Intervju z Angelino Jolie: "Strah me je živeti napol"

Angelina Jolie v modni zgodbi ljubljenca hollywoodske zvezdniške smetane, Hedija Slimana, kreativnega direktorja francoske modne hiše Saint Laurent.

Intervju z Angelino Jolie: "Strah me je živeti napol" - Foto: Hedi Slimane

Zaradi svoje vitkosti Angelina, ki bo junija dopolnila 39 let, deluje skorajda prosojno. Njena telesna krhkost je daleč od možatosti njene pojave, ki smo jo lahko videvali v filmskih uspešnicah na velikih zaslonih (tri nadaljevanja filma Tomb Raider, Gospod in gospa Smith, Salt) in njenem režiserskem prvencu V deželi krvi in medu leta 2011. In če je bil prav ta film obetaven začetek njene režiserske poti, je Unbroken preizkus Angelinine kariere. Prelevitev prvorazredne igralke v resno režiserko namreč ni nekaj povsem običajnega – tega se razen Jodie Foster namreč ni lotila še nobena. Prvorazredna igralka v vlogi režiserke vojnega filma pa je podvig, na kakršnega si ni nobena drznila niti pomisliti.

Tokrat smo se z Angelino sestali, da bi spregovorili o njeni zadnji igralski avanturi. O njeni vlogi v filmu Zlohotnica, Disneyjevi 200 milijonov dolarjev vredni pripovedi o zlobni čarovnici iz zgodbe o Trnuljčici iz leta 1959. V vlogo zlohotnice, ki je Angelino navdušila tako s scenarijem kot tudi z marketingom in vsemi zornimi koti protetike, je slavna igralka vložila veliko truda, predvsem kar zadeva doseganje resnično pristnega zlobnega izraza. Ko sem ji v pogovoru priznala, da sta njena igra in vloga resnično strašljivi, se je zdela vsaj toliko ganjena, kot bi ji povedala, da je najprijaznejša oseba na planetu. »Oh, hvala,« je odgovorila iskreno hvaležno.

Zlohotnica zagotovo ustreza opisu. Vendar, zakaj prav ta vloga?

Bila je moj najljubši lik, ko sem bila otrok. Ne vem, zakaj. Mislim, da sem uživala v tem, da sem jo sovražila. Bila mi je grozna, a vendar me je na neki način privlačila. Ko so se prvič pojavile govorice o tem filmu, me je poklical brat in rekel: »To vlogo moraš dobiti. To je vendar Zlohotnica!«

Ne znam si predstavljati, da bi igrali v tipični pravljici.

Ko sem prvič prebrala scenarij, sem bila resnično presenečena in ganjena. Linda Woolverton (scenaristka, op. p.) je v njem pustila zelo velik pridih. Razume družinske filme, vendar se ne boji obravnave večjih tem, kot sta smrt in bolečina. Mislim, da lahko otroci prenesejo veliko več, kot odrasli predvidevamo.

V originalu je imela Zlohotnica grozljiv glas, ki deklicam še vedno povzroča nočne more.

Zanimivo se mi zdi, da ženske le redko govorimo na ves glas, na vso moč. Spoznala sem, da v resnici v življenju nisem imela nikdar priložnosti govoriti na ves glas. Polnega glasu ne uporabljam niti v svoji hiši. V resnici nas večina pravzaprav ne ve, kako naš glas zveni.

Prebrala sem, da so bili otroci na snemanju ob pogledu na vas zgroženi.

Mislim, da sem dojenčico, ki je igrala Auroro kot otroka, travmatizirala. Začela je prepoznavati mojo silhueto ... Zdi se mi, da jo bo preganjala do konca življenja, ko bo kot odrasla imela strah pred kozami, vendar ne bo vedela, zakaj.

So se vas ustrašili tudi vaši otroci?

