Moška obleka na ženski. V oblaku cigaretnega dima se mi pred očmi prikaže podoba Marlene Dietrich v črnem suknjiču, s kravato, zavezano okoli bele srajce, blond lasje ji valovijo izpod polcilindra, med prsti pa kot podaljšek prižgane cigarete drži podolgovat ustnik. Prisežem, da lahko zavoham njen parfum, ki se sladkobno meša z vonjem cigaretnega dima. Ko pogledam bližje, na ustniku opazim odtis rdeče šminke in ko prisluhnem, slišim njeno seksi hripavo izvedbo pesmi Lili Marleen.
NINA KRAJČINOVIĆ
Po mojem mnenju je za tako seksi in ženstven rezultat potrebna prava ženska. Ženska, ki se ne boji svoje seksualnosti, ne skriva svojega moškega antipola, ženska, ki sicer nosi hlače na rob, pa ti je vendar v trenutku jasno, da pod njimi skriva čudovite noge. Ženska, ki lahko, kot Marleene, z vso samozavestjo reče: »Dragec, niso noge tiste, ki so tako čudovite, vem le, kaj narediti z njimi.«
In potem imamo na drugi strani žensko, kot sem jaz. Nog ponavadi ne kažem, edino morda v debelih črnih žabah, oblek ne nosim, razen tistih, ki jih kupim na tajskih tržnicah. Skratka, sem ženska, večinoma obuta v udobne superge ali flip flope in s frizuro, ki me zlahka spravi v predal, na katerem piše: »Spolna usmerjenost – nedoločena, najbolje, da jo kar vprašam.«
Zato, Huston, imamo težave. Kljub temu, da svoje ženskosti, razen z rdečimi nohti, ne ponujam na pladnju, me misel, da se moram za to nalogo obleči v moško obleko, po resnici povedano, odbija. Prav zato, ker se bojim te svoje moške strani. Zakaj se je bojim? Ne vem, o tem bi se morala najverjetneje dobiti na kavi s kakšnim terapevtom, vem pa, da nimam pojma, kako se obnašati v moški obleki, glede na to, da sem že tako ali tako bolj uniseks. Doslej sem mirno plula po varni sredini. Ko želim, flirtam, ko se mi ne da, sem moškim v trenutku najboljša prijateljica. Aha! Pa sem se zanalizirala kar sama. Moški! Ah, moški . . ne moreš z njimi, ne moreš brez njih. In očitno se mi zdi, da bodo, takoj ko bom dala gor kravato, pomislili, da igram za njihovo moštvo in v meni ne bodo več videli ženske. To bo.
Pa okej, glede na to, da je moja pot zadnje čase posuta s samimi preizkušnjami, novimi izzivi, soočanji in drugimi Oprah nasveti, grem. Naravnost v cimrovo omaro. Z nejevoljnim pogledom v očeh. Bela srajca – odkljukano. Kravata – odkljukano. Črne hlače na rob – odkljukano. Vse drugo, kot rečeno, že visi v moji omari. Suknjič iz prejšnje avanture ter črni klobuk s ska vzorci, ki mi vsakič, ko si ga poveznem na glavo, zapoje tisto od Madnessov: »Pa pa ra pa pa paaa, a message to you, Rudy . . «
Ko se končno oblečem, razmišljam, kako naj popestrim to tako zelo moško podobo, ki jo vidim pred seboj v ogledalu.
»Na pomoč, na pomoč, želim biti ženska, na pomoč! «
Še nikoli si nisem tako zelo želela zbuditi ženstvenosti v sebi, prebujam jo, kričim nanjo, si pomagam z make-upom in rdečimi nohti. Pa vendarle vsakič, ko uzrem to črno kravato, skoraj znorim. Kakšna Marlene Dietrich, lepo te prosim! Videti sem kot neuspeli poskus biti podoben Marlene Dietrich – o sranje, videti sem kot Rosie O'Donell! ! ! Edina podobnost z Marlene v tem trenutku je, da se počutim kot njena zelo znana izjava: »V srcu sem gospod.« V srcu, telesu, na glavi, povsod, naj me nekdo reši!
Zapestnico si bom dala gor, pisano zapestnico – nujno! Ne morem si pomagati in kljub temu, da imam na zalogi črne nindža čevlje, ki bi šle super k celotnemu 'looku', se odločim za visoke rdeče Nikice, čez rame čez prsi pa si obesim rdečo tajsko torbo.
»Moški videz, bite me! «
Pridem v The Box, italijanski lokal z evropskimi gosti. Tam se počutim domače. Steffania, ki dela za točilnim pultom, se mi nasmehne: »Bella donna, very nice.« Zavijem z očmi: »Mah.« Usedem se, kot ponavadi, za točilni pult, predse dobim pivo in se smilim sama sebi.
Eno uro pozneje . .
Za točilnim pultom naju s prijateljico obkrožajo trije tipi, in eden od njih, se, prisežem, predstavlja kot Whisper. Šepet. O moj bog. On tudi prvi začne pogovor o moji obleki – zmoti ga pisana zapestnica, skritizira me, da ne pristoji zraven. Druga dva na moji levi pa občudujeta ska klobuk in najkice. Obleka? »Videti si kot iz kakšnega pop videa, « mi reče manjši. Angležinja, ki sedi nedaleč stran, pa, da sem videti zelo kul. Oh, hvala.
Moram pa priznati, da se kljub začetni nesamozavesti začenjam počutiti že bolj sproščeno, pravzaprav že pozabim, da mi z vratu binglja kravata, dokler ne pridemo na koncert v Humpa. Objemi in poljubi, kot da se nismo videli že sto let, potem pa: »Ja hudo, dober imidž, « se mi smeji prijatelj iz Kanade, za katerega sem vedela, da bo nad obleko navdušen, saj je pač tak tip. Zalotim se, kako najbolj čednega fanta v mestu, pred katerim vsaka malce zardi, pozdravim s tipično kretnjo človeka s klobukom – s sredincem in kazalcem zgolj narahlo privzdignem krajec klobuka. »Bravo, Nina, odlična izbira trenutka za biti najbolj moška, kolikor moška si lahko, daj, zažvižgaj na glas, pljuni na tla, saj znaš, « ne morem verjeti, da sem res izbrala taktiko James Dean za flirtanje. S fantom! Ah. Grem na stranišče in ko si hočem umiti roke, si zmočim kravato, ki zdaj z mojega vratu mokra žalostno visi prilepljena na umivalnik. »P***! «
»Pozitivne misli, pozitivne misli, pozitivne misli, « se prepričujem neprepričljivo.
Koncert me začenja dolgočasiti, zato se odločim za premik na novo lokacijo. Klub Uprock. Na velikem platnu se vrti neki Eminemov videospot, čez klub pa odmeva komad American boy od Estelle in Kanye Westa. Tu spet srečam Whisperja, ki mi začne šepetati na uho, kako zelo seksi sem. Ne jemljem ga resno, vseeno pa mi da misliti. Seveda! Kako tega nisem dojela že prej. Za fante je punca, oblečena v kravato, izziv! Izziv, ali bo klonila, izziv, ali jo lahko spreobrne. Izziv, ki me začenja zabavati. Nekaj časa se igram to igro z njim, dokler mi ne prijavi: »Greva potem do tebe? « Iuuu, ne, hvala.
Opazim, da pri mizi z namiznim nogometom manjka igralec, zato se pridružim trem Kitajcem, ki iščejo še nekoga za igro. »Tu sem, « suvereno sporočim in že stojim na mestu vratarja. Opazim, da me vsi z zanimanjem opazujejo, kot da ne bi mogli razumeti, zakaj sem tako oblečena. Ugotavljam, kaj si mislijo, dokler mi odgovora v obliki vprašanja ne ponudi kar moj soigralec: »Si ti kakšna znana pevka? « me preseneti. Ah, kulturne razlike. Medtem ko zahodnjaki žensko v moški obleki označijo za lezbijko ali najmanj feministko (karkoli naj bi že feministka bila), so Kitajci prepričani, da se tako upa obleči zgolj nekdo, ki je vajen pozornosti. Nadaljujemo igro, med katero vsi vrtijo ročke, kar me razdraži že takoj na začetku. »Gremo, gremo, ne velja vrteti, « ukazujem, vendar kmalu ugotovim, da so vsi preveč pijani, da bi kaj dali na te moje ukaze. Pogledam, ali kdo čaka na igro, z roko naredim kret-njo: »Pridi sem, « Kitajcu, ki me skrivaj opazuje, ter mu predam brezvezne ročke brezveznega kalčota.
»Točilni pult! « se odločim. Pijem pivo iz steklenice, ko zagledam Giorgia, dobrega prijatelja iz Italije, ki se mi približuje. »Haha, kaj se je pa danes zgodilo s teboj, za kaj gre? « očitno govori o moji opravi. Razložim mu, da preizkušam svojo moškost za dobro vseh slovenskih bralk revije Elle in ni mu jasno, zakaj moram to narediti jaz.
»Kako to misliš? « čutim, kako se mi glas užaljeno dviguje.
»Si si sama izbrala to temo ali so ti jo oni dali? «
»Urednica mi jo je predlagala, « se mi zdi, da vem, kam pelje ta pogovor.
»Pa oni vedo, da se že tako ali tako oblačiš precej podobno? « se mi smeji.
»Ne gre za to, tepec, gre za preizkušanje lastne ženstvenosti, gre za . . gre za . . gre za . . gre za to, da vidim, kako se v tej obleki počutim, « ne najdem pravih besed. »Sicer pa, če se že tako ali tako oblačim podobno, kako to, da si sploh opazil, da je danes kaj drugače, « sem vesela odločilnega argumenta.
»No ja, kakorkoli že, paše ti, « prijazno sklene.
Spijeva pivo, potem pa se skušam vživeti v pop glasbo, ki mi para ušesa. Grem na plesišče in vse kar vidim okoli sebe, so odobravajoči pogledi kitajskih gostov v klubu. Počutim se kul, Marlene Dietrich je končno premagala Rosie O'Donell. Pa ne zaradi pozitivnih pogledov, ki mi jih namenjajo drugi, zdi se mi, da sem se končno sprejela. Končno sem jaz začela nositi obleko in ne ona mene. Plešem in skoraj vseeno mi je, da to počnem na Black Eyed Peas. V svoji glavi tako ali tako plešem na Marlenino izvedbo komada Just a gigolo in kar se mene tiče, problemov ni več.
»Just a gigolo, everywhere I go, people know the part I'm playing.«
