Barbara Por Hrovat: "Ekskluzivnosti ni več"

Barbara Por Hrovat je lastnica izjemne trgovine, ki je v srcu Ljubljane. Po vstopu skozi vrata njene zakladnice, kjer se skrivajo nekoč ljubljene obleke v iskanju novih lastnikov, boste obnemeli.

Barbara Por Hrovat je lastnica trgovine Divas Vintage. - Foto: Primož Predalič

Ta svet je močno prežet z nostalgijo, zato boste le s težavo odkorakali iz Divas Vintagea, ne da bi vsaj preizkusili peščice izjemnih oblek, ki so imele dom v preteklih zgodovinskih obdobjih. Z Barbaro sva odpirali knjigo spominov in govorili o nama najljubši temi - modi.

Vaš butik je izjemno impresiven, zdi se, kot da smo stopili v svet Alice v čudežni deželi. Kaj pa je vam v vaši trgovini najbolj všeč?

Vzdušje. Stopim v drug svet, kjer pozabim na vse probleme. Tukaj pozabiš na vse, na politiko, na to, kaj se dogaja zunaj, na težave ... Lepo je, da imajo enake občutke tudi drugi, ki stopijo v trgovino.

Kakšne ljudi najbolj navdušuje?

Težko rečem ... Vedno več je stalnih strank. Prihajajo gospe zrelih let, ki poznajo kvaliteto in so mogoče finančno omejene, oziroma za kvaliteto ne želijo odšteti veliko denarja, pa vedo, da lahko to dobijo pri meni. Imamo tudi mladino, ki je seveda nora na vintidž, pa seveda turiste, ki to poznajo že dolgo.

Gotovo se vam je v trgovini pripetila že kakšna simpatična prigoda. Bi jo delili z nami?

Bila je neka zabava in tema so bila 50. leta. V trgovino so prišla dekleta, ki so pobrala vse, kar je bilo iz tistega obdobja. Potem pa so malo tekmovala, kar je povsem simpatično. (smeh) Enemu izmed deklet obleka, ki jo je želela, ni bila prav, pa jo je naslednji dan vzelo drugo dekle. Potem sta se srečali na zabavi in lahko si mislite, kako je bilo. (smeh) No, še vedno nismo tam, kjer bi se dekleta za obleke pretepala, pa čeprav imamo samo po eno kreacijo. Je kar žalostno, ko jim je obleka všeč, pa jim ne pristaja dobro ... Moški so odlični kupci. Zadnjič je prišel v trgovino fant, star okoli 16 ali 17 let, ki je bil zelo urejen in v celoti oblečen v slogu 50., 60. let, zelo 'fejst' in 'poštirkan'. Prišel je z družino, z mamo in dekletom, ki sta ga pustili na miru, ko se je zapodil v stvari in vsako podrobno pregledal. Vzel si je čas in čez tri dni prišel nazaj sam, še enkrat vse pregledal, poskusil nekaj stvari in odšel s tridelno moško obleko. Prav lepo ga je bilo videti, od nog do glave urejen, olikan fant ... Prav lepo presenečenje, da imamo še takšne mlade ljudi.

Ko gledam vintidž oblačila, se mi dozdeva, da so bile ženske včasih bolj drobne, kajne?

Ja, glave so imele manjše, bile so drobne, tudi perilo je bilo drugačno, postave so bile drugačne in ženske niso bile tako visoke, tudi čevlji so bili manjši ...

So se moški in ženske nekoč bolj uredili in kakšno obdobje prevladuje zdaj?

Vsi smo radi 'komot', ampak vsega se da priučiti. Jaz, recimo, rada nosim pete in se ne počutim urejena brez njih. Meni je to postalo udobno, ker sem tega vajena.

Po kakšnem postopku izbirate stvari, ki jih prodajate v trgovini? Skozi kakšno sito gredo obleke?

(smeh) Moje sito je moj okus, mora biti všeč meni. Sprva je pomembno, da ima kakšen poseben kroj ali pa da je klasika, ki je večna in ne gre nikoli iz mode. Če je kakšen kos izredno poseben, ekstra, ga vzamem, pa tudi če postane samo začasen rekvizit. Včasih kaj vzamem samo zato, ker se mi zdi, da je lepo videti v trgovini in ji da dodatno vrednost. Sicer pa gledam tudi obdobja. Zdaj vidim, da mi manjkajo stvari iz 40., 50. in 60. let. V 70. letih je moda očitno cvetela, v osemdesetih in devetdesetih pa je bilo prav gotovo narejenih največ oblačil. Mene samo skrbi, kdaj bo te robe zmanjkalo. Tudi modna industrija je drugačna, saj še vedno prevladuje tako imenovana hitra moda, oblikovalci pa imajo že tri programe: couture, prêt-à-porter in za outlet posebno kolekcijo. Včasih je bil outlet tisto, kar je bilo vrnjeno, z majhno napako, in to je vse šlo v promet. Danes ne vem, kaj delajo s tem, morda gre v razrez. Pa tudi takšnih materialov, ki so bili nekoč, ni več mogoče dobiti. Ljudje potem prav iščejo kose, ki so posebni in kvalitetni. Tudi čevlji in kopita - to se je povsem spremenilo, niso tako dobri kot včasih. Ferragamo ima še vedno dobro kopito, Louboutin pa namensko pravi, da morajo v njegovih čevljih ženske trpeti. Poanta je v tem, da danes moda ni tako specifična, danes si moraš svoj stil ustvariti. Pred kratkim je bil v Vogu članek o Dolly Parton, kjer je pisalo, da Dolly ne potrebuje mode, temveč da moda potrebuje Dolly. Dolly je v članku rekla nekaj v smislu, pa mislite, da je lahko doseči tako cenen videz. (smeh) Nje ne more kopirati nihče.

