"Naključij ni - ali pač?"

Ali pa si vse jutro prepevate pesem, nato pa jo zaslišite na radijski postaji, ki je sicer nikoli ne poslušate? Mar to pomeni, da vas vesolje sliši in vam pošilja različna znamenja, ki jih jemljete kot usodna, ali gre za prazen nič, v katerega ste verjeli, dokler niste doživeli razočaranja?

Je prav, da tem znakom pripisujemo določen pomen in verjamemo vanje, ali je bolje, da odmahnemo z roko in si rečemo, da takšni in drugačni kozmični namigi na nas ne delujejo? Dobrodošli v klubu cinikov in v klubu 'vernikov', med katerimi je dotična debata vedno aktualna. Tako kot večina stvari so tudi vera in različna prepričanja osebna izbira: če se odločimo, da ni nič nenavadnega, da je bivši fant na primer dal hčerki naše ime, gre za naključje, ki nas ne bo več vznemirjalo.

Tudi takšne stvari se dogajajo, in kdo bi se zaradi tega vznemirjal, je še naša zadnja misel, ki jo temu namenimo, potem pa mirno živimo dalje in ne čutimo prav nobenih posledic. Kadar takšni izbiri imena posvetimo več pozornosti, pa se nam odpre popolnoma drug svet, v katerem ni nič naključje, ampak so na videz nepomembne stvari med seboj povezane, zato jim pripisujemo poseben pomen.

Mimogrede – ste vedeli, da smo ženske veliko bolj nagnjene k takšnemu pogledu na reči, medtem ko moški ostajajo na trdnih tleh: več kot polovica žensk verjame v boga in le 40 odstotkov moških, prav tako se nežnejšemu spolu (63 odstotkom) zdi bolj verjetno, da so nekje angeli, ki nas ščitijo, in da se čudeži zares dogajajo (74 odstotkov žensk proti 52 odstotkom moških). No, pri vprašanju, ali obstajajo vesoljci, se razprava konča, ker tako prvi kot drugi verjamejo, da je tako in nič drugače. Je potem sploh presenečenje, da se duhovni učitelji in moderni mistiki nagibajo k trditvam, da naključij ni?

Todd Savvas, eden izmed mistikov, razlaga: »Znanstveniki in metafiziki se strinjajo, da je vesolje ustvarjeno iz vibrirajočih atomov, od katerih vsak nosi s seboj specifično frekvenco in zvok. Nič ne obstaja samo zase in vse je znak nečesa, vendar ne vedno tistega, česar si želimo v tistem obdobju.« Psihologi pa dodajajo, da s tem ko pozornost zavestno usmerjamo k nečemu, sprožamo zakon privlačnosti, kar tudi ni daleč od Newtonovega zakona gibanja, ki se glasi: »Če prvo telo deluje na drugo telo s silo, deluje to na prvo z enako veliko, a nasprotno usmerjeno silo.«

Enako se potrjuje v knjižni uspešnici za samopomoč Rhonde Byrne, Skrivnost (The Secret), le da stari učenjaki še niso poznali tako modernih izrazov, kot je samoizpolnjujoče preroštvo, ki ga je skoval sociolog Robert Merton in pomeni napačno razlago situacij, ki so v osnovi popačene, nato pa postanejo resnične. Po njegovem to sprošča vladavino napačnih presoj, saj bo vsak tak 'prerok' trdil, da ti dogodki le dokazujejo, da ima prav že od začetka.

Če menite, da smo se popolnoma izgubili, vam bo morda pomagalo dejstvo, da se takšnih svojevrstnih debat udeležujejo tudi priznani klinični psihologi, kot je na primer avstralska Gemma Cribb, ki trdi: »Zakon privlačnosti je pravzaprav fenomen, s katerim posameznik poudarja vse, o čemer razmišlja. Primer – če kupujete nov avto, je veliko večja verjetnost, da boste povsod videvali modele, ki so vam všeč. V resnici jih ni nič več, kot jih je bilo prej, le več vaše pozornosti imajo.« Po žensko: ko si želite zanositi, boste videvali same nosečnice ali mlade mamice, pa čeprav jih ni nič več okoli vas. Skratka, ko začnete trenirati svoje duhovne mišice, zavestno ali ne, preprosto postanete veliko bolj pozorni kot prej.

Ko sem se sama pred leti potihoma odločila, da se bom nekega dne odpravila na Portugalsko, so se stvari, povezane s to deželo, začele neverjetno množiti. Kadarkoli sem vključila televizor, se je na kakšnem kanalu pojavila reportaža o Lizboni ali oddaja o portovcu, nenadoma me je prek Skypa poklicala davno izgubljena prijateljica, ki je svoj dom našla na portugalskem podeželju, in me povabila na obisk; pojavila se je možnost brezplačnega učenja portugalščine, za katero sem se seveda odločila, in tako naprej. Portugalska je bila povsod, kamor sem se obrnila, večje je bilo moje hrepenenje po potovanju, več je bilo znakov, da se moram odpraviti tja.

Če ne bi verjela, da naključij ni, bi sama sebi pripisala težko obsedenost, na katero opozarja tudi Cribbova: »Preveč vere v kozmična znamenja je lahko nevarno, še zlasti za ljudi, ki so nagnjeni k odvisnosti. Psihološko gledano, imajo ljudje, ki v vsem iščejo posebna znamenja, več možnosti za zaskrbljenost, težje se spopadajo z negotovostjo in imajo manj zaupanja vase in svojo sposobnost spopadanja s težavami.« Ste se prepoznali ali naj nadaljujem?

