Keira Knightley

10. 3. 2008

Čeprav na videz spominja na filmsko divo stare šole, pa Keiro Knightley zaznamuje oster, anarhičen pridih,

ki ruši ustaljene vzorce.

Na hladen, temno siv večer v Londonu jo vprašam, ali se spominja, kdaj se je prvič zavedela svoje seksualne privlačnosti. »Moj bog, « pravi presenečeno. »Mislim, da se je še zdaj ne zavedam.« Temu je težko verjeti. »Ne, prav imate. Lažem. Ne vem, zakaj sem to rekla.« Vzame si čas za premislek. »Ne, pravzaprav ne lažem, « pravi. »Vendar bom utemeljitev obdržala zase.«

Zasmeje se. Njen smeh je glasen in naraven. V hollywoodskih krogih velja za klasično lepotico. In vsako obdobje ima vsaj eno – od Katharine Hepburn in Grete Garbo do Michelle Pfeiffer, Jodie Foster in Ume Thurman. Vsem je skupna izredna privlačnost, vendar zelo specifična – klasična lepotica mora biti inteligentna, veličastna, svoj­stvena. Opazna mora biti s svojo prefinjenostjo in imeti ličnice, ki so iz profila videti, kot bi jih iz marmorja izklesal sam Bernini. In vse te lastnosti zagotovo veljajo tudi za Keiro Knightley, kar nam pomaga razumeti, zakaj modni oblikovalci, kot so Vera Wang, Calvin Klein, Valentino, Gucci in Matthew Williamson, oblačijo njeno veličastno labodjo postavo.

Keiri se je s filmom Pirati s Karibov uspelo zavihteti med hollywoodsko smetano, z vlogo v filmu Prevzetnost in pristranost, za katero je bila nominirana za oskarja, pa je dokazala, da zna igrati.

Z izrazitimi očmi zvezde nemih filmov in prodornim, polnim glasom, ki ga človek pričakuje od velikih igralskih dam z odrov londonskega West Enda, je razvila izredno prefinjen igralski slog. In to pri rosnih 22 letih.

Ta razvoj bo z njenim najnovejšim filmom Pokora (Atonement) – film­ska priredba novele Iana McEwana – zagotovo dosegel nov vrhunec. V časih, ko njena generacija zvezdništvo meri s številom fotografij, objavljenih v tabloidih, je Keira povsem predana piljenju svoje igralske nadarjenosti in razvijanju igralske kariere.

»Kaj me resnično vrže iz tira? « vpraša in se nagne nekoliko naprej kot boksar, ki v ringu čaka, da zazvoni zvonec. »Čisto vse. Zares, čisto vse. Sem prava tečnoba. Prepovedali so mi celo brati časopise, ker me pisanje vedno tako zelo razburi. Če želim prebrati kritiko o sebi, preberem stran, ki je namenjena kritikam, ne želim pa o tem brati na straneh, kjer naj bi pisali o dejstvih. Takrat povsem znorim. To me res razkuri.«

Njena podoba na ta temačen večer je prava študija primera o tem, kako lahko klasična lepotica popači pričakovanja. Majica s črnimi vodoravnimi črtami in hlače, ki bi jih najlažje opisali kot nekaj, v čemer se je David Bowie pojavil na bikoborbi v Madridu leta 1974. So matadorsko visoko krojene, z vrstami velikih gumbov in zavihane do kolen, kar še bolj poudarja njen izbor obutve – razvezane črne superge znamke Converse.

Rada ima modo in uživa v njej, vendar pa ima zelo svojstven slog oblačenja, ki je včasih sicer precej agresiven, a zagotovo kaže na velik pogum.

In to naju vrne na prvotno vprašanje o tem, kdaj se je prvič zavedela svoje privlačnosti. In zdaj ima Keira že pripravljen odgovor. »Pred leti sem z mamo stala na londonski železniški postaji Waterloo in čakala na vlak. Približal se mi je moški. ‘Živijo, ’ me je nagovoril, ‘rad bi te povabil na zmenek.’ Zazijala sem s svojimi velikimi očmi in mu osorno zabrusila: ‘Stara sem šele 13 let.’ V zadregi je povesil pogled, « razlaga Keira svojo zgodbo. »Revež. Zdaj se mi smili. Bil je čisto prijazen in res ni mogel vedeti, da jih imam šele 13, saj sem jih kazala veliko več. Verjetno ni nikoli več ogovoril ženske.«

In film Pokora govori prav o tem – o seksualni moči ali moči seksa, da nas osvobodi in hkrati vrže iz ravnotežja, ter o tem, kako lahko nedolžnost resnično zaplete stvari.