Pax je bil na začetku resnično prestrašen, zato so morali na koncu vsi moji otroci priti v garderobo, kjer so lahko videli, kako so mi odstranjevali zobe, kontaktne leče in vso drugo protetiko – da so lahko razumeli, za kaj gre. Ni jim bilo všeč, kako sem bila videti z lečami. Moji rogovi so bili pritrjeni z magnetom, zato sem jim dovolila, da se z njimi poigrajo. Ko so mi jih sneli z glave, pa sem bila videti kot majhen medved, kar jim je bilo zelo všeč, mene pa je spravilo v zadrego.

Vedno ste bili zelo diskretni glede svojih otrok, zato je presenetljivo, da eden od vajinih dvojčkov igra vlogo male Aurore.

Nočem, da bi bili moji otroci igralci. Ne bom jih ustavljala, če je to njihova strast, vendar bi resnično raje videla, da bi počeli kaj drugega. Z Bradom sva se odločila, da jim ne bova preprečevala obiskov na snemanjih, vendar teh ne bova niti poveličevala. Kar zadeva malo Auroro, tiči zajec v tem grmu, da Zlohotnica ne skriva dejstva, da je ne mara.

Stvari ji pove naravnost v obraz: »Ne maram otrok, pojdi stran.« (smeh) Zato smo potrebovali otroka, ki ga to sploh ne gane. Moja Vivienne je ves čas kot moja senca. Ničesar ni, s čimer bi jo lahko pretresla. Lahko sem utrujena, tečna ali resnično slabe volje, vendar je nič ne premakne. Nenehno se me oklepa. Vedeli smo, da bo tudi v tem primeru tako. Da se mi bo nasmejala in vztrajala, da jo vzamem v naročje. Vendar je bilo zelo težko. Po dveh dnevih snemanja sva bila z Bradom tako pretresena, da česa podobnega ne želiva več ponoviti.

Pax in Zahara imata prav tako vlogi v filmu. So bili drugi otroci ljubosumni?

Ne, saj si drugi otroci tega niso želeli. Shiloh sem vprašala, ali bi želela nastopiti kot Aurora, vendar se mi je smejala v obraz. Princesa je zadnja vloga, ki bi si jo Shiloh želela igrati. Dejala je, da bi igrala rogato bitje ali kaj podobnega, nikdar pa princese.

Tako kot vi. Vedno ste delovali kot neustrašna oseba. Vas je česa strah?

Kot vsi se tudi jaz bojim, da bi se kaj slabega zgodilo ljudem, ki jih imam rada. Vendar se zaradi tega ne bojim ničesar drugega. Tako je – vsakič ko sem žalostna, razočarana ali zaskrbljena, pomislim, da so moji otroci na varnem in zdravi, in v trenutku se počutim srečno in hvaležno.

Vendar je tu še druga plat medalje. Strah me je živeti napol, in to sem ugotovila že zelo mlada. Da bi bilo življenje, v katerem ne bi izkoristila svojih polnih zmožnostih, v katerem ne bi eksperimentirala, v katerem bi bila prestrašena in bi odlašala s stvarmi, življenje, v katerem bi bila nesrečna. Edini način, ki mi daje občutek, da sem na pravi poti, je, da ostanem zvesta sama sebi in da izstopim iz nečesa, kar je varno in tradicionalno.

V preteklosti ste veliko pozornosti pritegnili prav s tem, ko ste bili vse prej kot previdni.

V mojih zgodnjih dvajsetih letih so me ljudje intervjuvali preprosto zato, ker sem snemala filme. Kakorkoli že, ničesar nisem imela za deliti z njimi in svetom, ničesar nisem imela prispevati, nisem vedela, kaj to pravzaprav pomeni; pa čeprav si vsak želi verjeti, da je človek z vsebino. Mislim, da so me takrat pogosto narobe razumeli, zato so me videli kot upornico, v resnici pa nisem nikdar hotela biti destruktivna ali uporniška, hotela sem le najti svoj glas. Želela sem podreti stene okrog sebe in živeti v svetu brez njih, hotela sem biti svobodna.

Zdaj, ko so vaši otroci starejši, se bolj zavedajo slave in tega, kar počnete?

Z Bradom ustvarjava filme, vendar otroci vedo tudi, da očka izdeluje pohištvo in zida hiše ter da se mamica rada odpravi na potovanja Združenih narodov. O vsem tem govorijo enakopravno. Poznajo najini šaljivi strani in športe, ki jih imava rada.

Športe?

Radi imamo paintball – želimo si ga imeti doma. Brad uživa, ko vozi otroke z motorjem, doma imamo tudi trampoline.

Kako otroci sprejemajo dejstvo, da jih nenehno opazujejo tujci?

Z Bradom poskrbiva, da ne čutijo te napetosti. Če opaziva, da nas nekdo fotografira, rečeva: »Ah, saj nas samo fotografirajo, nihče nam ne bo storil žalega.«

Kako se prepričate, da nihče od njih ni prikrajšan za čas z mamo in očetom?

Prav iz tega razloga sva se ustavila pri šestih otrocih – zavedala sva se, koliko časa jim morava posvečati. K sreči imajo dva starša v hiši. Moja mama (nekdanja igralka Marcheline Jolie) je bila mati samohranilka, zato vem, koliko težje je to: biti oče in mati v enem. Z Bradom si razdeliva čas. Če moram jaz na delo, je on z otroki. Ko se zvečer odpravijo spat, greva do vsakega od njih in poskrbiva, da imava nekaj časa samo zanj in da je slišan.

Z Bradom sta skupaj že več kot osem let. Kaj se je spremenilo v vajinem odnosu?

Smešno je, da se česa podobnega nisem še nikdar vprašala. (smeh) Kako se počutim? Brad bi bil zelo radoveden, kaj bom povedala. (srkne čaj in si vzame čas za premislek) Ko sta dva skupaj, sta drug drugemu navdih in si postavljata izzive, dopolnjujeta se, drug na drugega sta nora ... Usklajena sva glede najinih prepričanj in življenja, ki ga želiva živeti in nuditi svojim otrokom, ter dela, ki ga želiva opravljati. Po vseh teh letih imava zgodovino –

in ko z nekom deliš preteklost, si deliš tudi iskreno prijateljstvo, udobje, lahkoto in globoko ljubezen, ki izvira iz vsega, kar si skupaj doživel. To ne pomeni, da je vedno vse popolno – nihče ni popoln –, vendar se veliko pogovarjava in paziva drug na drugega. Drug drugemu dajeva prednost pred lastnimi interesi, najino družino postavljava na prvo mesto. To je nekaj, kar je zraslo v zadnjih letih.

Veliko časa sta govorila, da se ne bosta zaročila, pa vendar sta se.

Veste, kaj je smešno? Pozabila sva, da sva zaročena. Pravzaprav se niti ne spomnim, koliko časa sva že zaročena ...

Dve leti.

Hvala. (smeh) Ni se nama treba poročiti, tega ne pogrešava. Zakon ne popravi nečesa, kar je zlomljeno, zakon naju ne bo naredil celote. Ker sva oba že bila poročena, sva se hotela prepričati, da zakon ni nekaj obveznega. Presenečena sem bila, ko me je zasnubil.

Vajini otroci so zagotovo navdušeni.

Otroci so zelo navdušeni nad poroko, a jim ne moreva povedati, kdaj se bo zgodilo. Mislili so, da se bova poročila že lani, pa se nisva. Narisali so nama resnično ljubke risbice, tako da imamo veliko možnosti za dekoracijo poročne torte. In to jih tudi ves čas sprašujeva: ali se resnično veselijo poroke ali jih navdušuje le misel na torto? (smeh) Pravzaprav se nas bo poročilo vseh osem. Menim, da se otroci počutijo bolj varne, ker se jim zdi, da s poroko stvari postanejo veliko bolj stalne. 

Prevedla in priredila: Kaja Milanič

Najbolj brano

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri