20 zmenkov, 7 minut in 1dogodek za samske (Iskrena izpoved naše novinarke)

Za začetek nekaj statistike. Stara sem 32 let in samska od lanskega maja. Moj ljubezenski življenjepis šteje štiri resna razmerja, ki so trajala od enega do štirih let. Razlogi za razhod so bili različni, z vsakim pa sem vedno bolj spoznavala, kaj si v življenju resnično želim, in še bolj, česa si ne.

Ko pogledam retrospektivno, pridem do spoznanja, da so bili najbolj srečni trenutki takrat, ko sem uživala samsko živ­ljenje. Poudarek na uživala.

Vse do lanskega velikega poka sem namreč pridno izkoriščala svojo svobodo in si brez premisleka privoščila marsikatero avanturo, ki je sicer v razmerju vedno podvržena kompromisom, okroglim mizam in nasploh razmislekom v nedogled.

Bila sem samozadostna in prepričana, da za srečno in polno življenje ne potrebujem tipa z brado in zanimivo službo. Potem pa kot grom in peklenska strela … Po koncu zadnjega razmerja, ki je na moji duši pustilo veliko razočaranje, je v meni rasla Postojnska jama. Samsko življenje se kar naenkrat ni več zdelo kot puhasta sladkorna pena.

Moje 'go-to' orodje samskega življenja je bil Tinder. Ker kje hudiča lahko samska deklina v tridesetih spozna samskega tipa v tridesetih? Stvar je še kar dobro delovala, dokler se nisem ujela v niz neresnih fantov, zaradi česar se mi je vse skupaj priskutilo in Tinderjeva ikonica na zaslonu telefona je letela v smetnjak.

Ponovno nazaj na štartno linijo. Po eni od tistih noči, ko nikakor ne moreš zaspati in brezsmiselno tavaš po širokem medmrežju, sem se izgubila na nekem slovenskem forumu, moja podzavest (ki očitno prav dobro ve, kaj potrebujem) pa me je pripeljala do teme o dogodkih za samske.

Nasprotno od stereotipa, da gre za obupane knjižničarke in dolgočasne računovodje, katerih zadnji kanček upanja je, da jih bo neka tretja oseba spentljala s sorodno dušo, sem dobila občutek, da so udeleženci hitrih zmenkov predvsem željni novih poznanstev in zabave.

Če vmes v trebušček prileti še kak metuljček, pa toliko bolje. Ker sem prepričana, da je vsake toliko treba prestopiti cono udobja, in ker gre v najslabšem primeru za raziskovalno delo (vsaj tako prepričujem samo sebe), sem na spletni strani dogodkizasamske.si kliknila na rdečo ikono PRIJAVA.

Če Mohamed ne pride h gori, gre gora na Hitre zmenke.

Vmes sem prepričala še enega od redkih, če ne celo edinega samskega kolega, da se mi v tej raziskavi pridruži in kot primerek druge vrste poda svojo plat zmenkarske izkušnje. Vedno me je zanimalo, kaj moški razmišlja, ko mrcvarim pramen las ali ko razlagam o svojih fantovskih hobijih.

Na mojo veliko žalost je prijatelj zaradi višje sile svojo participacijo moral odpovedati in prepuščena sem bila milosti in nemilosti popolnih neznancev. Na dan dogodka so se kljub moji korajži oglasili živčki in vprašanja v stilu: »Kaj mi je tega treba?«

Dva deci rozeja pozneje sem sedela na mestnem avtobusu in se še zadnjič prepričevala, da bo to dobra (novinarska) izkušnja. Prvi vtis ob prihodu je bil rahlo nelagoden, z vseh strani so bili vame usmerjeni moški pogledi, ki so verjetno po malem že ocenjevali potencial tega večera.

Hitro sem poiskala organizatorko, ki je s pogovorom umirila moje vznemirjenje in mi v roke pomolila tekoče pomirjevalo. Preskenirala sem prostor za všečnimi modeli.

