademoiselle prav rada dobivala s ponarejevalci, ki so njene dizajne kopirali za množice.

Mačistični Italijani, še eni, ki se jih ne da utišati, so lahko prav po Karlovo pokroviteljski. Defile Dolce & Gabbane, kjer trop bolj ali manj enako oblečenih brezhibnic (navadno v zelo vročih hlačkah) zakoraka na pisto, je res videti filmsko: prototip Italijank, ki so ob špagetih spravile gor generacije in so po pravilu lahko mama, kurba ali gospodinja.

Ko so se pred nekaj tedni kot poklon materam sprehodile skupaj z otročaji, manekenka Bianca Balti celo z nosečniškim trebuhom, se je vse skupaj kljub aktovkam v rokah nekaterih zdelo, kot da nas – brez hlač (na reviji ni bilo niti enega para) – pošiljajo nazaj na naše mesto. Ta Dolce vita nam prav nič ne diši! Prav tako v Milanu je Prada na subtilnejši način nemara hotela reči podobno.

Njene torbe so namreč ustvarjale vtis, kot da ena v sebi nosi, tako rekoč rojeva drugo. Miuccia bi kot Gabrielle zamahnila z roko, če bi jo povprašali, kaj to pove o položaju žensk v današnji družbi, češ kaj vendar, saj je samo čedno usnje z zadrgo. A obe vesta, da je feminizem, če se ga lotiš prav – s krojem, silhueto, z izbiro materiala –, tudi, čeprav ne samo, nadvse učinkovit modni dodatek.

Preberite še: "Nedosegljiva sem! Pa kaj potem!?" in "Mislite, da jo je kdo podprl, pa čeprav smo jo leta in leta videvali z modricami na obrazu?"

Priporočamo tudi članek: 16 znakov, ki kažejo na to, da tvoje seksualno življenje močno šepa

Najbolj brano

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri