Urša Jerkič je zapečkarica sveta

Nedavno sem bila bolj ali manj na silo ločena od svoje garderobe. Ves postopek sem takrat sicer opravila strašljivo trezno, birokratsko, kot morilca v Capotejevem romanu Hladnokrvno; brez sočutja sem večino oblačil pustila izviseti na obešalnikih, medtem ko sem tistih nekaj izbrancev ekonomično zložila v kovček.

Tam, kamor grem, jih ne bom potrebovala, sem racionalizirala ločitev. Ne nazadnje tudi nisem mogla z gotovostjo trditi, da niso bili ravno moji gležnjarji Acne tisti, ki me držijo nazaj. Hotela sem se jih znebiti, da bi bila lahko svobodna, brez prtljage. Za nedoločen čas sem se selila tisoč kilometrov stran, pakirala pa tako praktično, kot bi šla na samotni otok, kar, po resnici povedano, vsaka metropola tudi je, dokler ne dobiš prvega prijatelja, s katerim se lahko pomenkuješ ob kavi. Če me kdaj vendarle izženejo nekam sredi ničesar, zdaj vem, da potrebujem herojsko ogrinjalo, naj bo še tako trapasto in za preživetje nepotrebno. Moje super moči se aktivirajo šele, ko si nadenem svoje reči.

Včasih je hrepenenje po tesnejšem odnosu z oblačili – a tudi s kosilom, kavo, vsakdanom – le nov način, kako nas potrošniški stroj poskuša vedno znova navdušiti, da v njem vendarle sodelujemo. Blagovne znamke gredo zelo daleč, da bi nam izdelke približale in priljubile, kažejo nam poslovne vrednote ter prostočasne radosti njihovih oblikovalcev, nagovarjajo nas kot soustvarjalce navdihujoče zgodbe in nas s fotografijami detajlov spustijo zraven do zaključkov na ovratniku, gube na rokavu. Ni naključij, vse je do potankosti premišljeno in preostali larifari nekakšnega newagerskega konzumerizma.

Predpostavlja se, da se danes, ko je prav po galerijsko skrbno kurirano zakulisje odprto za vse člane družabnih omrežij, za nakup ne odločamo več iz brezglave strasti, ampak iz spoštovanja do oblikovanja, surovin, izdelave, nošnje. Kot da imamo danes ves ljubi čas in privilegij, da skrbno gradimo svojo celostno podobo. Vendar pa je le redkokdo, sploh kdo, zmožen čustvenega odziva na, denimo, belo srajčno bluzo COS. Ste se ob njej kdaj raznežili, vam je srce začelo razgrajati, ali ste bili zgolj skandinavsko razsodni, češ, prišla mi bo prav?

Kakšna počiva v moji stari omari, samo z eno mi je uspelo navezati stik šele potem, ko sem jo kot nora znanstvenica mazala z vsemi žavbami, da bi se znebila madeža neznanega porekla. Ko si ne šivaš lastnih oblek, se s T-majico povežeš takrat, ko jo likaš, s hlačami, ko jih neseš do šivilje, naj hlačnice skrajša za dodatnih nekaj milimetrov, s svileno bluzo, medtem ko jo prav počasi spuščaš v lavor, trepetajoč za njeno usodo, ali ko nemarno ravnanje s svojim ljubim plaščem razkriješ pred možakarjem v čistilnici.

No, ali ko se znajdeš nekje na tujem praktično gola, ker si bila, kako lahkomiselno, prepričana, da tebe pa kos blaga že ne definira. Dragim prijateljem sem pisala mejle začudenja ob silovitem pogrešanju, ne njih, temveč stvari za obleči. Bi sploh lahko zvenela bolj plehko? Nisem pretiravala, ko sem jim razgrinjala, kako je ta bolečina fizična. Koža je pogrešala stik z znanim, če sem si v mislih za hip dovolila preleteti obešence v omari daleč daleč stran, me je zvilo v trebuhu.

Marsikateri večer sem na glas naštevala svoje najljubše kombinacije, brez katerih sem ostala (in sanjarila o torbici Mansur Gavriel, ki mi jo je po mesecih lovljenja – čakalna lista zanjo se vleče kot za Hermèsovo Birkin – le uspelo zgrabiti, zmaga!, ne pa še nositi, zguba!). Milo se mi je storilo, ko sem si predstavljala, kako bom nekoč znova združena s trenčkoti. Medtem bi si v imenu duševnega miru nemara lahko privoščila novi kos, ki bi me obnorel do mere, da bi pozabila na svoje bivše, a to ni tako preprosto, kot zveni; za garderobo, ki ti dobro dene, potrebuješ leta, ne more nastati v enem blitzkrieg šopingu.

Šlo je za napad osamljenosti, bi zvenela diagnoza. Ko se ti tako toži po stari jakni Dries van Noten, se ti brž ko ne še bolj po priložnostih, ob katerih si si jo ogrnila čez rame. Kar sem ves čas pogrešala, medtem ko sem zavzdihnila ob supergah Vans, ki so me spomnile na moje, je neka različica domotožja, o katerem sem bila prepričana, da se me – kako se že pretenciozno reče – prebivalke sveta ne more dotakniti.