"Nedosegljiva sem! Pa kaj potem!?"

"Nedosegljiva si!" Tako me je zadnjič pozdravila prijateljica, ko sva se dobili na kavi. Več nas je bilo, vsaka s svojim pametnim telefonom, vsaka v svojem svetu.

"Nedosegljiva sem! Pa kaj potem!?" - Foto: Profimedia

"Nedosegljiva sem?!" sem zinila presenečeno. "Ne morem verjeti, nemogoče," se opravičujem in brskam po torbici za telefonom, ki potem na začudenje vseh ni nedosegljiv. "O, pa si bila, si bila!" trmari prijateljica, dokler se mi ne posveti, da sem vmes parkirala v garaži in sem bila verjetno res nedosegljiva nekaj minut. Pa kaj potem, razmišljam, saj ni konec sveta, saj smo bile itak zmenjene na kavi, kjer si bomo vse lahko povedale v živo. "To je grozno!" ne neha prijateljica. "Veš, kako me je skrbelo, kaj če bi se ti kaj zgodilo?!" Občutek dobivam, da mi bo razneslo glavo, sovražim, da nekdo 'skrbi zame' in mi potem to še očita. Ampak nočem se zaplesti v spor, zato rečem: "Oprosti, res mi je žal." Kar sploh ni dovolj!

"Drugič, draga," me pametno pogleda prijateljica, "pošlji sms, da boš nedosegljiva, da vsaj vemo, da je vse v redu, v redu?" Saj ne morem verjeti, ta pogovor se kar ne neha. Kaj naj zdaj storim, zavrtim čas nazaj, da ne bom nedosegljiva? Kaj se sploh dogaja, od kdaj je tako pomembno, da smo vsak trenutek dosegljivi? Že v službi komaj zdržim pritisk, da sem nenehno prisotna na netu in tekoče odgovarjam na elektronsko pošto, zdaj mi bodo pa še prijateljice težile? Nenadoma se zavem, da me gleda pet žensk, ki modro kimajo in se strinjajo, da pač moraš poslati sms, če misliš izginiti za nekaj minut. Ne morem verjeti ali, kot bi rekel znervirani ptič iz neke risanke: "S kom jaz potujem po svetu?!" S kom se jaz družim oziroma sem kaj prezrla, medtem ko se nekaj časa nismo videle z ženskami?

Ozrem se po obrazih deklet in vidim, da sem nehote sprožila ostro debato o tem, kdaj si lahko in kdaj ne smeš biti nedosegljiv. Huje je, kot če bi se pogovarjale o varanju ali gubah, kar je težko preseči. Nekoliko skesano sem bolj tiho in poslušam, vmes v mislih odplavam, in ko se vrnem, vidim, da imajo punce v rokah svoj mobi in da med seboj primerjajo nastavitve, v naslednjem hipu pa ena zavrešči, ali smo že videle aplikacijo, ki ti zradira vse gube, če delaš selfije. Polovica jih od navdušenja skoči v zrak in si v naslednjem hipu že pretaka to aplikacijo, naslednji korak pa je seveda slikanje same sebe in preizkus, kako aplikacija dela.

Vmes se ena opraviči, da mora odgovoriti na službeno pošto in da potrebuje trenutek samo zase. Druge že pošiljajo svoje slikice drugim prijateljicam, da se vidi, kako dela nova aplikacija. Tretja kupuje vegansko kuharsko knjigo v elektronski obliki, ker je ravnokar izvedela, kako čudoviti recepti so v njej, in bi jih res rada delila z nami. Jaz sedim in sem tiho, kar je ena od bolj nenavadnih stvari, ampak tokrat tega nihče ne opazi, ker so vse 'v svojih telefonih'. Mine ura in vmes sem odgovorila le na vprašanje, kako se počuti moj pes. Počasi se začnemo poslavljati, prosimo natakarja, naj nas skupaj slika, saj ena skupinska pa mora biti za spomin, kajne. In se razidemo, v slovo si mahamo z mobilniki v oblekicah z zajčjimi ušesi, pikami, rožicami in drugimi motivi. Ne morem povedati, kako brezzvezno se počutim, ker imam čisto navaden, črn ovitek. Out sem!

In ko pridem domov, se šele dobro zavem, da sem zabila dve uri za nič. Ne vem, ali je šla M na tisti ginekološki pregled, na katerega so jo klicali zaradi slabega brisa. Ne vem, ali B še vedno sumi, da jo mož vara. Ne vem, ali so od N otroci zdravi in ali je najstarejši sprejet na srednjo šolo. Ne vem, kako se sploh katera od njih počuti, kaj jo muči, kaj jo veseli, živcira, skrbi ... Ne vem nobenega novega trača. Nič novega o taščah. Ne smejimo se moškim in njihovim neumnostim. Vem pa vse o njihovih telefonih. Ne morem drugega reči kot: halo?!

telefonih. Ne morem drugega reči kot: halo?! Kako smo prišle do tega, da se ne znamo več pogovarjati v živo? Da je napor nekomu gledati v oči in mu povedati, da te boli srce, ker z možem že nekaj mesecev ne seksata? Seveda je napor! Seveda ni lahko, ampak v tem je poanta. Lažje je odpreti srce po telefonu, ko te nihče ne vidi, in lahko tuliš, kako ti je hudo, čeprav si zraven z mirno roko lakiraš nohte ali pa delaš sendvič otroku. Lažje je, ni pa enako in nikoli ne bo. Nič, hudiča, ne more nadomestiti pristnega stika, ali samo jaz mislim tako? Ali bomo sčasoma tudi dojile po telefonu in si prek njega vbrizgavale botoks? Ali bomo prijateljico objele in potolažile s smeški? Se poročile prek Skypa?

