Naši sosedje, ki so z evropsko in svetovno prepoznavnostjo ter raznolikostjo muziciranja lahko sosedje kogarkoli na tem svetu, prihajajo z novim razpoloženjskim albumom: Autobus Calypso. Ravno v dneh, ko boste pod slamnato streho pili svoj tretji koktajl. In ravno v trenutku, ko vas bodo na vso moč zasrbele pete in se boste, kljub temu da še nikoli niste plesali, zapodili na plesišče.
Za začetek: imate izjemno zanimivo in skoraj popolno ime. Po vseh letih vaša glasba še vedno zveni – Cubismo.
Hrvoje je dobro ocenil, ko se je odločil za to ime. Na mizi je bilo več variant, ampak odločili smo se, da ime poslušamo, da naj zveni tako, kot zveni naša glasba. Idejo smo pravzaprav dobili pri skladbi Dizzyja Gillespieja Cu bi – Cu bop.
Sodelovanje s tako znamenitimi glasbeniki, kot so Buena Vista Social Club, je nedvomno izjemen uspeh.
Bilo je preprostejše, kot bi človek pričakoval. Spoznali smo se v Ljubljani, predali posnetke, se malce pogovarjali, potem pa smo jih kar prosili, ali bi bili naši gostje. Zatem smo kakšno leto organizirali vse skupaj, se pripravljali in zbirali denar. Niti sanjalo se nam ni, da bo na Kubi toliko ljudi, ki so se ponujali kar vsepovprek: »Lahko vam damo tega ali pa tega. Morda pa tistega tam. Fantje, vi samo povejte, kaj bi radi.« (smeh)
Je bila ta avantura draga?
Če sem iskren, niti ne, glede na to, kakšne svetovne zvezde so oni – še najdražji so bili celotna pot na Kubo in najemi studiev, opreme in ljudi. Finančno nam je pomagal Heineken. Brez njih nam kaj takega nikoli ne bi uspelo.
Kako gledajo oni na to? V stilu filma White Man Can’t Jump? Kako gledajo na glasbenike, ki so belopolti in ki igrajo njihovo glasbo, povrhu pa prihajajo še iz Hrvaške?
Seveda glede tega nimajo nikakršnih zadržkov – z nami so igrali zato, ker smo jim bili všeč. Na začetku smo le vadili in so nas spremljali, potem smo jim bili vedno bolj všeč, in tako je steklo. Sami so se ponujali in ob tem niso mogli verjeti, da tako igramo, da zvenimo tako pristno.
Ste zelo dober primer politično korektne glasbene skupine. Prihajate iz Hrvaške, igrate po kubansko, gostujete po vsem svetu. Vas zanima, zakaj vas, recimo, vaša vlada ne vzame za promotorje svoje države?
Dobro vprašanje – ampak mislim, da je naša vlada glede tega zelo kratkovidna, kakor tudi vse vlade držav v tranziciji. Seveda bi bilo idealno, da bi nas podpirali, ampak njim se zdimo zelo nepomembni, sploh ne vidijo, kako bi se lahko z nami okoristili.
Če se vrnem k prejšnjemu vprašanju: smo na primer prva nekubanska skupina, ki je v goste povabila Buena Vista Social Club. Potem sodelujemo z enim največjih producentov salse Nelsonom Hernandezom, s Šabanom Bajramovičem smo vključili romsko glasbo, če naštejem le nekoliko primerov. Z novim albumom smo poskusili tudi porušiti generacijski zid. Glasba naj predvsem odpira srca in vrata ljudi. Z vladami bomo že kako.
Ste zato album izdali v nekoliko drugačni obliki?
Pa saj je čisto običajna – gre za to, da je naš album dodan k najnovejšemu iPodu. Če torej kupite predvajalnik, dobite zraven tudi cede pa še dve dodatni skladbi.
Opažam, da veliko in plodno sodelujete s sponzorji. Ste kar nekakšni promotorji.
S sponzorji se dobro razumemo, saj smo vsi ljudje. Vemo, da mi potrebujemo njih in oni nas. Gre za zelo preprosto sodelovanje, pri katerem je jasno, da je izplen premosorazmeren s količino vloženega truda. Glasbeniki pozabljajo na to vzajemnost. Ne nazadnje pa je naš trenutni sponzor vrhunski proizvajalec studijske računalniške opreme, ki bi jo tako ali tako uporabljali. Ne vem, zakaj za svoje delo, ki mora biti odlično narejeno, ne bi izbrali najboljšega orodja?
Aljaž Deu
Fotografije promocijsko gradivo