»Resnično velika težava se pojavi, ko si ljudje nečesa tako močno želijo, da bodo verjeli v karkoli, kar vidijo, slišijo ali doživijo. Na njihovo nesrečo (ali srečo, op. p.) se stvari ne razvijajo vedno v njihovo korist, pa če verjamejo v znamenja ob poti ali ne, ker je življenje pač takšno. Vse, kar lahko storimo, je, da se sami odločimo, kaj bomo storili oziroma katero pot bomo izbrali na podlagi informacij, ki jih imamo. Če smo pri tem še vedno negotovi, to lahko pomeni, da stvari oziroma težave potrebujejo več časa in priprave, da jih rešimo ali uresničimo.«

Osebno bi se s tem kar strinjala, čeprav v svojem bistvu verjamem, da naključij ni, verjamem pa tudi, da lahko z lastnimi možgani na marsikaj tudi vplivamo. Vedno sem verjela v znamenja, ki mi jih je pošiljalo vesolje, tudi če je šlo za tako preproste stvari, kot je to, da sem nekoga opravljala in se že v naslednji sekundi ugriznila v jezik – v trenutku sem dojela sporočilo, kaj je v redu in kaj ne. Še danes verjamem, da za vsako rit palica raste, pa čeprav poganja iz vesolja in ne vem, v katerem življenju bo udarila, pa mi kljub vsemu moja 'vera' ni prav nič pomagala, ko je zaradi bolezni umiral moj stari kuža. Tudi takrat sem si rekla, da mi bo vesolje povedalo, kdaj je čas, da posežem vmes oziroma naj se ne vmešavam, pa sem močno 'kiksnila'.

Še danes mi je žal, da mu nisem prihranila vsaj nekaj muk, vendar sem bila tako zaslepljena od žalosti, da sem vse, kar je pes naredil, jemala kot znamenje, da se bori zase, v resnici – danes to vem – pa bi mu morala pomagati oditi v večna lovišča veliko prej, preden sem to storila. Pes je sporočal dejstva in željo po počitku, jaz pa sem ga vlačila od veterinarja do veterinarja in poglabljala svoje lažno upanje. Iz te izkušnje sem se veliko naučila, tudi to, da vesolja ne moreš pretentati, lahko si ga samo napačno oziroma po svoje razlagaš.

Vseeno verjamem v kozmične zakone, le previdnejša sem postala pri delanju zaključkov, morda pa tudi nekoliko bolj zadržana in zdaj počakam, da se dogodki sami od sebe oziroma brez moje pomoči razjasnijo, in se tako počutim bolje.

Če se vrnem k mistiku Savvasu, pravi, da je to točka, kjer se prefinjena intuicija sreča s šestim čutom, o katerem smo ženske prepričane, da ga imamo v velikih količinah. »V vsakem od nas je delček, ki ve, kako se mora odločiti, vendar smo v vsakdanjem vrvežu prezaposleni, da bi naše zavedanje lahko delovalo na višji ravni. Za tiste, ki se jim v vsakdanu ne uspe umiriti za več kot nekaj minut, ni presenetljivo, da se ne morejo dvigniti nad povprečne miselne tokove, da bi lahko prišli do jasnosti in zbranosti, predvsem pa do pravega odgovora.« Dobra novica je, da lahko svojo intuicijo izboljšamo z zavedanjem in meditacijo, ampak le do določene mere, saj je intuicija v resnici samo občutek, ki nam ga dajejo nezavedno zbrane informacije.

Drugače povedano, človeški spomin ni kot snemalnik, ki zvesto posname vse, kar doživi, ampak je narejen tako, da si dramatične izkušnje zapomni bolj kot druge. Zato nas toliko bolj 'zadene', ko po 20 letih srečamo tistega sošolca iz osnovne šole, o katerem se nam je noč prej sanjalo! In s tem ni nič narobe, pravi Savvas. »Ni pomembno, v kaj verujemo, vsi iščemo svoj smisel v življenju, samo vir informacij je drugačen, lahko je Bog, lahko je knjiga ali nekaj vmes, posebne škode v tem ne vidim. V nas je del, ki potrebuje božansko povezanost z vsem, kar nas obdaja, in se lahko izraža tako racionalno kot duhovno, še najlepše pa v ravnovesju med obema.«

Je to dovolj konkreten odgovor na to, ali naključja obstajajo, ali pa so to znamenja, ki nam jih pošilja stvarstvo? Sama velikokrat občutim razdvojenost med intuicijo in dejstvi, ki se pojavijo takoj, ko zaznam višje znamenje, kar je verjetno povezano tudi s tem, ali mi to v danem trenutku ustreza ali ne, čutim pa, da se tu nekje skriva odgovor.

Ali, kot mi je nekoč zaupala prijateljica, ki se ukvarja s karmično diagnostiko: »Vesolje deluje z matematično natančnostjo, vsak dobi, kar mu gre. Karma je v bistvu dolg, ki ga moramo odplačati, oziroma poplačujemo tisto, česar nismo odplačali v prejšnjem življenju.« In tako se krog – vsaj zame – sklene. Ni naključij, si mislim, lahko jih le napačno preberemo ali pa sploh ne vidimo. Kakorkoli, v naslednjem življenju bomo spet imeli priložnost za to.

Napisala: Katja Golob

Preberite še: Kako do nežnih francoskih kodrov na preprost način?

Priporočamo tudi: To so 4 vrste moških, ki se jim je dobro izogibati!