Novih poznanstev željni so bili stari med 30 in 45 let, vseh velikosti, barv in oblik, resni, nasmejani, plešasti, 'bujnolasi', vznemirjeni in simpatični. Organizatorka nam je na hitro razložila pravila: ženske imamo vsaka svoj štab, moški rotirajo od enega do drugega. Z vsako osebo imamo na voljo le sedem minut, da ugotovimo, ali sva si dovolj všeč, da bi želela pogovor še kdaj nadaljevati.

Predse sem dobila obrazec z dvajsetimi DA-ji in dvajsetimi NE-ji. Toliko ekspresnih zmenkov me namreč čaka ta večer, kar je sicer več, kot je na Hitrih zmenkih običajno, a nad večjo ponudbo se ne bom pritoževala.

Potem ko sem s prvim prebila led, sem ugotovila, da je sedem minut povsem premalo, da bi se pogovor razvil v katerokoli smer. Sumim, da je to taktika, zaradi katere DA obkrožiš veliko bolj pogosto, kot bi sicer.

Po začetnih klasičnih vprašanjih, kot sta »od kod prihajaš?« in »koliko si star?«, ki so služila hkrati kot iztočnice za pogovor in oznake na obrazcu, zaradi katerih se bom pozneje lahko spomnila, s kom sem sploh delila svoje življenjske cilje in najljubše hobije, sem jih v novinarski naravi želela spraviti iz tira z vprašanji o zadnjih ogledanih filmih in prepotovanih krajih.

Moja zasliševalska taktika je bila celo tako očitna, da je pri enem izmed kandidatov takoj posvetila lučka in me je v pičlih nekaj sekundah razkrinkal.

Obljubil je, da mojega motiva ne bo delil s sobojevniki, in lahkotno sva kramljala naprej, vseh šest minut in 45 sekund. Prijeten sogovornik, zelo sproščen in nasmejan, je vzbudil moje zanimanje, zato sem po koncu pogovora samozavestno obkrožila DA.

V prvi etapi sem spoznala same mlade gospodiče, prihajali so z vseh koncev Slovenije, tako iz prestolnice kot iz manjših krajev, kjer primanjkuje godnih deklet. Njihovi profili so bili različni, od obrtnih delavcev do IT-strokovnjakov, vsem pa je bilo skupno, da zelo malo časa preživijo v družbi, čeprav se sploh ne zdijo nedružabni.

Strinjali smo se, da s starostjo vedno težje spoznavamo nove ljudi in najdemo sebi kompatibilne, saj so naše osebnosti vedno bolj izdelane. Večina dobro ve, kaj išče v partnerju, prilagajanje pa ni na vrhu seznama priljubljenih opravil. Vprašanja, ki so mi jih postavljali, so zadevala moje delo, zanimalo jih je, zakaj sem samska in kaj iščem v razmerju.

Po koncu prve tretjine smo si rahlo oddahnili, napolnili kozarce in nekaj na hitro prigriznili. Odmor sem izkoristila, da sem izprašala še sotrpinke. Ena od njih mi je priznala, da že po sedmih zmenkih ne ve, s kom je o čem govorila, druga je priznala, da se izredno zabava.

Ponovno smo zasedli svoja mesta in začel se je drugi sklop spoznavanj. Povprečna starost se je nekoliko zvišala in tokrat sem nekoliko težje našla skupne točke. Situacijo sem zato izkoristila za raziskovanje in nabiranje informacij.

Med klepetom sem tako izvedela njihove motive za udeležbo na dogodku, dobila priporočila za zanimive filme, se navdušila za nov hobi, izvedela, kje se lahko naučim country line plesa, in se celo dogovorila za manjši biznis.

Čeprav se sedem minut zdi res zelo malo, je to očitno dovolj za sklepanje poslov. Glej in se uči, Wall Street, glej in se uči! Med pestrim naborom me je očaral mladenič s Koroške, ki sem mu priznala, da sem padla na njegov naglas.

