O bivših vse dobro

Ali zakaj pogrete juhe ni dobro jesti, pa če je še tako okusna. Vsi bivši so namreč bivši z razlogom, na kar se moramo včasih opomniti.

Lifestyle, 3. 12. 2014
O bivših vse dobro - Foto: shutterstock

Zadnje čase se mi dogaja, da srečujem bivše: partnerje, najboljše prijatelje, sosede, znance ... in povem vam, da sem prav za vse vesela, da so bivši. Nekoč moja velika temnolasa ljubezen je danes že skoraj čisto siva, da ne omenjam tega, kakšna gmota mesa mu mezi čez pas, ampak to bi še prebolela, težje se je sprijazniti s tem, da so se mu spremenili možgani, ne nujno na bolje.

Smisel za humor je izginil, nadomestile so ga vsakdanje skrbi o kreditih, ki jih bo plačeval, dokler bo živ, da niti ne govorim o pronicljivih opazkah, ki so me tolikokrat nasmejale, zdaj pa so za vse krivi drugi – od žene, ki spi v sosednji sobi in se izogiba spolnim odnosom, do šefa, ki ga samo ponižuje, in banke, ker mu je dala kredit. Vse to sem iz njegovih ust izvedela v treh minutah, ko sem hitela z enega konca mesta na drugega. Saj ne vem, kaj sem pričakovala – da se bo postaral kot David Beckham, hodil po svetu s kitaro, v neskončnost prepeval pesmi o svobodi in iz rokava nenehno stresal šale – ali pa sem ga po dolgem času morda le videla v pravi luči?

Kaj pa soseda, ki je bila nekoč moja najljubša prijateljica, danes pa se komaj pozdraviva in obema je nerodno, ker si nimava reči prav nič drugega?

Vseeno si vedno skrivaj ogledava, kako je oblečena druga, ali sledi modi ali ne, skrivoma si preverjava frizuri in gube, dlje pa ne prideva. Pa kako sva se znali smejati, da se je blok tresel, moja mama naju je enkrat zaradi tega celo polila z mrzlo vodo! Tekmovali sva, katera bo zmešala glavo več fantom (!) in katera bo nosila krajše mini krilo, kar danes sicer ni nič posebnega, ampak jaz sem še iz časov, ko so si vroče hlačke lahko privoščile le punce z najboljšo postavo, na primer kakšne dolgonoge odbojkarice, medtem ko smo druge pazile, kaj in koliko bomo pokazale. Danes ni nič ostalo od tega prijateljstva.

Ali pred nekaj dnevi bivši sodelavec, ki je s svojo pojavo razveseljeval vse nas, ki nismo bili sposobni že navsezgodaj zjutraj čebljati, dokler nas ni on odpeljal na kavo ali odprl škatlo z domačimi piškoti, ki mu jih je dan prej spekla mama. Skratka, presežni sodelavec z velikim srcem po novem le redko pogleda v oči, ko govori; ne diši več po novem parfumu, pustil si je brado, zaradi katere si zdaj dovoli biti hladen intelektualec, in obsedeno me prepričuje, naj neham jesti meso.

In zame velja, da se preveč ukvarjam s tem, toda vedno sem imela težave z vsemi nekdanjimi, kako jih spustiti iz svojega kroga, se sprijazniti, da so se ali se bodo spremenili, predvsem pa mi je bilo zmeraj hudo ob misli, da se ne bomo imeli več radi. Lahko bi rekli, da sem bila navezana na neko idejo o tem, kakšne bi stvari lahko bile, na čudovite spomine, in sem rahlo zavračala stvarnost, zato me še danes kdaj osupne, ko vidim, kam je šel naš odnos. Vem, sama sem si kriva, poleg tega imajo tudi vsi bivši svoje mnenje o meni, kakršna sem zdaj, in so verjetno prav tako (vsaj malo) v šoku nad videnim.