Jasno, da pretiravam, ampak razbesnela me je ta kava s prijateljicami, ta šok, kako je lahko pametni telefon celo boljši od prijateljice, ki ti z lastnimi rokami pač ne more izbrisati gub na fotografiji, lahko pa ti reče, da si lepa z njimi ali brez njih. Tega ti pametni telefon ne bo nikoli rekel s človeško toplino in te zraven še objel.

Ampak ob tem moram priznati, da sem velik, neozdravljiv odvisnik od telefona. Rada klepetam, dokler nimam že čisto rdečega ušesa, in priznam, da imam prijateljice, ki jih vidim le dvakrat na leto, slišim pa vsak dan. A ko jih enkrat vidim, vržem telefon stran in se jim posvetim; rečem jim, da lepo dišijo in da imajo lepo frizuro. Poslušam jih, ko mi govorijo o možu in otrocih, dokler ne začutim, da čutijo olajšanje. Dotaknem se jih ali jih objamem. Sevam svojo energijo, ne mobilne. In zelo veliko mi pomeni, ko one naredijo isto in ko za hip pozabimo na vse drugo, sploh pa na neodgovorjene klice in kvazi zaskrbljena sporočila.

In kaj se mi potem zgodi? Grem na morje z družino. Kompletno smo opremljeni z vso tehniko in elektroniko, aparati, žicami, priključki, polnilniki ... Ni, da ni. Kot bi šli na dopust v Naso, 'šraufat' raketo in vesoljsko postajo obenem. Nenehno se grebemo, kdo si bo prvi napolnil telefon, baterijo za fotoaparat ali tablico. Vodim, jasno, saj vedno prva polnim vse, vendarle sem novinarka, ki mora biti z vsem na tekočem, in imam to pravico! Za kazen mi osmi dan raznese računalnik. Ne vprašajte, kako, ker ne vem, ni me bilo zraven, samo mrtvega sem našla. Trenutno tipkam na moževem računalniku in vsak dan mislim samo na to, kaj bo z mojim, ali mi bodo lahko rešili podatke, se ga bo sploh dalo popraviti in tako naprej. Nekako se zavedam, da delam proti sebi in da bi morala namesto tega brati knjigo, če že ne morem samo ležati ob morju in poslušati škržatov. Nekako si dopovem, da tako ne gre naprej, in začnem končno uživati v morju in soncu, kot sem si želela vse leto.

Ampak. Vedno je ampak. Tu sta še mož in hči, ki ne razmišljata enako. Prilepljena sta vsak na svojo igračko, povsod ju jemljemo s seboj. V praksi je to videti tako, da pridemo v gostilno, se posedemo in onadva izvlečeta iz torbe telefon in tablico ter se zatopita vanju. Kot da me ni. Oba se hahljata v svoj zaslon in s popolnim nezanimanjem naročita hrano, potem pa spet izgineta v svoj virtualni svet. Sem se že pritožila, ali bi lahko vsaj za hip nehala, pa sta me preslišala. Tako zdaj že nekaj poletij samotno sedim na bambusovih stolih, srkam svojo pijačo in se oziram naokoli, kot da ves čas pozorno občudujem pokrajino. Včasih vidim ali čutim, da me ljudje pomilovalno gledajo, in si želim, da bi drug drugemu spet pomenili toliko, da bi lahko odložili aparate in se pogovarjali. Smejali, jokali, obujali spomine, karkoli. Namesto tega pa zaslišim bojni krik hčere in moža: »Pokemon! Grevaaa, hitro!« In ju zagledam, kako s telefonom v roki tečeta v neznano, da bi ujela nekakšne narisane možičke, ki se pojavljajo na zaslonu. Vmes mi navržeta, da to dela ves svet, in spet se počutim rahlo zaostalo. Poln kufer imam tega! Vam povem, enkrat bom vse skupaj zmetala v vodo! Kar tako, za malo spremembe, bo vsaj histerija pristna! Potem bom res nedosegljiva, kot mi je očitala prijateljica, in to z največjim, skoraj pobalinskim veseljem.

Katja Golob

Preberite še: "Mislite, da jo je kdo podprl, pa čeprav smo jo leta in leta videvali z modricami na obrazu?" in "Imam sindrom super ženske. Imam ga!"

Priporočamo tudi članek: FOTO: Tjaša Kokalj Jerala in njeno sanjsko poletje

Najbolj brano

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri