Isabel Marant, oblikovalka novega vala

»Moja znamka ima konkretno identiteto. Moja znamka sem jaz, je odraz moje osebnosti. V mojih kreacijah se vedno vidi, kdo sem in kaj imam rada,« 45-letna francoska oblikovalka Isabel Marant natančno opisuje svojo modo.

Njene kolekcije zadnja leta doživljajo senzacionalni vzpon, ženske obožujejo pariški šik njenih ozkih hlač, XL-majic, ročno pletenih puloverjev bogatih barv, ljubkih oblek, neustavljivo privlačnih mini kril, že kultnih dvobarvnih superg, kavbojskih škornjev ...

Isabel je res utelešenje svojih kreacij, očarljiva, spontana, komunikativna, nasmejana, oblečena ležerno, vendar s stilom, najpogosteje v oprijetih hlačah in majici s potiskom, ki ji dajejo prav poseben čar, skoraj brez šminke, razpuščenih ali spetih las, dolgonoga, gracilna ... pravo poosebljenje francoskega šarma.

 

»Mislim, da sem podobna ženskam, ki kupujejo moja oblačila. To niso modne odvisnice, le lepe stvari imajo rade. To so ženske, ki hodijo v službo, imajo otroke, se vozijo s skuterji ali metrojem, in ne poslovne ženske v dragih limuzinah. Groza me je paradiranja v dragi garderobi, ki se jo bojite obleči, saj bi jo lahko uničili ... Želim si, da se, če kupite moja oblačila, v njih počutite, kot da so od nekdaj vaša. In všeč mi je patina preteklosti, njena poetičnost ...« pravi oblikovalka, ki po dveh desetletjih prisotnosti v modi končno obira plodove svojega dela.

Ženske po vsem svetu obožujejo njene modele, ki poudarjajo ženstvenost in prefinjeno čutnost, v njih se počutijo udobno, a tudi elegantno, seksi, vendar ne tudi vulgarno, vedno moderno ter skladno s časom, v katerem živijo.

»Idejo, da oblikovalci kreirajo nosljiva oblačila, je na začetku veliko žensk sprejelo skoraj z gnusom. Za modo v pravem pomenu besede se je štelo le tisto, kar je izražalo teatralnost in vzdušje šova. No, zdaj pa so trendi končno na moji strani. Moja delovna filozofija se zdaj precej bolj ujame z modo kot prej,« pojasnjuje svoj osupljivi uspeh v zadnjih petih letih. Odkar je z linijo Étoile osvojila tako francoski kot svetovni trg, še zlasti ameriški in azijski, ter odprla trgovine v New Yorku, Hongkongu, Pekingu, Seattlu in Tokiu, je večkratno povečala finančni uspeh in začela dobivati naročila iz vseh ekskluzivnih veleblagovnic, njeni modeli pa so zdaj nepogrešljivi tudi na rdečih preprogah. Med prvimi kupci so bile zvezdnice, kot so Kate Moss, Elle Macpherson, Miranda Kerr, Liv Tyler, čeprav Isabel pravi, da slavnih ne vabi na modne revije ter jim ne pošilja svojih kreacij v dar, razen če gre za osebe, katerih delo ima rada in jih spoštuje (znano je, da sta to Vanessa Paradis in Sofia Coppola, op. p.).

Njena kombinacija rokenrola, boha in grungea, ki je pogosto dopolnjena z etničnimi in zgodovinskimi motivi, interpretiranimi na moderen način, se je pokazala za dobitno. Navdih zanjo je našla v šiku in ležerni eleganci pariških intelektualnih krogov, ki so se zbirali po kavarnah na Saint-Germainu od konca petdesetih let do 1968. Ob tem je njen največji favorit moški – Serge Gainsbourg. »Françoise Sagan, Simone de Beauvoir, vsi so vsak dan nosili isto, se oblačili preprosto, toda vedno s stilom. To so bili kakovostni, skrbno izbrani kosi – odlične hlače, odlična obutev, plašč izvrstnega kroja.«

Da se prepriča, da se bodo ženske v njenih kreacijah počutile dobro in udobno kot v svoji koži, vsak model najprej preizkusi sama in ga, če je potrebno, neštetokrat prekroji, dokler ni povsem zadovoljna. Medtem ko je številnim moškim oblikovalcem najpomembneje, da je kreacija videti impresivno in da jo opazovalci občudujejo, so njej na prvem mestu vedno ženstvenost ter uporabnost in udobnost. In moderne ženske, tako 18-letnice kot tiste, stare 50 in več, obožujejo vse s podpisom te ambasadorke francoskega šika. Vsak Isabelin kos je na diskreten način tudi ekskluziven, sočasno pa zelo nosljiv in večnamenski, ustrezen tako za v službo kot za sprehode ali večerno zabavo, takšen, da se ženska v njem v vsakem trenutku počuti dobro, lepo in posebno.