Od malega sem trpela, ko se je pretrgala kakšna vez, prijateljska ali ljubezenska, še dolgo po tem sem gojila nostalgične občutke, zaradi katerih sem slej ko prej pristala na trdih tleh, ker sem verjela, da sem z določenimi osebami povezana za zmeraj in da tega nič ne more spremeniti. Pa kaj še! In zato sem zaradi preteklosti vedno imela težave s sedanjostjo. Moj novi fant nikoli ni mogel razumeti, zakaj še vedno hodim na kave z bivšimi partnerji, meni pa se je to zdelo najbolj normalno, kot se mi je zdelo normalno, da jim voščim rojstni dan ali jim pošljem razglednico z morja.

Kaj drugega ni prišlo v poštev, pa če se je novi fant postavljal na trepalnice, tako ali tako pa je običajno tudi sam doživel isti tretma, ko je postal bivši. Saj pravim, dokončno pretrgati stike z bivšimi je bilo zame izziv, s katerim se takrat še nisem znala spogledati, zdaj pa so stvari drugačne. A do tu sem potrebovala skoraj 20 let, mogoče kakšen mesec in dan manj. To je bila pot, ki sem jo morala prehoditi, čeprav je bila težka, zato da sem danes zazrta v prihodnost, ne v preteklost.

Rez

Potem je prišel moj sedanji mož in čez nekaj let hčerka, ki sta vse to obrnila na glavo. Prvič si nisem več želela, da bi bila za zmeraj povezana s posebnimi ljudmi v svojem življenju ali oni z menoj. Klici bivših, ki so se medtem navadili, da vsaj mene, če ni nikogar drugega pri roki, zanima, kako so, ali še dihajo, so mi naenkrat začeli greniti življenje. Nisem več zmogla prijaznosti in radovednosti, ker so me dolgočasili in ker smo se pač odtujili, hkrati pa sem počasi dojemala, da se mi niti ni treba ukvarjati z njimi, če nočem.

Končno sem videla vse tisto, kar me je motilo, pa sem tiščala glavo v pesek, kot da se grde stvari niso nikoli zgodile, za dokončen rez pa sem se odločila po incidentu s prijateljem, ki je imel težave z odvisnostjo, saj mu je uspelo, da me je na smrt prestrašil. Nič posebnega ni bilo, le sredi neke zimske noči je zvonil pred vrati mojega doma kot zmešan, ker je hotel denar, in ker se nisem odzvala, je začel delati kraval, zvoniti vsem sosedom in vpiti na ves glas, da bova še poračunala. V hipu sem se zavedla, da mi lahko uniči srečo, da lahko ogrozi mojega otroka, moža ali mene, in takrat se je začel spreminjati tudi moj odnos do bivših.

Končno sem stvari zagledala v realni luči, končno nisem več igrala Mati Terezije vsakomur, s katerim sem v življenju preživela nekaj lepih trenutkov, končno sem se lahko osvobodila preteklosti in spominov, ki so me priklepali nanjo. Končno noben bivši ni bil več tako pomemben, da bi ogrožala svojo srečo. Ne morem vam povedati, kako pomemben korak je bil to zame in kako sem po res dolgem času spet prosto zadihala, ne da bi imela slabo vest. Zahvalim se lahko tudi psihoterapevtki, ob kateri sem lahko to izpeljala, zavedajoč se, da se bojim sedanjosti in se oklepam preteklosti, ker ne prenesem občutka zamenjave in zapostavljenosti. Ki seveda izvira iz otroštva, kot vse drugo, kar spoznaš o sebi na psihoterapiji. Odlično, vam povem.

Enkrat bivši, vedno bivši

Prerezati svoje niti z bivšimi in živeti naprej brez njihove pozornosti je bilo sprva težko delo. Kot sem rekla, meni se ni zdelo nič čudnega, če se razumem z vsakim in me skrbi za vsakogar, s katerim sem preživela toliko lepega in zabavnega, dokler nisem sama sebi začela odpirati oči. Začelo se je s tistim nočnim incidentom, ki mi je vrgel v obraz vso težo prijateljevanja z odvisnikom.

