Peter Movrin: Kreacije, ki rušijo meje

Peter Movrin ustvarja velike zgodbe in vzbuja neskončna hrepenenja.

Peter Movrin: Kreacije, ki rušijo meje - Foto: PETER GIODANI IN ŽIGA MIHELČIČ

S Petrom se poznava že kar nekaj časa, a šele ob pisanju tega članka sem dobila priložnost za daljši pogovor z njim. Čeprav sem se zavedala, da klepetam z nadarjenim oblikovalcem, ki se lahko pohvali s številnimi nagradami in razstavami, sem se v njegovi družbi počutila sproščeno in domače. Da ga nekateri, ki ga ne poznajo dobro, dojemajo kot resnega in nedostopnega, je že slišal. A to ne bi moglo biti dlje od resnice. Ko pride do mize, se vljudno opraviči, ker je zamujal nekaj minut, in že se zapleteva v pogovor, ki traja več ur, ne da bi kdo od naju to sploh opazil. Ko začne njegov telefon na vsake nekaj minut opozarjati, da je prišlo novo e-sporočilo ali sms, reče: »Ura je odbila deset, takrat se običajno začne bombardiranje na telefonu.« Ob cingljanju bežno vrže oko na sporočilo, vendar ga nič ne odvrne od najinega pogovora, ki se vije okoli tednov mode doma in po svetu, takšnih in drugačnih buyerjev, krize, v kateri se je znašlo človeštvo, in celo tega, kako slabo prenaša vročino. Seveda je bil klepet začinjen z obilico humorja, sarkazma in ironije. Pri Petru brez tega pač ne gre.

Podobno je z njegovo ustvarjalnostjo, ki že nekaj let ne miruje. Ustvarjanje kolekcij za ljubljanski teden mode, šivanje oblačil za zveste stranke z vseh koncev sveta, udeležba na natečajih, predstavljanje kreacij v okviru Young@Squata ali predstavitev kreacij na razstavah doma, še pogosteje pa v tujini. Letos se mu je že drugič uspelo uvrstiti med polfinaliste na natečaju Mango Fashion Awards, in čeprav se zaveda konkurence, čaka na nadaljnje rezultate. Spomladi je en mesec preživel v Londonu, saj mu je Ministrstvo za kulturo dodelilo rezidenco za projekt, ki je izhajal iz ideje 'ko belokrajnska perica sreča Jamesa Bonda'. Idejo je uresničil v mini kolekciji, ki pripoveduje zgodbo o ženski, ki na roke pere perilo v Kolpi, ko pride domov, pa zagleda svojega nesposobnega moža, ki gleda film o Jamesu Bondu. V angleški prestolnici je predvsem raziskoval stare kroje in promoviral Slovenijo. Da, Peter kljub številnim uspehom v tujini ostaja zasidran v Sloveniji in nima občutka, da ga meje omejujejo. Iz Londona je odletel v Maastricht, kjer so imeli skupaj z Young@Squat modno revijo v okviru Fashionclasha. Za kratek čas je obiskal prijatelja v Belgiji, od tam se je odpravil v Antwerpen, temu je sledila predstavitev na bienalu MoBA 2013 v Arnhemu. Petrovi kosi so bili tokrat razstavljeni ob zvenečih imenih, kot so Prada, Damir Doma, Jean Paul Gaultier, Iris van Herpen, Pam Hogg, Bas Kosters, Maison Martin Margiela, Moschino, Rick Owens, Kosuke Tsumura, Undercover, Viktor & Rolf, Yohji Yamamoto, Juun.J. Kuratorka razstave Li Edelkoort (svetovna ustvarjalka trendov) je tokrat v množici številnih kakovostnih oblikovalcev že drugič izpostavila Petra. Njegov talent je prepoznala že, ko je leta 2008 zmagal na izboru Elle za najstilista, ter ga leto zatem uvrstila med 40 talentov z vsega sveta.

Peter pravi, da se je že od začetka oblikovanja upiral sistemom, saj ti pri njem ne delujejo. Odraščanje v Kočevju, kjer je kot najstnik v mesnici garal dneve in noči, je odi­gralo pomembno vlogo pri oblikovanju njegove estetike. Izkušnje, ki si jih je nabral tam, so pustile pečat in jih lahko, če smo dovolj pozorni, opazimo tudi v njegovem delu. Rad pripoveduje zgodbe in zelo rad je dramatičen. Nekateri njegove kose dojemajo kot nenosljive, vendar je prepričan, da je to zato, ker se Slovenci bojimo nositi oblačila, ki jih ne moremo oprati v pralnem stroju. Toda njega to prav nič ne moti. Tisti, ki spremljajo njegovo delo, od njega že pričakujejo močne kose, zato se izogiba šivanju osnovnih, ki jih tudi najteže proda.

Nenehno se govori o krizi. Pravijo, da je tudi moda v krizi, se strinjaš?

Vsekakor, tako pravijo tudi kolegi iz Londona. Pa ne toliko zaradi recesije, temveč zaradi krize identitete ljudi, ki so z različnimi modnimi vzdušji bombardirani z vseh smeri. Ljudje bi po eni strani vedno bolj eksperimentirali, po drugi stani sploh ne bi, po tretji bi gradili svojo identiteto. Tako pravijo študije. Že sam pri sebi vidim, koliko si zapletem določene stvari. V mestih, kot je London, pa je konkurenca ogromna. Tujina je po eni strani super, vendar ima tudi svoje probleme. Nobenega zagotovila nimaš, da boš, potem ko zaključiš St. Martins, dobil priložnost svojega življenja in čez noč postal uspešen.

Pride kdaj trenutek, ko imaš vsega dovolj in razmišljaš, da bi izstopil z modnega vlaka?

Ne, ker imam svoje delo zelo rad. Pridejo meseci, ko se ti ne ljubi ukvarjati z malenkostmi, kot je pakiranje in pošiljanje oblačil, pregledovanje dolgih in zapletenih pogodb in podobne stvari, ki na prvi videz z modo nimajo nič skupnega. Medtem ko imajo veliki oblikovalci v tujini za seboj ekipo, ki ureja te stvari, jaz še vedno sam skrbim za vse. S pomočjo dobrih prijateljev. Hvaležen sem, da nekateri z veseljem podpirajo moj potencial in mi pomagajo, kolikor lahko. Zoran Garevski, Nataša Peršuh in Almira Sadar mi na primer pogosto svetujejo. Njihov nasvet močno cenim, saj so njihove izkušnje neprecenljive.

Se ti zdi, da je moda bolj sorodna znanosti ali umetnosti?

Zatakne se pri pojmu moda. Moda je neki kulturni fenomen. Težko rečem, morda pa sem antimoden. Znanost v povezavi z modo me seveda zanima, ker sem po izobrazbi tehnolog in imam to v krvi. Tri leta sem raziskoval tepihe. To je pač del mene. V vezenju je neka umetnost, v polstenju volne za plašče je neka tehnologija. Pri oblikovanju gre za povezovanje tradicije z inovacijo. Pomembno pa je tudi, da ljudje v kreacijah začutijo oblikovalčev čustveni naboj.

Si čustveno navezan na svoje kreacije?

Na nekatere zelo. Nekaterih kosov iz Franz Madonne ne bom nikoli prodal, saj v meni vzbujajo močna čustva. Nekaj kosov je sicer še raztresenih po svetu, ker so na izposoji, a ti se bodo nenehno vračali k meni. Pred MoBo sem razmišljal, da bi naredil redizajn kosa, repliko, vendar nisem imela srca. Počutil bi se, kot da sem prevaral samega sebe.

Tvoji kosi so po eni strani zelo dosegljivi, po drugi pa ne.

Res je. Vsak, ki želi moja oblačila, me lahko pokliče, vendar mu že takoj na začetku povem, da moje kolekcije, ki so popolnoma 'limited edition', sestavlja od 10 do največ 15 kosov. Veliko je ročnega dela, ne grem se masovne proizvodnje, to me ni nikoli zanimalo.

Zanimivo je tudi dejstvo, da veliko kosov razstavljaš v galerijah po vsem svetu, na ljub­ljanski tržnici pa lahko obenem srečamo žensko, ki v tvoji kreaciji nakupuje sadje in zelenjavo.

Ja, pojavljam se na ulici in v galerijah. Vmes pa je praznina.

Tako doma kot v tujini imaš redne stranke. Kako te najdejo tisti, ki živijo več tisoč kilometrov stran?

Tuji kupci me po navadi opazijo prek medijev in blogov in sami navežejo stik z mano. Zanimivo je, da je večina mojih strank, ki kupujejo najmočnejše kose, malo starejših. Stranka, glavna organizatorka Oskarjev, ki živi v Los Angelesu, mi za vsak kos, ki ga kupi, pošlje dolg opis, zakaj ji je všeč.

Ko ustvarjaš kose, imaš vedno v mislih, da bodo nošeni?

Kakor kdaj. Včasih, ko začne določen kos nastajati, si ga predstavljam bolj na razstavah v galerijah. Nisem šel v 'fashion', da bom oblikoval puloverje in navadne T-majice, čeprav so mi zadnje včasih velik izziv. Zame je moda tisto, kar je na neki način nedosegljivo. Hrepenenje je tisto, kar jo dela zanimivo. Nima smisla, da zjutraj sploh vstaneš, če te nekaj ne žene v nov dan. Želim ustvarjati kose, ki so 'must have'. Tudi modne revije, na primer ... fashion show mora biti pač šov, paša za oči. Zgodba, ki je vidna v celoti.

Večina meri uspeh oblikovalca z dosežki v tujini. Kako ti dojemaš tujino?

Kar nekaj ljudi mi je že reklo, da moram 'iti ven', pa jih vedno vprašam, kaj s tem mislijo. Kaj je takšnega zunaj? Jaz sem zunaj, sicer sem Slovenec, toda ne čutim, da bi imela Slovenija kakšne omejevalne meje. Od tu lahko delujem popolnoma normalno tudi v tujini, verjetno zato, ker sem za takšne stvari odprt. Če dobim na primer naročilo iz Finske, preprosto odpotujem tja. Saj pot iz Ljubljane do Londona stane skoraj manj kot pot od Pirana do Maribora. Meni življenje tukaj zelo ustreza, ker lahko hitro pridem do šivilje v Domžalah, do čevljarja v Koper, do vezilje v Idrijo. Ali pa ob 11. uri zvečer pokličem Zorana, ker potrebujem njegov nasvet. Ja, tukaj živijo tudi vsi, ki mi pri delu zelo pomagajo.

Pripravila: Meta Kač

Video, ki predstavlja novo kolekcijo, si oglejte na tej povezavi.

Najbolj brano

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri