Kadar starši svojega otroka vidijo kot neizkoriščen potencial, potem so vsekakor bolj zreli za obravnavo, kot otroci, zaradi katerih se oglasijo v mladinski posvetovalnici.
Situacija iz mladinske svetovalnice:
Mama: "Moja hči je tak neizkoriščen potencial!"
Svetovalka: "Kaj mislite s tem?"
Mama: "Lahko bi uspela na različnih področjih, ko bi le..."
Svetovalka: "Ko bi le...kaj?"
Mama: "Ko bi me le hotela bolj ubogati in bi dala več od sebe!"
Za svojega otroka starši vendar želijo najboljše ...
Medtem pa se smrkavec/smrklja obnaša popolnoma brezbrižno! "Noče na dodatne ure klavirja, ne potrudi se dovolj pri matematiki, kjer bi zagotovo lahko bila najboljša, tudi na individualnih urah baleta ne da dovolj od sebe," pravi mama.
Starši, ki so podobni tej mami, v zapolnjevanju svojega manjka in nedoseženih življenjskih ciljev, svojo srečo polagajo v roke svojih otrok. Od otroka pričakujejo, da bo igral igro, katere pravila pa bodo pisali in postavljali oni sami.
Kontrolirajo vsak njegov premik in dejanje ter tako popolnoma nadzirajo potomčevo življenje medtem, ko so pozabili živeti svojega. Hčerkin uspeh mami daje občutek, da je dobra mati in, da ji je v življenju (vsaj nekaj) uspelo. Krčevito se opijema vsega, s čimer bi lahko nahranila svojo samopodobo in vedno lačni ego ter se s hčerkinim uspehom vsaj malo pohvalila pred svojimi vrstniki na 30. obletnici mature.
Otrok postane družinski projekt, ki ga je potrebno skrbno usmerjati, spodbujati in nadzirati
Pri čemer pa se seveda ne sledi otrokovim, temveč lasnim potrebam in predstavam, kaj je zanj najboljše.
Starši, ki vzgojo gradijo na pretiranem nadzoru, največkrat trpijo za danes tako pogostim sindromom negativne samopodobe, saj so kot otroci tudi sami bili prisiljeni zadovoljevati visoka pričakovanja svojih roditeljev. Znotraj takšnih družinskih odnosov otroci niso deležni brezpogojne (starševske) ljubezni, ta je vedno pogojevana z določeno mero uspešnosti (v šoli, prostočasnih dejavnostih, lepem izgledu, urejenosti, vedenju, ...). Šele, ko (če) otrok zadovolji pričakovanja skrbnikov, so mu ti pripravljeni izkazati določeno mero odobravanja in naklonjenosti.
Četudi starši nezadovoljstva in razočaranja nad otrokovimi dosežki nikoli ne izrazijo z besedami, je moč neverbalne komunikacije na otrokovo samozavedanje ključna. Otrok se nauči, da takšen kot je, preprosto ni dovolj dober. Njegova vrednost je nekaj, kar obstaja "zunaj" njega in kar si je potrebno najprej zaslužiti z zadovoljevanjem ciljev, ki so jih zanj postavili drugi, neodvisno od njegovih lastnih motivov in želja.
Na nezavedni ravni se tako razvije "pogojevana samovrednost", ki pogosto botruje slabi samopodobi. Lastna vrednost postane odvisna od tega, kaj si o nas mislijo drugi, njim so prilagojeni tudi vsi cilji, ki usmerjajo naša dejanja. Odvisnost od mnenja drugih, pa ustvarja krhke temelje za grajenje samozavestne in neodvisne osebnosti, ki si postavlja realne življenjske cilje in jim tudi suvereno sledi.
"Kar se Janezek nauči, to Janez zna!"
Ta ljudska modrost še kako drži, ko gre za prenašanje tovrstnih družinskih vzorcev iz ene generacije v drugo. Na drugi strani te "iste medalje" nad-otroki-razočaranih-staršev, pa najdemo otroke in mladostnike, oprtane z neizmerno težo pretirane starševske ljubezni, ki jih duši in hromi. Nihče jih nikoli ne vpraša, kaj so njihove želje in potrebe, katera je življenjska pot, po kateri bi želeli hoditi.
Tako dolgo se učijo, da resnica ni znotraj, temveč zunaj njih, da na koncu ali potlačijo svoj lastni jaz in ugodijo interesom in zahtevam okolice ali pa se zlomljeni vdajo v različne odvisnosti, ki jim predstavljajo beg ali kompenzacijo za izgubljene sanje.
Kakšni starši smo?
Znamo biti svojim otrokom sopotniki, ki v otroku prepoznajo edinstveno osebnost, človeka, ne pa lastnino, s katero se lahko manipulira?
Kahlil Gibran je zapisal: "Vaši otroci niso vaši otroci. Sinovi in hčere klica Življenja k Življenju so. Po vas prihajajo, a ne od vas. Čeprav so z vami, niso vaša lastnina. Lahko jim darujete svojo ljubezen, toda ne morete jim dati svojih misli, kajti oni imajo svoje misli. Lahko sprejmete njihova telesa, ne pa njihovih duš, kajti njihove duše že prebivajo v hiši jutrišnjega dne, ki je vi niti v svojih sanjah ne morete obiskati."
Nadaljevanje situacije iz mladinske svetovalnice:
Svetovalka: »Ampak, vaša hči ni tukaj, da bi živela vaše sanje, ona ima svojo pot! Ustaviva se raje pri vas ... Kdo ste vi in kam greste?«
Mama: »Jaz?«
Svetovalka: »Mhm.«
Mama: »Ne vem ...« (solze)
Napisala dr. Lucija Čevnik, predavateljica in svetovalka s področja (telesne) samopodobe in čutne vzgoje
Za splet priredila Ajda Hovnik Plešej
