V njenih stvaritvah se dobro počutita tako italijanska visoka moda kot londonska ulična zmeda. Iz njih šivajo Armani in Missoni kot tudi Topshop. Darja Miklaužič je vzorčarka, ki tiči za imenom Osabosa.
V Galeriji Meduza Koper si lahko od 30. januarja do 17. februarja 2019 ogledate razstavo vzorčarke Darje Miklaužič OSABOSA No 2.
O razstavi
Oblikovanje tekstilnih vzorcev je specifična likovna ustvarjalnost, izrazito usmerjena v produkcijo za znanega ali neznanega naročnika. Povečini je zanj, tako kot za ves dizajn, značilno, da natančno zaznava utrip časa, se nanj odziva in se prilagaja oblikovalskim smernicam. Vendar se svobodni duh resnično ustvarjalnega oblikovalca trendom ne ukloni, marveč jih ustvarja sam.
Ob ogledovanju tekstilnih vzorcev Darje Miklaužič, se porodi vprašanje ali je sploh kakšna razlika med sliko, ki jo ustvari slikar in njenimi vzorci, pa naj bodo to odtisi na svileni tkanini ali digitalne podobe na monitorju.
Prav nobenih ovir ni, da ne bi mogli videti njenih tekstilnih kosov, morda močno povečanih, razpetih na podokvir ali kako drugače razstavljenih v galeriji. Ko bi iz sence anonimnosti prestopili v polje javnega predstavljanja, saj so vendar stvaritve kreativnega duha, ustvarjene iz nič. Pri tem seveda takoj pomislimo na potencialno možnost, da bi s svojim miselnim obratom posegli v izvorno značilnost oblikovanja - na njegovo uporabnost in s tem narušili privilegiran status »umetnosti«.
Slikovna polja Darje Miklaužič nastajajo na veliko načinov. Od tistih, ki jih uporabljajo slikarji, kot so risanje, slikanje, odtiskovanje, lazuriranje, kolažiranje... preko fotografiranja in skeniranja do čistega računalniškega generiranja. Kljub tem podobnostim s slikarsko prakso in kljub strukturnemu izenačenju njenih del z vizualno umetnostjo, je ves čas prisotna stalnica njenega dela; to je v vsakem primeru zavest o dosledni dvodimenzionalnosti površine, ponavljajoči se sekvenci, ki bo nekoč morda postala oblačilo. Samoumevno je, da v njenem delu ni prostora za alegorčnost, pa tudi metafora in vsaka drugačna pripovednost so odrinjene ob rob.
Hkrati pa, kljub temu, da je področje njenegadelovanja oblikovanje, ni najti prav nobene želje po suhoparnem in brezdušnem »dizajniranju«, kajti v historični spomin naseljena predispozicija modernizma zagotavlja njenemu delu privilegirano izhodišče, ki mu iz digitalnega kodiranja izhajajoče plastenje in permutiranje dajeta izjemne razsežnosti dialoga, kajti kulturološka in sociološka funkcija njenih kosov-podob potencialno nagovarja tudi konceptualna in epistemološka izhodišča drugih umetniških praks,
Njeno vizualno delo je neskončna, samostojno bivajoča struktura brez robov, brez omejitev.
Podoba ni predmet, ki ga zamejujejo zgornji, spodnji, levi in desni rob kar je boleča omejitev slike, kajti eksistencialno jedro ustvarjalnosti je zlito z idejo samo in zakodirano v vizualni strukturi, ki ima možnost neskončne ekspanzije v vse smeri. Mar ni to skrajna predstava vsakega vizualnega ustvarjalca, namreč misel o poziciji slike, ki mentalnemu slikovnemu polju podeli idealen, razlivajoč se status podobe?
