Gotovo sodim med tiste novinarje, ki se proti njemu zaradi izjav o neumnih besedilih niso mogli obrniti, ker je pač imel prav. Slutim, da je vrhunski moški, ob katerem so tako nedeljska družinska kosila v Sloveniji kot trije tedni Mardi Grasa v New Orleansu z vsem, kar sodi zraven, uresničljivi.
Katja Golob
Menim, da ste eden bolj merodajnih ljudi, ko je treba kaj povedati o ženskah. Kako vidite slovenska dekleta danes?
Hvala za kompliment. V času od nastanka razlogov za praznovanje 8. marca do današnjih aktualnih ženskih kvot je zadeva šla malo čez in se ni ustavila samo pri želeni ženski enakopravnosti. Danes imamo urade za ženske, ni pa uradov za moške, in trdim, da je danes po svoje tudi težko biti moški, če lahko malo filozofsko pojamram.
Vam tudi? Pa saj vi vendar o nas prepevate same lepe stvari.
Zaradi narave kantavtorstva, s katerim se ukvarjam, sem se namenoma obkrožil z ženskimi sodelavkami. Vzrok je lucidnost, ženski princip, zaradi katerega sploh znamo drug drugemu prisluhniti ... Moja tašča mi je izračunala, da sem bil v enem od prejšnjih življenj druga sultanova žena v haremu, in ko sem lani v Istanbulu obiskal palačo Topkapi, v kateri so generacije sultanov imele svoj harem, me je prešinilo, da je to mogoče celo res. Prvo je sultan oženil, ker je moral, drugo, mene, je imel rad. Mogoče imam zato še danes žensko dušo.
Ženske smo tako prekleto ljubosumne. Zakaj ste napisali pesem za Monico Bellucci?
Punca me je s svojo čutnostjo v filmih prepričala. Barbara (žena, op. p.) me je kar dolgo časa hecala, zakaj je nisem šel pozdravit, ko je bila tu na obisku, pa sem priznal, da si nisem hotel pokvariti iluzije. V nekaterih besedilih živijo izmišljene ženske, ki prevzemajo vlogo tarče naših čustev, zato vsako trubadursko čustvovanje potrebuje svoj objekt.
Od Monice k Urški Čepin, ste videli referendumski spot?
Ne. Po odzivih pa sklepam, da gre za tak kupček nesreče, ki bo zasmradil cel intervju, če bova drezala vanj. Cela stvar je tragikomična, pravzaprav žalostna za vse vpletene. Spot je dosegel vse tiste cilje, ki jih ni hotel.
Hodite na volitve in referendume?
Ja, trudim se, da bi vedno našel nekaj zase in naredil čim manj škode. Trudil sem se biti apolitičen, dokler niso začeli udrihati čez partizanstvo, tega pa nisem mogel dovoliti. Prepoznal sem se kot partizan in se simbolično včlanil v 14. divizijo. Vedno sem bil proti komunizmu in za partizane, a eni tega nočejo, drugi ne morejo razumeti. Strankarsko nisem opredeljen in se ta status trudim zadržati.
Ampak v tujini vas drugače razumejo kot v Sloveniji?
V tujini v meni še vedno spet in spet prepoznajo kakovost, neko dodano vrednost, doma pa me na žalost del občinstva vidi skozi drugačne oči, skozi pogled, ki je nastal zaradi mojega pojavljanja v medijih, in ne zaradi moje glasbe.
Torej vaše občinstvo zdaj hodi na koncerte Rebeke Dremelj?
Ne vem, upam pa, da so vsi živi in zdravi (smeh). Opazujem 20 let samostojne Slovenije in kaj
vse je uvozil turbokapitalistični marketing skozi razne bitke talentov, kmetije, big brotherje ... Rezultat je pokazal, kako zelo smo ranljivi v krhkem ravnovesju med ruralnim in urbanim, kako je vas vdrla v mesto. Svoj čas ni bil noben problem narediti koncerta urbane glasbe tudi v manjšem kraju, saj je vsak imel kakšen rokerski klub. Danes to ni več mogoče.
Joj, kaj bi na vse rekel Franz?
Lačni Franz je v penziji. Imeli smo to srečo, da smo se pravočasno samoukinili. Če pogledaš vse te zvezdnike, ki so umrli mladi, vidiš, da so tudi ostali mladi. Slava jim.Vsi drugi smo se pač postarali, spremenili in v tem ne vidim nič groznega. Danes svet vrtijo druge in drugačne sile, življenje, vrednote, kriteriji ... Z nostalgijo nima smisla operirati.
Kaj pa nostalgija po ... normalnosti? Danes je modna osveščenost skoraj pomembnejša od izobrazbe?
Če poskušam biti pameten: za razliko od naše generacije morajo danes otroci že v najnižjih razredih osnovne šole razumeti zakonitosti odraslega življenja in razmišljati o svoji prihodnosti. Za vsako ceno je treba biti lep in mlad. Greh je biti star, ker to pomeni, da si nesrečen in grd. Marketing je razumevaje pojma demokracije namenoma zožil v populistično privlačen pogled na svet, češ naj vsak počne, kar mu ustreza, naj vsak gleda in posluša, kar hoče. Zmagovalna krilatica, pri kateri je v končni fazi odpovedala tudi država, vsak dan naleti na večje odobravanje ljudi. Pa ne gre le za mlade, nasprotno. Zadnjič je Renata Salecl pisala o infantilnosti, ki vdira v svet odraslih, zbiramo neke nalepke za kartice zvestobe, pri petdesetih se oblačimo kot najstniki in zdravi jemo zdravila, ker je to pametno (smeh).
Vas lahko vprašam, ali bi se še kdaj vrnili v Maribor?
Po navadi se ljudje v rodni kraj vračajo preživeti nekaj let pred smrtjo ali umreti ... (smeh). Maribor ima pri meni poseben status, ni le kraj, temveč je stanje duha, ki ga tisti, ki niso zrasli tam gor, ne morejo razumeti. Če povem po pesniško, se tja ne morem vrniti, ker od tam nikoli nisem odšel. Želim pa si, da bi mi po eno leto svojega življenja uspelo preživeti v Sydneyju, Parizu ali New Orleansu.
Ne morem mimo te Monice. Kaj pa kakšna naša punca, kateri bi zapeli?
Veliko naših punc občudujem. Dr. Franjo Bojc Bidovec, Svetlano Makarovič in Tino Maze. Prav poseben status pa ima pri meni Spomenka Hribar. Moj vsakdanji kruh je še vedno pesem, na katero sem ponosen in jo rad igram. Mislim, da bi bila ta čisto prava zanjo.
Fotografija Bor Dobrin