Ponovno sem obkrožila DA. Tako lahko sem se počutila, kot jogurt z 0 % maščobe. V tej skupini sem spoznala tudi očeta z dvema mulcema, ki je bil odločen NE, starejšega gospoda, s katerim sva se sicer fino pohecala, a nisem videla perspektive, in 45-letnika, ki se je zdel za pogovor z mano precej nezainteresiran.

V tej fazi sem vse skupaj jemala kot zabaven eksperiment in zabavala svoje sogovornike, hkrati pa sem pomežiknila fantu iz prejšnje skupine, ki je sam sedel za naslednjo mizo in čakal na nov zmenek. Pogovori so bili čedalje bolj lahkotni, vprašanja pa se skoraj niso več ponavljala. Kar težko sem že pričakala naslednjo pavzo, zanimalo me je, kako je šlo preostalim udeleženkam, in kozarec je bil ponovno prazen.

Fantje so se zdeli čedalje bolj sproščeni in tokrat so se tabori pomešali med sabo. Moj načrt, da bi zaslišala dekleta, se je sfižil, saj me je obkrožala cela vojska samcev. Kar malo preveč testosterona naenkrat, zato sem se raje posvetila sladkim prigrizkom. Klasična distrakcija.

Nekoliko omotična od prevelikega števila informacij (in zagotovo ne od četrtega kozarca vina) sem globoko vdihnila in se posvetila še zadnji skupini mladcev. Simpatični Gorenjec, Italijan, ki študira v Ljubljani, farmacevt iz Novega mesta, učitelj zgodovine. Zanimalo me je, kako točno poteka njihovo delo, ali so kdaj za spoznavanje uporabili družbena omrežja in aplikacije, ali je med večerom preskočila kakšna iskrica.

Večina jih je iskala resno zvezo, vendar so se zavedali, da bodo med 12 damami ta večer verjetno težje našli partnerico, odkritosrčno pa so se zabavali, kar mi je všeč. Skoraj vsi so bili tu prvič, le dva sta mi zaupala, da sta pred leti že zbrala pogum za udeležbo na dogodku. Eden izmed njiju je tako celo spoznal dekle, s katerim sta nekaj časa simpatizirala.

Po vseh teh instant pogovorih sem svoje standarde zapakirala in poslala na Maldive. Zdelo se mi je, da lahko dam priložnost prav vsakemu. V kratkih minutah sem izvedela ravno toliko, da so vzbudili moj tek. Z enim na čokoladno torto, z drugim na gurmanski burger … Morda bi jih morala vprašati tudi po prehranjevalnih navadah, saj z veganom ne bi mogla živeti v harmoniji.

Naenkrat sem se zavedla, da preveč radodarno trosim svoje DA-je. Končni izkupiček me je presenetil bolj kot toplo vreme sredi decembra in vidno navdušena je bila tudi organizatorka, ko sem ji oddala listič.

Polovici nabornikov sem bila pripravljena dati svoj kontakt, ki je sicer bolj zaupen od Sovinih dokumentov. Me na drugi strani čaka enaka naklonjenost? Ali so v resnici moški bolj zadržani in je vse le dobra krinka? Odgovore sem izvedela v roku pokvarljivosti tatarskega biftka …

Ura se je približevala polnoči, izteklo se je še zadnjih sedem minut in pepelki se je mudilo domov. Ujela sem taksi in šoferju na hitro povzela svoje srečanje z drugo vrsto. Moja izkušnja ga je opazno zabavala, in ker je začutil mojo odprtost, je pristavil še svojo vizitko. Pa sem dobila vsaj en DA ta večer.

Fotografije: Unsplash.com/rawpixel

Za revijo Elle je prispevek napisala Katja Kozlevčar

Preberite še: Pasu ne bomo več nosile s hlačami (+ navdih z instagrama)

Priporočamo tudi: Nova pričeska te manekenke je navdih deklet s krajšimi lasmi!