Zgodba z osrednjima likoma Cecillio Tallis in Robbiejem Turnerjem se začne leta 1935 na najbolj vroč dan leta, ko je par ravno na robu prepira. S stisnjenimi zobmi poskuša Cecillia najti vedro ledu, v katerem bi lahko ohladila steklenico besa. »Zato sem bila tako navdušena nad Cecillio – je kot ekonom lonec, « razlaga Keira. »Čisto razjarjena, pa ne ve, zakaj. Besna je na Robbieja in tudi ne ve, zakaj, vendar ga na smrt sovraži.« Nekaj trenutkov pozneje v knjižnici veličastnega angleškega dvorca med Cecillio in Robbiejem vzplamti vroč ljubezenski prizor. Dogodku je priča 13-letna Cecillijina sestra Briony, ki si ga napačno razlaga in na koncu sprejme odločitev, ki uniči njihova življenja.

Keira si prižge cigareto, čeprav ve, da ji kajenje škodi. Prizna, da si je prejšnji dan privoščila buteljko pregrešno dragega vina in da ima zdaj malo občutka krivde ali se vsaj pretvarja, da ga ima. »Moj oče pravi, da sem velik snob, ampak jaz se s tem ne strinjam.«

Polna je nasprotij in morda je to posledica njenega odraščanja v ‘izgubljenem svetu’. Njen oče, igralec Will Knightley, izhaja iz levičarskega londonskega gledališkega gibanja sedemdesetih let, njena mati Sharman McDonald pa je javnost šokirala z dramami in romani, nabitimi s provokativnimi idejami feminizma in seksualne revolucije. »Postala je uspešna s pisanjem o seksu, « pravi Keira. »Enega izmed njenih romanov smo imeli tudi v šolski knjižnici, in to je bila knjiga, ki so si jo največkrat izposodili, saj se začne s seksualnim prizorom, v katerem moški ljubkuje prsi neke ženske. Spomnim se, da sem bila takrat stara 12 let, in ko sem naletela na to knjigo, sem bila zgrožena nad tem, kako je moja mati lahko napisala nekaj tako umazanega.«

Beseda, ki jo Keira pogosto uporablja, je sovražim. In na njenem seznamu osovraženih stvari so tudi mobilni telefoni. »Sovražim jih, « pravi. »Zazvoni in potem ugotovim, da nočem z nikomer govoriti. Zato vedno pritisnem tipko utišaj.« Ta fobija ni zaigrana. Med snemanjem filma Pirati s Karibov jo je namreč njen blackberry tako razkuril, da ga je zabrisala v morje.

Keirin klasicizem se nekako prepleta s prevladujočo pop kulturo. Noče govoriti o fantu. Ne mara tabloidov. Vendar pa se občasno druži s slavnimi in ugotavlja, da se je obrekljivost, povezana s slavo, kljub vsemu zajedla tudi v njeno življenje.

»Nekoga pozdraviš in ugotoviš, da o njem veš skoraj vse. In nato si misliš: ‘Pa saj ga sploh ne poznam. Kako si sploh drznem razpolagati z vsemi informacijami o njem? ’ To je bolno. To je voajerizem v najbolj nagnusni obliki. In ne morem verjeti, kako so nam vsem oprali možgane in nas prepričali, da je to nekaj povsem normalnega, « pravi.

In nadaljuje: »Najbolj sovražim, da ti v glavo vcepljajo, da je to tisto, kar si želiš. In pomisliš, j . . to. Tega nočem. Nehajte mi govoriti, kaj hočem. Nehajte mi govoriti, da si želim takšnega življenja. Ker si tega ne želim. V teh časih prevladuje kultura, ki idealizira mladost in jo obenem cefra na koščke. In če se znajdeš v središču vsega tega, postane vse skupaj zelo zastrašujoče, « razlaga Keira, »zato potrebuješ nekaj časa, da se pobereš. Ampak meni to ne more do živega. In vem, da sem čisto okej.«

Prevedla Maša Zupančič

Fotografije Gilles Bensimon in Rexfeatures

ELLE marec 2008