Ne, ne morem mu večno dajati za cigarete ali za kaj drugega. Ne, ne morem se družiti z njim, saj ima čisto drugačen življenjski slog kot jaz in me je začel čez noč strašiti. Priznati sem si morala, da razen denarne izmenjave, ki je potekala samo v eno smer, s tem prijateljem nimam nič več skupnega, in se sprijazniti, da je najin čas potekel. In, veste, kaj? Odleglo mi je, neskončno mi je odleglo, ko sem ga odrezala od sebe in se zaščitila pred njegovo krvosesnostjo.

Potem je steklo. Prerešetala sem vse svoje družabne stike in ugotovila, da imam v resnici le malo ljudi okoli sebe, pa so ti zato najboljši, vse drugo pa je čustvena navlaka, ki jo moram počistiti. In sem začela. Za vsak odnos, v katerega sem vlagala energijo, sem naredila analizo, kaj imam od tega in kaj bi rada imela od tega, predvsem pa sem se pri vseh teh bivših, od katerih se nisem mogla odlepiti, spomnila, da niso samo enkratni, ampak imajo tudi svoje napake oziroma lastnosti, ki so me vsaj na neki točki v življenju spravile tako ob živce, da smo se razšli.

Hočem reči, da sem spoznala, da so bivši – bivši z razlogom. Da se naše poti niso prekinile zato, ker bi bilo vse brezhibno, ampak zato, ker si nismo dajali nečesa, kar bi si morali. Snela sem rožnata očala in si rahlo kislo priznala, da sem vedno jaz tista budala, ki me še kar naprej skrbi, ali so moji bivši (partnerji, prijatelji ...) srečni, preskrbljeni, zadovoljni, in jih zato tudi pokličem ali odpeljem na sladoled. Trud v te bizarne odnose sem vlagala jaz, ne oni.

Jaz sem bila tista, ki jih nisem spustila od sebe in ki sem pozabila na vse, kar ni bilo lepo: na primer da me je najboljša prijateljica opravljala vsem v razredu in mi enkrat celo speljala fanta. Jaz sem potlačila dejstvo, da me je moj najljubši bivši fant nenehno maltretiral, ker je bil bolestno ljubosumen in je svojo samozavest hranil tako, da me je poniževal. Jaz sem sodelavcu vedno priskočila na pomoč, ko sem jo potrebovala sama, pa je izginila vsa dostopnost in prijaznost in je izskočilo le rivalstvo, o katerem se mi še sanjalo ni.

To je bilo dolgotrajno in na trenutke mučno početje, mučna čistka, ampak ne morem dovolj poudariti, kako nujna je bila zame. Po toliko letih sem se osvobodila te pajkove mreže preteklosti in bremena, da moram biti ljudem, ki nas je nekoč nekaj povezovalo, na voljo. Saj je res, da smo se včasih imeli enkratno, zato o bivših vse dobro, ampak to naj ostane tam daleč, kjer se je nekoč dogajalo, zdaj se nimam več časa oklepati se nečesa, kar mi ne prinese ničesar.

Zdaj ne iščem sebe in svoje sreče pri bivših, ampak si upam to početi z ljudmi, ki spadajo sem in zdaj. Vsi bivši so pospravljeni v predale, v katere le še redko pokukam, po navadi le takrat, ko o njih slišim kakšen sočen trač. Bivši nimajo več vpliva name in so bivši z razlogom, ki si ga danes ne prikrivam več. In prav lepo mi je zaradi tega. Saj se morda še kdaj in kje spet srečamo in začutimo, ampak to ni več moja stvar.

Besedilo: Katja Golob

Najbolj brano

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri