Plišasti orgazmi in celibat po francosko.
Pandam se ne ljubi. Kako je mogoče, da se tako ljubkim medvedom, ki so videti, kot da si z oči že tisočletja niso očistili maskare, ker vse noči počnejo bog si ga vedi kaj, ne da dati tac narazen? Da jih po svetu rabuta bambus le še dva tisoč in je potemtakem seks, dober ali slab, nujen za ohranjanje vrste, najbrž ni najboljši afrodiziak.
V ujetništvu je približno šestina populacije, kar pomeni, da za zmenkarije ni prav veliko kandidatov. V washingtonskem živalskem vrtu so sparčkali samca po imenu Tian Tian in samico Mei Šiang. Čeprav sta skupaj že 13 let, sta na svet spravila le dva mladiča, oba z umetno oploditvijo (eden ni preživel).
Onadva tega pač ne počneta tako, kot to počnejo na Discoveryju, ampak prej kot na domačih video smešnicah. Samice načeloma zagrabi enkrat na leto, takrat hoče Mei Šiang samo v eni pozi, tako imenovani palačinki, na trebuhu z vsemi štirimi od sebe – tej pozi bi lahko rekli tudi mrtvo pijana, ampak pande so presladki za kaj takšnega. Tian Tian pa, namesto da bi jo povaljal, jo kot pravi dedec zgrabil za boke in povlekel k sebi v naročje, stopi na njen hrbet ter, kot so zapisali v reviji New Yorker, stoji tam kot moški, ki je odprl veliko Ikejino škatlo in nima pojma, kaj bi zdaj.
Znanstveniki in skrbniki pravijo, da ne gre za to, da pande ne bi bili razpoloženi, ampak da, samotarji, kakršni so, preprosto ne znajo; ker se radi in hitro učijo, kam gre kaj, jim ponekod vrtijo posnetke ljubljenja njihovih kolegov, izobraževalne panda porniče, vendar Tianu Tianu še vedno ni uspelo zviti svoje palačinke. Mimogrede, na zahodni ameriški obali se Bai Jun in Gao Gao medtem vsako pomlad pridno in z guštom razmnožujeta.
Sophie Fontanel, urednica pri francoski Elle, je imela pri 27 letih dovolj klavrnega seksa in ga je preprosto črtala iz življenja. Nič več škatel Ikea! Za nadaljnjih 12 let. Pred kratkim je v angleškem prevodu izšel njen zelo osebni priročnik, prodajna uspešnica The Art Of Sleeping Alone, kar ni tuje ne Mei Šiang ne, kot je izvedela Fontanelova, številnim ženskam in moškim.
Da, celo Francozom, ki smo jih potihoma imeli na sumu, da se jim vse pomalicane bagete nikjer ne poznajo zato, ker se od ranih let ves čas in z vsemi dajejo dol. Večina rojakov je bila nad njenim celibatom vseeno zgroženih, kot bi s tem zanikala neki posebni francoski privilegij. Kaj pa če je ležala tam kot palačinka?! »Glede tega smo Francozi veliki lažnivci, Nemci se najbrž ljubijo več kot mi.« A vendar Fontanelini prijatelji prav tako niso mogli dojeti, zakaj bi se privlačna ženska v najboljših letih pri zdravi pameti odločila za nekaj tako, no, radikalnega.
Seksati vendar moramo, če hočemo biti srečni, ljubljeni, zdravi, ne nazadnje tudi uspešni; če nočemo ostati sami. Kdo to pravi? Izkušnja je bila za Fontanelovo osvobajajoča, misli so se umirile, koža je žarela, namesto hladnih tušev so bile na sporedu dolge kopeli, nato ji je pot prekrižal poročeni moški in, vavavum, izgubila je nedolžnost, Francozi pa so dobili srečen konec. V 12 letih solo spanja ni zamudila ur in ur fantastičnega seksa ali možnosti za potomce, morda pa vendarle bližino, to, da z nekom spiš.
V filmu Ti in jaz in vsi, ki jih poznamo se sodelavca pogovarjata o sladkih začetkih, ko niti ure ne moreš biti stran od svoje ljubezni. Prvi, čeprav ni Francoz, takoj pomisli na fuk-atone, drugi ga razoroži: »Samo spala sva. Rada sva spala, ko je bil čas za spanje, ne seksala. Seveda sva seksala, ampak najraje sva spala kot dojenčka ves ljubi dan.«
Nekega dne so washingtonska nekonzumirana ljubimca poskušali ukaniti. Namestili so poseben valj, čez katerega naj bi se Mei Šiang zvrnila in zadnjico nastavila visoko v zrak. Tian Tian jo je nemudoma dvignil, položil na tla kot palačinko in stopil nanjo. Če to ni bolje kot seks ...
Urša Jerkič