Skrivnosti oblikovalskega poklica

Isabel, rojena v Parizu leta 1967, v zakonski zvezi med Francozom in Nemko,  nekdanjo manekenko in direktorico manekenske agencije Elite, je od svojega 11. leta točno vedela, kaj želi obleči, kakšna naj bo njena podoba. Pri 15 ji je uspelo nagovoriti očeta, da ji kupi prvi šivalni stroj, in začela je prikrojevati zavržena mamina in očetova oblačila ter iz dneva v dan odkrivati skrivnosti oblikovalskega poklica. Znanje, ki ga je pridobila v praksi, je dopolnila na poznani pariški modni šoli Studio Berçot, kratek čas sodelovala z Michaleom Kleinom, delala pri Yohiju Yamamotu in modni hiši Chloé, na koncu pa se je odločila za samostojno kariero.

Ker ni imela denarja, da bi takoj ustanovila svojo blagovno znamko in izdelala kolekcijo za prvo revijo, je najprej oblikovala nakit in leta 1994 predstavila svojo prvo kolekcijo modnih dodatkov. Lastno znamko je ustanovila štiri leta pozneje z linijo Twen v sodelovanju s poznano francosko znamko spodnjega perila Dim in odprla prvo trgovino. Čeprav lokacija na ulici Charonne ni bila posebno prestižna, si je lahko že naslednjega leta privoščila še eno trgovino, tokrat ne elitnem naslovu na levi strani obale (danes ima v Parizu štiri trgovine).

Po velikem uspehu s kolekcijo Twen je Isabelina kariera eksplodirala z linijo Étoile, ki jo je lansirala leta 2003 in jo namenila 'navadnim' dekletom, za vsak dan. Linija, ki odraža ženstven in ležeren stil, kakršnega ima tudi Isabel najraje, ji je prinesla množico privržencev tudi izven francoskih meja ter prepričljiv zaslužek.

»Finančna neodvisnost je zelo pomembna, ker je porok ustvarjalne svobode. To je edini način, da ostanem zvesta sama sebi in svojemu stilu. Nikoli nisem podlegala trendom, nikoli nisem oblikovala it torbe in se ukvarjala s trači. To me ne zanima; najbolj me veseli, ko vidim dekleta, ki se oblačijo pri meni in se vračajo. Zame je to največji uspeh, saj imam rada stalnost in jo tudi cenim,« pravi Isabel in dodaja: »Oblikujem za ženske, ki skrbijo za svoj videz, vendar tega ne poudarjajo, za diskretne ženske z močno osebnostjo, ki želijo biti ženstvene, vendar ne superseksi, in ki so rade naravne, ne glede na leta. In vseeno mi je, ali so slavne ali ne.«

Njena kariera je res edinstvena, prav nič preračunljiva – vsaka etapa njenega uspeha izhaja iz njenega umetniškega dozorevanja. »Vodijo me instinkti, ne razum, v bistvu se imam za samoukinjo. Nisem se izoblikovala pri drugih modnih hišah, največ sem se naučila sama, na lastnih napakah. Ko sem bila mlada, mi je bil najpomembnejši videz, ne kroj in material; z leti pa so me začele zanimati zapletenejše stvari, počutila sem se bolj zrelo in sposobno, da se z njimi soočim, in postalo mi je pomembnejše, da je moja kolekcija dovolj velika, da jo lahko predstavim na modni reviji. Mislim, da so vsi moji modeli v osnovi rokovski, moj čut za videz določene kolekcije pa se razvija z mano. Želim iti dalje, navdušuje me občutek, da sem vse bližje tistemu, kar sem si zamislila, iskrena sem v tem, kar delam, in verjamem, da je to ključ uspeha.«

Prišel je čas

Isabelina revija za jesen in zimo 2013 je tako kot nekaj predhodnih potrdila, da je njen čas končno prišel. Kot vedno po norem delovnem tempu pred revijami, ko skoraj ne zapušča ateljeja in živi od sendvičev, litrov kave in cigaret, Isabel komaj čaka, da s svojim partnerjem, znanim oblikovalcem torb Jérômom Dreyfussom, in njegovim devetletnim sinom pobegne čim dlje od ubijalskega pariškega tempa – v njihovo leseno hišico v pariškem predmestju Fontainbleau. Tu si lahko v tišini in miru odpočije in napolni baterije za nov začetek.

Kakšni so načrti, ima kaj neizpolnjenih želja?

»Želim se vrniti k svoji prvi ljubezni, oblikovanju nakita. Prvo linijo sem oblikovala pred več kot 20 leti, zato menim, da je čas, da se temu ponovno posvetim.«

Priredila: Katja Vidrajz