Barbara

Človek očitno naredi obleko, in ne nasprotno ...

Veste, kako pravijo, klobuk te ne more nositi, ti moraš nositi klobuk. Enako je z oblačilom. Saj se oblačiš za službo ali nekaj formalnega, ampak imidž je tisto, kar želiš pokazati. Morda so ljudje premalo samozavestni. Oblačila so pomembna za družbo, za vse. Tega se premalo zavedamo.

V trgovini imate stvari, ki jih gotovo ni bilo lahko izbrati, kajne?

Težko je, včasih moram kar dobro premisliti in po treh letih dela z ljudmi imam tudi kupce, za katere vem, kaj iščejo in česa ne. Trgovino bi imela tudi kot galerijo, ampak s tem se moram preživljati, zato moram gledati na to, kaj je prodajno. Klasika je še vedno najbolj popularna, danes na primer težko najdeš dobro svileno srajco. Imela sem srečo, da sem naletela na gospo, ki je imela od mame iz 80. let 20 svilenih srajc. To je ena od stvari, ki jih moraš imeti v garderobi, tega ženske tudi ne vedo. Ne vedo, kakšne osnovne kose moraš imeti v garderobi. Včasih je bilo drugače, nisi imel veliko v omari, si imel pa kvaliteto. Ko sem pred 20 leti iz Kanade prišla v Slovenijo, sem na tržnici še vedno videla gospe, ki so bile oblečene v kostime, nosile so nakit, tudi klobuke ... Vedno so bile urejene in tega danes ne vidiš več. Te gospe niso imele veliko v garderobi, ampak vse je bilo kvalitetno. Danes nam manjka ekskluzivnosti.

Kar nekaj kosov je couture. Koliko je takšnih oblačil?

Nekaj imam od Ferreja, Moscina, YSL, Celine, in ti kosi so iz 80. let. Nekaj sem dobila od nekega stilista, ki je imel zbirko oblačil s snemanj. Tako da nekaj imam. Pred kratkim sem srečala gospo iz tujine, ki jo bom v kratkem obiskala, ker se želi znebiti približno tisoč kosov oblačil. Nekaj kosov je dizajnerskih, nekaj vintidža, in to je pravi zaklad. Sem pa presenečena nad tem, koliko je stvari v slovenskih omarah, saj mi dosti ljudi tudi prinese obleke.

Tudi iz zlatih časov slovenskega dizajna imate kar nekaj kosov, kajne?

Od Vezenine Maribor imam eno obleko, pa Triglava, Murr, Yugoexporta, IUV, Kroja Škofja Loka, M cluba ... To so bili kvaliteta, dobri kroji, lepo šivano, odlični detajli ... Potem so tu klobuki, slamniki - vse slovenski proizvod. V Kamniku so nekoč celo proizvajali slamo za klobuke, ki je šla po vsem svetu.

Kdaj ste se tako navdušili nad vintidžom?

Že od nekdaj ga obožujem. Ko sem bila najstnica, je bila moja prva služba delo v trgovini s čevlji. Takrat v Kanadi ni bilo nobene mode, mama mi je šivala iz Burde in vedno sem bila nekaj posebnega, v šoli so se mi smejali. Pa čevlji so bili pomembni, saj smo imeli v Kanadi sicer povsem plastične čevlje, pri nas doma pa je bilo pomembno, da so kvalitetni, zato sem imela en par za šolo, drugega za nedeljo. Bolj fini so bili italijanski, za vsak dan pa nemški. (smeh) V trgovini s čevlji, kjer sem delala kasneje, sem pustila vso plačo. (smeh) Sicer pa so bili čez cesto butiki, eden mi je bil še posebej všeč, kjer je bilo veliko lepih oblačil, sicer klasika, ampak lepo. Tam sem se naučila veliko, lastnica je kasneje začela razprodaje, tako kot so danes outleti, in lahko si mislite, da se je vrsta vila za vogalom na cesti.

Za revijo Story napisala: Manja Plešnar

Najbolj brano

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri