O lepoti se ne da nič kaj prida razpravljati, čeprav jemlje dih, o njej obstaja splošni konsenz, tako rekoč prave mere in odtenki. Potem je tu grdota. Ta ni nikdar ena sama, temveč jih je mnogo, ena bolj veličastna od druge, o njih, o ja, o njih pa lahko rečemo marsikakšno, saj nas privlačijo ter nam po začetnem zgražanju, skoraj refleksnem zatisku oči – fuj! – pogled spet in spet uide k njim.
Še prav posebej v odnosu z vsem, kar ima koordinate na varni strani čednega, vselej gre namreč za kombinacijo, kontrapunkt. Lepa dekleta ljubijo grdobe.
V modnem žargonu ni to nikjer bolj očitno kot pri obutvi, v katere neprivlačna grla zadnje čase kot za kazen zdrsnejo naše delikatne nožice.
Toliko ljubkih, lepo vzgojenih, elegantnih, brez ovinkarjenja zapeljivih bi lahko izbrale, a se jih prav trmasto otepamo. Pepelka je bila v toaleti in petkah za na oskarje zgolj lepa pridna belka, živi dolgčas, hočemo nekaj več in za kaj takšnega pride zlo, nesreča, vulgarnost ali kakorkoli že ji pravimo nadvse prav. Če ne zlepa, pa – zgrda. Življenje mora biti razburljivejše od Air Maca, Eamsovih stolov in torbic Trio s podpisom Céline.
V svetu do sijaja spoliranih podob si zaželiš trohnečega se tihožitja. Z lepim se je vse preveč preprosto rokovati, ne potrebuješ posebnih veščin, pogoltne te. Medtem druženje in mešanje z neprivlačnim zahteva nekaj predpriprav, piflarske intelektualnosti, sposobnosti smejanja samim sebi, ironije, samozavesti glede lastne prefinjenosti, poleg, seveda, če ostanemo pri čevljih, brezhibno negovanih stopal in izklesanih gležnjev, sicer smo lahko kaj kmalu razumljene čisto narobe, kot da smo se polenile, obupale, vrgle manolke v koruzo.
Nelepo namreč ni za vse, štrli kot šop sivih las in prav v tem je njega čar. Slab okus je treba znati dozirati na način Marni ali postaviti po robu brezhibni treznosti The Row. Zategnjenosti je treba dodati špric ali ščepec nečesa nepričakovanega. Diana Vreeland, sijajna grdobina med modnimi urednicami, je v vulgarnosti videla potencial, po njeno so jo Američanke premogle v ravno pravih mililitrih: »Ne bojte se, da bi vas imeli za vulgarne, temveč za dolgočasne. Slab okus je kot ščepec popra. Vsi ga rabimo za ščepec – v njem je toplina, zdravje, fizičen je. Menim, da ga malo več ne bi nikomur škodilo.«
Vsekakor si vsaki ponesrečeni čevlji še ne prislužijo laskavega naziva grdki, kot ljubkovalno pravimo tistim, ki so grdi na tako domišljen način, da jih moraš dati gor in z njimi užaliti vso svojo garderobo. Kot noge, ki jih nosijo, naj bi bil grdek obrtniški presežek, materiali izbrani, za njegovo obliko si je bilo treba vzeti čas, mora biti dekonstrukcija tradicije.
Rima ali njegove grde sestre pač ne zgradiš v enem dnevu. Skupno naj bi jim bilo tudi to, da so (vsaj videti) praktični, udobni, trpežni in kar je še drugih odlik, na katere se v svetu modnih dodatkov sicer požvižgajo, saj vendar niso v službi babic, a vendarle so bile tudi to sezono na pisti zabeležene različice sandal Teva, ki bodo očitno birkenstokice tega poletja.
Mimogrede, ko so bile zadnje res vsepovsod – ubogi Instagram! –, celo na sestankih, celo v Parizu!, so na spletni strani Into The Gloss zapisali, da se nam v njih stopala od silnega udobja raztegnejo ali, malo manj v nogavičkah, razlezejo za kakšne pol številke, kar bi nam moralo dati občutek, da smo končno osvobodile ta zakrčeni, trpeči del sebe (o katerem delu telesa se že pogovarjamo?!), a je zvenelo, kot da so nam razkrili, da smo se v stopala zredile in jih bo zdaj umetnost stlačiti v seksi jesenske gležnjarje. Grdo od njih.
Kot poročajo na Business Of Fashion, so se birkice vmes pametno pozicionirale kot del klasičnega repertoarja obutve, nič več grdki, le še nevtralen kos. Kot uggice pred njimi ali kar se trudijo doseči s crocsi (ne kremžite se, to le pomeni, da ne veste, kako kul je dvajsetletnica v beli halji, skini kavbojkah in belih crocsih na črne nogavice).
Grdki niso vselej očitni, takšne jih lahko dela nekaj majhnega, konica čevlja, oblika pete. Pri Céline so izhajali iz balerinke, ki so jo nataknili na čokato, srednje visoko peto, masleno mehko usnje se na peti naguba in tudi sicer je čevelj videti nekam ponesrečen tako kot vsi moram-jih-imeti primerki. O njih lahko tuhtaš mesece. V filmu Klub golih pesti Edward Norton, potem ko raztrešči angelski obrazek Jareda Leta, mirno pojasni: »Hotel sem uničiti nekaj lepega.« Včasih je brezhibno krojenim snobovskim hlačam treba pripeti zaušnico v obliki čudaškega para tam spodaj.
